(REPORTAŽA) Otroški živžav se vrača v najbolj zahodno vas

Breginjski kot je posebnost kobariške občine in Posočja. Je drugačen s svojo obmejno lego, zgodovinsko pripadnostjo Benečiji in reko Nadižo. Še vedno pokrajino in ljudi spremljajo posledice furlanskega potresa leta 1976, ki je spremenil podobo vasi in sobivanje vaških skupnosti.

Danes življenje teče po sodobnih tirnicah s tem, da Kotarji ostajajo nekoliko odmaknjeni od turističnega vrveža doline Soče, pa tudi od kobariških občinskih oči. Znajdejo se, kot vedo in znajo, predvsem pa predolgo čakajo na večje infrastrukturne naložbe, ki so pomembne za domačine in vse več turističnih obiskovalcev. Letos se po več kot desetletju prošenj obeta gradnja čistilne naprave v Breginju, da nesnaga ne bi tekla v Nadižo. Komunalno omrežje bodo obnovili naknadno. Pred dvema letoma so prebili cestno ožino skozi Borjano proti Podbeli, po kateri poleti k topli Nadiži vozijo kolone vozil. Izziv za kmetijstvo in podjetništvo ostajajo razpadajoči veliki skupni hlevi, ki so jih zgradili po furlanskem potresu. Kotarji predlagajo, da bi na njihovih strehah namestili sončne elektrarne in bi razpadajoče stavbe hkrati obnovili.

V Breginju ponuja zaposlitev zgolj en večji obrat, v katerem dela 40 ljudi. Se pa vse več domačinov ukvarja s turizmom, apartmaje urejajo v lično obnovljenih hišah in s tem ohranjajo beneškoslovensko arhitekturo. Ponujajo pristna doživetja v naravi s poudarkom na zelenem, trajnostnem turizmu, skratka sprostitev daleč od ponorelega sveta.

Predniki so odhajali, potomci se vračajo

Težki pogoji so Kotarje, zlasti tiste v zgornjem delu doline, od vedno gnali s trebuhom za kruhom, najbolj se je izpraznilo Robidišče. Leta 1910 je bilo v tej vasi še 230 prebivalcev, ob osamosvojitvi Slovenije samo še 17, zdaj jih je še devet s stalnim prebivališčem. Toda izseljeni se vračajo, predvsem pa veseli, da se vračajo potomci.

Izseljenec, ki v Robidišču živi od pomladi do jeseni, je tudi 83-letni Livijo Cencič, ki je v Švico odšel leta 1963 po opravljeni vojaščini: "Pogumni in iznajdljivi so odhajali po svetu že pred prvo svetovno vojno, tudi v Ameriko so se namenili. To je bila tradicija, bilo je nekaj običajnega. Vsi imamo sorodnike po svetu. Po drugi vojni so bile vse družine še polne. Po potresu se je začela katastrofa, takrat so, zlasti iz Robidišča, zares začeli odhajati." Nostalgično se spominja mladosti: "Po letu 1950 so v Robidišču zgradili novo šolo, osemletko. Dopoldan nas je k pouku prihajalo 20 starejših otrok, popoldan pa 15 mlajših do tretjega razreda."

Uredili so si drugi dom

Na prazničen 27. april je bilo v Robidišču živahno. Proste dneve so za druženje izkoristili potomci, ki so obnovili hiše prednikov. Srečali smo Bernardo Kocjančič, ki se je priženila v družino pokojnega Danka Cenciča: "Moževo sorodstvo je podedovalo in skupno smo se odločili, da obnovimo hiše in si tu uredimo drugi dom, v katerega skupaj z našimi otroki z veseljem zahajamo med vikendi, počitnicami, vse dopuste preživimo tukaj. Smo tri družine, ki prihajamo občasno, pri sosedih sta dve, občasno pride še en par. Ko pridemo vsi, je tukaj 15 naših otrok."

Tudi Robidišče je postalo, kot še marsikatera vas v Posočju, internacionalno. Eno hišo je kupila Nemka Rika, drugo obnavlja iskriv prišlek iz ZDA Daniel Oppenheim. Srečali smo ga, ko se je skupaj s solastnico turistične Domačije Škvor Stašo Mesec, ki Robidišče zastopa v KS Breginj, pogovarjal s profesorjem višje strokovne šole v Sežani Antonom Marnom in študenti o tem, da bodo konec maja ponovno organizirali delavnico o oblikovanju kamna in lesa. Izdelke bodo namenili za ureditev vaškega družabnega prostora s klopmi in varnimi igrali za otroke. Daniel je v Robidišče zašel na nenavaden način: "Dve leti sem s takratno partnerko po Evropi od Grčije do Portugalske iskal mirno okolje, kjer bi se ustalil. Prečesal sem tudi Slovenijo, na koncu sem se odločil za razpadajočo hišo v Robidišču. Preselil sem se iz San Francisca z 900 tisoč ljudmi v vas z vsega devetimi prebivalci. Tu sem srečen. Krasno sodelujemo, skrbimo drug za drugega. Staša nas drži skupaj."

Začetnika turizma v Robidišču Igorja Cenciča smo srečali v njegovi gostilni, ki je zaradi neurejenih dokumentov zaprta. Kot potomec se je v Robidišče iz Nove Gorice priselil že leta 1998, zdaj pa ne ve, kam se bo obrnila njegova pot. Ustvaril je turistično kmetijo, vendar je dejavnost v zadnjih letih opustil: "Gostišče bi rad predal mlajšim. Veseli me, da je vas oživela. Škvorjevi se ukvarjajo s sonaravnim zelenim turizmom, nekaj ljudi je kupilo hiše, potomci obnavljajo domačije. Kmetijstvo žal usiha, ker za resno ukvarjanje s to dejavnostjo skoraj ni možnosti. Parcele so razdrobljene, lastništvo ni urejeno."

Podpirajo kolesarski park in pašo krav

Robidišče je postalo širše odmevno nedolgo tega, ko so trije od 107 članov agrarne skupnosti (AS) Logje Robidišče s tožbami dosegli, da je moral znani novinar Miha Šalehar zapreti trail center. Pregnali so tudi živinorejca Franca Ličerja iz Dolenje Trebuše, ki je pasel 30 krav in s tem preprečeval zaraščanje. Srž problema je, kot smo nedavno poročali, v zakonodaji o AS, ki terja privoljenje vseh članov za kakršnokoli dejavnost na srenjski zemlji. Ker se je AS že registrirala po novem, bo o oddajanju zemljišča v najem odločal upravni odbor. Ker domačini in tudi večina članov AS dejavnosti podpirata, je pričakovati, da se bosta oba vrnila, toda zdi se, da letos še ne.

"Podpiramo obe dejavnosti. Prinašata dodano vrednost. Da so pregnali krave, je sramotno in res se vprašamo, koga motijo. Pri kolesarstvu načelno menimo, da bi ga bilo treba uokviriti v obseg, ki ga majhna vas in njena infrastruktura preneseta. To velja za vsakršen turizem," razmišljajo domačini in potomci. Poudarjajo, da je treba ohraniti pristen šarm vasi, da bi vsi, domačini in tisti, ki prihajajo na obnovljene domove, ter turisti skupaj uživali. Ker brez zadovoljnih domačinov, urejene in žive vasi ter urejene krajine tudi zadovoljstva za turiste ni.

Voda prihaja iz Italije

Na vprašanje, kaj vse bi Robidišče infrastrukturno potrebovalo, Staša Mesec odgovarja: "Voda prihaja iz Italije, občasno je zmanjkuje. Vse, kar je občina v desetih letih naredila, je nov vodohran. Imamo nezanesljiv mobilni internet. Če bi na naši domačiji hoteli urediti zanesljivega, bi morali za ojačevalce in antene plačati okoli tisoč evrov."

Cesta je delno preplastena z novim asfaltom, delno razdrapana. Potrebovala bi dodatna vlaganja. "Med večjimi izzivi je skupni hlev, ki so ga zgradili po potresu. V njem je nekaj Igorjevih ovac, tudi mi smo zainteresirani z našo čredico, tam se hrani seno. Se pa zanj zanima mlad domačin Ivica Cencič, ki se je poročil na bližnjo kmetijo na italijanski strani in širi kmetijsko dejavnost. Znani so po odlični restavraciji. Ima idejo, da bi v Robidišču kosil in seno shranjeval v seniku pri hlevu, vozil bi ga na svojo domačijo. Ureja dokumentacijo za pašo krav v Robidišču. Če bi se vrnil še Ličer, bi se v Robidišču paslo veliko krav," skupaj z domačini upa Staša.

Revitalizacija vasi

V naslednjih dveh letih Občina Kobarid za Robidišče le malo namenja. "Župan in direktorica občinske uprave sta nas obiskala, načelno nas podpirata. Upamo na konkretne načrte, ker je bilo vsa leta pravzaprav vse prepuščeno nam," pravi Staša, ki si prizadeva za ponovno vzpostavitev vaške skupnosti. Zato je tudi prevzela zastopanje Robidišča v KS Breginj. "Tretje generacije so šele zdaj prišle z vseh vetrov. Če se bomo znali dobro povezati, bo naš socialni kapital zelo močan, ker vsak nekoga pozna, vsak nekaj zna, ima informacije, ideje. Robidišče lahko nastane primer dobre prakse. To je po mojem mnenju prava revitalizacija vasi."

Staša Mesec dela na ministrstvu za javno upravo v Ljubljani in je strokovno podkovana v turizmu, njen soprog Simon Škvor je direktor tolminskega Posoškega razvojnega centra, s tremi otroki pa živijo v Logatcu. Vsak teden prihajajo v Robidišče. Na vprašanje, kaj jo ob vseh obveznostih žene, da se zavzema za Robidišče, Staša odgovarja: "Tu smo na moževem domu in še v dokupljenem objektu uredili turistično ponudbo, kar prinaša zaslužek, zato želimo vasi vračati. Organiziramo najrazličnejše dogodke, delavnice." Veseli se tesnejše povezave z Benečijo v Italiji. "Italijanska stran je še preveč neprepoznavna. Skupaj z Majo Predatorio, ki je od občine vzela v najem okrepčevalnico v starem breginjskem jedru, ponujamo čezmejno kolesarjenje z električnimi kolesi. Neizkoriščene so prekomejne pohodniške možnosti. Pohodno pot iz Ogleja do Svetih Višarij, ki privablja množice pohodnikov, bi lahko povezali s breginjskim krakom Juliana Trail, ki ga bodo letos uredili. V Robidišču se vse stika. V bližnjem Prosnidu sta dve gostilni, pri nas nobene. Na italijanski strani so mladi župani, ki so odprti, toda preobremenjeni so, ker je ljudi malo." Vse to nakazuje, da je prekomejna sistemska pomoč nujna.

Breginjsko jedro je oživelo

Majo Predatorio, odlično pevko v zasedbi Same babe, je pot po naključju zanesla v Breginj, v spokojno naravo se je v trenutku zaljubila in ostala. Najela je hišo in okrepčevalnico v ohranjenem breginjskem jedru, kjer je lani s pomočjo partnerja in domačinov ter občine pripravila izvrstno poletno dogajanje. Organizirala je javni prevoz na koncerte iz Kobarida. Za letošnje poletje je program že sestavljen, toda spet se najdejo posamezniki, ki jih moti živžav. Predsednik KS Breginj Srečko Gašperut miri, da bodo bolj pazljivi glede obratovalnega časa, da bodo glede dogajanja iskali kompromis, med tednom koncertov ne bo. "Sem zainteresirana za najem zdaj še neurejenega dela vaškega jedra, v katerem Občina Kobarid načrtuje turistične sobe in restavracijo. Skupaj s stroko pripravljajo načrte za obnovo," razkriva svojo željo priseljenka, ki se je že povsem udomačila. Ob vaškem jedru bo treba urediti parkirišče. V vaškem jedru si obiskovalci lahko ogledajo manjši muzej in galerijo, toda zgolj v prisotnosti odgovornih iz breginjskega turističnega društva. Breginjsko ponudbo dopolnjuje zelo atraktivna in obsežna Etno vojna zbirka sredi vasi.