Petra Lesjak Tušek
Nedavno je v gorah izgubil življenje vrhunski alpinist Grega Lačen, ki so mu ta konec tedna posvetili spominski večer v Črni na Koroškem, v domači vasi, kjer je njegov oče Marijan Lačen častni občan. Alpinistični večere prirejajo tudi v spomin na Milana Savellija, žal še enega od prezgodaj preminulih alpinistov. Milan naju je z možem Bogdanom pred dvema desetletjema v Črni civilno poročil. Spominjam se ga tako živo, kot bi včeraj stal pred nama - ne le zaradi obreda, ki se v vsakem primeru že sam po sebi zasidra kot intimno ganljiv trenutek. Z Grego smo se kot mulci v našem naselju Rudarjevo potikali po skrivnih poteh do mrzlega slapa v Žgajnarci, se skrivali po umazanih kleteh, včasih pogumno sledili njegovim drznim idejam plezanja po strehah blokov in kolovratili po gozdu, kjer smo na veje dreves privezovali tarzanke in se neustrašno poganjali z njih, pod drevesi pa si gradili bunkerje. Koliko ljudi je prepletlo vez z Grego - obrobne, prijazne povezave vsakdana, pa tudi globlje, tesnejše vezi. Veliko od nas je ob nenadnem slovesu podelilo kak utrinek, ki smo ga doživeli z njim v njegovem kratkem, a lepem, posebnem življenju, preden ga je odvzelo ženi, majhnim hčerkam, staršem, sestri z družino, prijateljem, sodelavcem. Kako nepravično jim je večna tema prestregla načrtovano prihodnost.
V preveč družin se vrinejo smrti, usodne nesreče, hude bolezni, ki se ne zmenijo za nič in za nikogar in neprizanesljivo krojijo vsakdan, odtrgajo od sreče, ko objestno pustošijo. Hladno puščajo izgube, ki neizrekljivo bolijo vse do konca življenj bližnjih.
V življenju se zapisujemo "svojim" ljudem, a vsaj toliko kot ljudem tudi svojim izbiram delovanj(a) - strastem, potem, ki nam dajejo smisel in pomen, ki se jim za nobeno ceno ne bi odrekli, ker nas oblikujejo, naredijo, zaradi katerih sploh smo, kdor smo in kar smo. Mislim si, kako je Grego, podobno, iz silovitega notranjega vzgiba hrepenenja nenehno in znova gnalo v gore, plezat, živet, se osvobajat, občutit nekakšno majhnost v veličini in obratno, veličino v majhnosti.
Vse več premišljujem o (pre)danostih, tudi v povezavi s smrtmi premladih ljudi, kot tudi ob bolj "naravnih" smrtih, ko človek nekako vendarle izživi svoje, ko (do)živi dovolj dolgo, bolj ali manj polno, in se nekega dne neizbežno, a hkrati vseeno pričakovano poslovi. Kaj nam daje vrednost in čemu sami dajemo vrednost, koliko je sploh na koncu kaj vredno - vse to na neki način, čeprav morda ne strateško domišljeno, premerjamo in odmerjamo ob pretresih, kakršne so smrti, ki se nas dotaknejo, nas prizadenejo, in jih tudi večkrat ne zmoremo dojeti. Vse bolj tako tudi ob več razsežnostih razmišljam, kako dobro in pomembno je, da v življenju predvsem slediš sebi in vztrajaš pri svojih zagnanostih in predanostih. V svoji "špuri", bi rekli pri nas na Koroškem. Da seveda skleneš tudi kak kompromis z drugimi, a v osnovi delaš predvsem, kar te najbolj izpopolnjuje in kjer si se nekako našel, učvrstil, udomačil. Morda je kdaj tovrstno ravnanje označeno in prepoznano za egoizem, še zlasti, ker je naš čas odmerjen in ga moramo razporejati med "svoje ljudi" - a vendarle se zdi, da gre predvsem za zavzetosti in odločenosti. Za predanost ljudem in stvarem, ki si jih z razlogom izbral.
Vedno nas smrti opomnijo na življenje. Navajajo k premišljevanjem o bližinah, kako, s kom in za kaj živimo, za kaj je sploh vredno živeti, se zavzeti, komu in čemu je vredno nameniti pozornost v življenju. Bi ta trenutek, če bi bil ultimativni za presojo, lahko sklenila, da sem živela dovolj lepo, da bi ob potencialnem nenadnem slovesu zadovoljno zaključila, da sem dobro izbirala ljudi in stvari, da sem se zavzela za prave in da so se ne nazadnje pravi zavzeli zame? Morda je že pritrdilni odgovor dovolj.
Razumem alpiniste, ki so izbrali gore za svoje najveličastnejše postanke ali kar za obstanke v življenju. Že če malo začutiš svojo majhnost v vseobsegajočem, ko se povzpneš na goro in ozreš v čudovito prostranost okoli sebe, pod sabo, nad sabo, te vsaj oplazi izjemen občutek, ki nenehno žene in kliče k neki vrsti osvobojene (po)polnosti. Tu nekje, se zdi, nam nekakšne brezmejne omejenosti dajejo smisle.
