Če nam je v čedalje bolj razklani in na ločnici cepljen-necepljen skregani družbi še kaj neizbežno skupnega, je to minevanje, za vse isto neustavljivo nizanje let, staranje, s katerim se moramo soočiti vsi, ker čas pač nikomur ne prizanaša. Morda je sprejemanje (po)staranja tudi eno skupnih najtežjih upravljanj realnosti, čeprav se z dejstvom postopnega pojenjanja, s tem tudi ugašanja moči in pešanja energije, različno spopadamo. Vitalizem človeka sicer ni pogojen z leti, temveč je predvsem drža, stanje duha, naravnanost v življenju. Energičnost in pozitivizem sta bodisi zasajena v nas bodisi ju nikoli ne bomo zares iskreno nosili v sebi - ne glede na to, ali smo (še) mladi ali moramo slej ali prej podati roko starosti. Naša naravnanost, s tem pa tudi ocenjevanje sedanjosti in oziranje v prihodnost, je povezana z veliko dejavniki, možnostmi, pogoji, (pre)danostmi in izbirami, za katere smo se odločali in kdaj bili do neke mere potisnjeni v situacije, skozi katere smo nato izšli ali v njih morebiti obtičali. Veliko poti in odločitev je začrtanih že v primarni družini, iz katere vsi tako ali drugače gradimo svojo osebnost in sprejemamo nadaljnje odločitve.
O trajanju in minevanju razmišljam tudi zato, ker z možem prvo septembrsko soboto praznujeva obletnico najine poroke - tokrat 22. po vrsti. Prav 22. v naslednjem mesecu, oktobru, bosta najini hčerki postali polnoletni. Slednje je za starša, ne le za mladostnika, ki bo seveda uradno odrasel in bo s tem tudi odgovoren zase in vsaj načeloma samostojen, kar velika prelomnica. Potisne k premišljevanjem o več aspektih. Hočeš nočeš, opraviš revizijo, analiziraš, kako si vzgojil otroka, kaj si in česa mu nisi dal za življenje, si pogosteje ravnal prav kot narobe, ali so vrednote, ki si jih zagovarjal in predajal, dovolj trdne in oprijemljive, so res dobra osnova in ne nazadnje, kako jima bo šlo, kako se bosta pretolkli skozi maturo in si bosta, tudi z izbiro študija, ukrojili svoji življenji ... Ko bosta šli študirat in se odselili, bo naša družina (so)bivala drugače, ob povezanosti na daljavo. Upam in privoščim jima razposajena študentska leta, v katerih bi se vendarle lahko izvili iz primeža koronskih omejitev - ni namreč lepšega in kljub izpitnim obveznostim brezskrbnejšega obdobja, kot je študentsko.
Kar bo gotovo drugače doma, bo preostala udomačena dvojina - o tej razmišljam tudi sicer, ne le ob obletnici poroke. Namreč o dejstvu, da je dvojino treba in vredno vzdrževati, saj odnosi med partnerji nemalokrat razpadejo ali se drastično spremenijo, ko otroci odrastejo oziroma zapustijo dom. Seveda se vezi krhajo in oslabijo tudi že prej. Bržkone ni težjega odnosa od partnerskega, četudi je ljubeč in prijateljski in domač, kakršen je na veliko srečo tudi najin. Partner, ki mu lahko zaupaš in ga imaš rad, nikoli ni samoumeven in tak tudi ne sme postati. V teoriji je sicer vedno vse preprosto - praksa pa prinaša drug(ačn)e izzive, tudi različna obdobja, od mirnejših do turbulentnejših.
Moja starša sta se ločila, ko sem bila še srednješolka, brat pa bistveno mlajši. Seveda je bilo hudo za vse, vsaj sprva, a vseeno jima je uspelo ohranjati kultiviran odnos v letih, ki so bila za naju ključna, se potrudila biti le mama in oče in ne ločena starša tudi ob priložnostih, ki so bile za naju pomembne - recimo na mojem maturantskem plesu, na katerem sem že plesala s svojim bodočim možem. Starša sta se poročila zelo mlada, še mlajša, kot sva bila midva. Bržkone je tudi mladost vplivala na odtujevanje v njunem odnosu, a predvsem ga je v nadaljnjih letih ohlajevalo oddaljeno življenje in utirjanje vsakega v svoje, vse bolj lastne, ne več skupne cilje. Kar vem iz razpadlega zakona staršev, je, da v zvezi ni dobro vztrajati le zaradi otrok, ki so pogost vzgib za ohranjanje nemogočih sožitij le zato, da bi otrokom domnevno prizanesli in jih ne prizadeli.
Minevanje časa mi je tako nedvomno le še utrdilo spoznanje, da je bolje biti otrok ločenih staršev kot staršev, ki se razhajajo, a ne razidejo, medtem pa v družino naseljujejo prepir, očitke, nezadovoljstvo, zamere, tudi prezir, sovraštvo, ki pušča globlje rane od slovesa nekega trenutka. Sicer ne ostati ne oditi ne more biti lahka odločitev, poleg tega pa jo šele z distance, za nazaj, racionaliziramo, razumemo, doumemo in vidimo drugače.
Kar vidim in za kar sem hvaležna danes, je vsaj v zasebnem pogledu lep in umirjen tok časa, kar nekaj let že prehojene poti, ki morda prinaša kanček modrosti, a se še naprej radostim ob še vedno tudi drobcih mladostniške "norosti". Nekakšno ravnovesje, ki ga skušam zadržati kljub minevanju.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
