(SAMOGOVOR) Zgodba s srhljivim koncem

​Podkupljeni novinarji! Za molk in laži plačani! Na družabnih omrežjih berem o medijih, ki da zadnje leto in pol izdatno prikrivajo rabote in zarote. Da smo ... kaj že, pajdaši globalnih elit? Ali podložniki teh istih elit? Kdo plačuje in kam nakazuje, prekleto, da medijska divjina in mi, kunta kinteji v njej, nismo že ene same gazele in samorogi!

Nedavno mi je možakar na nečem, kar naj bi bil piknik, z nizom videov dokazoval medijske prevare. Posnetke je imel naložene v telefonu, ni mu jih bilo treba iskati na spletu, s kazalcem je šibal med enim in drugim, kot da bi se šla tribunal za zločine žurnalizma. Vljudno sem skušal ovreči eno zaroto za drugo. Ponavljal sem, da novinarji, vsaj oni pravi, pustimo agitatorje iz za to ustanovljenih mašinerij in druge skrajne duše, niso zlodeji, ki bi resnico potvarjali in potem tekli preverjat, ali se je stanje na bankomatu kaj popravilo.

Kmalu sem odnehal. Ker sem si v letu in pol nabral dovolj izkušenj, da ne prepričujem prepričanih? Ah, v bistvu sem v debati oplel. Jaz stvarnih dokazov, da ni res, da si svetovna politična elita vbrizgava serum iz dojenčkov, nimam. Da ne drži, da v imperialistični zakonodaji, ki je že spisana in čaka na pravi trenutek, ko bomo vsi gensko spremenjeni zaradi cepiv postali last korporacij, tako kot koruza ali soja, tudi ne. On jih ima: vse je na youtubu.

Da vam mimogrede razložim: seveda je v odločitvi o cepljenju tudi mene dajal strah. Kot lastnik tako imenitno redke in neozdravljive bolezni, da še danes ne vedo, zakaj nastane, bi bil norec, če me ne bi. Toda strah in dvom sem pregnal z razlago stroke na dveh koncih, ne z youtubom in facebookom. Ampak taki časi so, da je hitro ogenj v strehi, če se ujameš v podobne debate. Zato naj to ne bo priložnost, da se zgrabimo cepljeni in necepljeni, levi in desni, res ne. Ostanimo pri podkupljenih novinarjih.

Globalna mafija mora biti tajna združba, neke vrste masonstvo, zato je zaobšla nas, ki smo bili večino življenja bolj športnega faha. Sem se pa vseeno spomnil primera, ko so me hoteli ... khm, no, podkupiti. Okej, dveh primerov, ampak tistega, ko mi je redar na stadionu ponujal nov kramp ali lopato, po izbiri, če napišem kaj o njegovi ženi, ki je dobila zeleni pas v karateju, ne štejem, tako prikupno beden je bil. Mi je pa pred leti šef nekega kluba v roke hotel stisniti šop tolarskih bankovcev. Trideset jurjev. Stal sem tam, osupel, in mu jih porinil nazaj. Rekel je, da naj bo za potne stroške. Sem odvrnil, da pridejo s plačo. Malo je bil jezen, potem pa sva šla na dve rundi, vsak je plačal eno, da sva bila kvit, in je bilo to to. Ker tudi ko je po tekmi na vasi nogometno vzburjeni majster s prižgano motorko naokoli kolovratil, lokalnega matadorja, njegovega ljubljenca, nisem dal za igralca tekme zato, ker je rožljalo, ampak ker je bil najboljši. Uberite drugačno pot, pa vam bodo za hrbtom vedno pele motorke, in njihovo petje se daleč sliši, če me razumete.

Saj ne, da bi donkihotovsko branil novinarski ceh. Le povem vam, da nikogar ne poznam, ki bi po žalostnem letu in pol na svoj zlati rolex kazal, da je čas, da gremo z malice nazaj na šiht. Pa bi vsaj slišal za koga, verjemite, novinarji smo take sorte tiči, da težko držimo skrivnost, ne da bi jo, četudi po odmerkih, med bralce spuščali. In v nas je dovolj ega, da bi se slišalo hrumenje ferrarijev, če bi jih imeli. Jaz, na primer, bi vam napisal, če bi šel mimo predala v kuhinji in bi se mi na ramo, na namagneteno mesto vboda, vsul ves družinski beštek. Kaj napisal, prostor na naslovnici bi terjal.

Če bi se mi doma od nikoder 5G vklapljal, bi storil enako. Tako pa je obratno: kvečjemu izklaplja se vse. Zadnje čase nam v hiši misteriozno crkujejo naprave. Mikrovalovna pečica. Klima. Pomivalni stroj. In, prisežem, pes že nekaj dni nenehno renči v prazno, k vratom dnevne sobe, kot da bi prikazni videl. Ena stroka pravi, da je kriva električna napeljava. Druga pa, da se pes goni. Ampak pustimo stroko, vseeno je srhljivo, ali ni?