Od nekdaj me nagovarja industrijska, delavska bit Raven na Koroškem, glasni zvoki iz proizvodnih hal, ki nikoli ne potihnejo, ob katerih se tudi pogosto med sprehodom v parku tik nad gospodarskim območjem potihoma vprašam, kaj neki delavci prav v tistem času proizvajajo za izvoz na tuje in kje bo pristalo ravensko jeklo, čemu bo služilo v novi obliki. V zadnjem obdobju v oddaljene svetove potujejo le še jekleni proizvodi, mi pa smo prikovani doma, razmišljam med fotografiranjem skulptur sredi naselja. Pripetost na en in isti prostor v času omejevanj mi poraja vprašanja o vrednosti doma in domačega kraja in hkrati pomenu popotovanj po svetu.
Kdor nikoli ni veliko potoval, morda te možnosti ali želje niti ni imel ali pa se je (naj)bolj varnega ali tudi zadovoljnega počutil v zavetju doma, bržkone ne občuti stiskajočega primeža sedanje ujetosti in utesnjenosti. Nekaterim je stalnost v istem prostoru dovolj in niti ne pogrešajo premikov, novih spoznanj v novih okoljih in sprememb.
Potujejo le še jekleni proizvodi, mi smo prikovani doma
Spominjam se zdaj že vrsto let pokojnega očetovega prijatelja - bil je to legendarni Moki, kot so ga klicali v Črni -, ki je zabavno, a pomenljivo govoril, zakaj bi sploh hodil iz Črne in videl, kako je drugje, ko pa je že v domači vasi tako dolgočasno. Takrat je bil utrip vasi na koncu sveta res upočasnjen, drugačen, nekoliko dolgočasen in je bolj nemirne, ki jim ustaljen umirjen ritem ni bil dovolj, nekako sam po sebi silil k odhodu, tudi preselitvi. A hkrati sta prav mirnost in nekakšen podaljšan čas ali vsaj občutek, da je v sicer težkem delavskem in kmečkem vsakdanjiku vseeno vsaj časa na pretek, nenehno vabila nazaj. Umiritev, zlasti v naravi ruralnega okolja, je v današnjem podivjanem svetu v veliki meri pristan, ki ga vsi iščemo in potrebujemo.
Danes morda odstiram drugačen pomen Mokijevih besed kot tedaj, ko so delovale bolj kot hudomušna pripomba, a hkrati tudi kot lastna opredelitev (do) bivanja. Dolgočasje je bilo le do neke mere občutek, ki je preveval našo vas in domačine, a jih hkrati tudi zadrževal, saj je pomenil utečenost, stalnost, predvidljiv tok stvari. Tudi v zgornji Mežiški dolini je bila že tedaj industrija, mežiški rudnik, tista, ki je zadrževala in vzdrževala industrijski utrip sredi sicer čudovite narave z mogočnimi gorami nad nami.
Med sprehodi med formami vivami vsakič znova pomislim, zakaj vendarle niso bolj žive oziroma njihova vpetost v mesto ni bolj poudarjena in "izkoriščena". Sprašujem se tudi, ali se morda meni ali redkim od nas zdi, da bi morale biti bolj izpostavljene, in kako bi to še lahko bile in bi mesto lahko bilo na sploh bolj odprto in prepoznavno navzven. Eden od kreativnih projektov je bila povezava jazza s formami vivami. Spet nas je opomnila nanje, potem ko smo že hodili mimo. Mlajši so vsaj načeloma bolj ambiciozno zrli v danosti, ki po vsebini izpričujejo dodatne perspektive. Četudi zasidrane v prostoru, (še) nagovarjajo v nove kreativne prakse, ki so nam jih predali njihovi ustvarjalci. Dokler ne bo turizem znova živ, bi se mi zdelo vredno, da nosilci turističnega in kulturnega razvoja domislijo, kako oživiti in bolje osmisliti takšno bogastvo sredi mesta. Premalo je mesto le poimenovati po formi vivi, izpostaviti jeklarsko identiteto in staviti nanjo, nato pa prepustiti, da se samo po sebi osmišlja. Saj ne, da bi lahko zato računali na masovne prihode obiskovalcev, turizem, oprt posebej na formo vivo, a bi lahko skulpture (o)živele drugače in dejansko tvorile pomemben del zgodbe mesta, ki bi se tudi bolje odprlo navzven. Pisanje vizij, strategij in kar je še nujno dokumentirati za strukturirane poglede v projektih, je neizbežna plat, tudi lokalne razvojne ravni, a življenja v praksi to še ne zagotovi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
