Ko je Coubertin, kjerkoli že je, videl, koliko Slovencev je pričakalo poražene košarkarje, ko so se iz Tokia vrnili brez tako želene medalje okrog vratu, so mu oči slano-sladko namočile ustnice, čisto tako, kot je nekaj dni prej nekaj srečnih in ponosnih kapljic potočila Janja, ko se je med poslušanjem Zdravljice spomnila tistega oprimka, ki ga ni in ni dosegla, zato ga je kar preskočila. Pa kaj, saj priznam, tudi sam in s kavča sem si brisal nos in oči, ko sem gledal Primoža, kako mu je kapljalo izpod čelade, da še v cilju ni hotel odnehati. A tudi zato sem si stres boja za bron raje prihranil in takrat sedel na kolo, saj je bilo potem osvojitev četrtega mesta na svetu lažje proslaviti.
Čeprav so bile olimpijske igre v Tokiu zaradi svetovne pandemije "čudne" in so jih bili v takšnih razmerah in s takšnimi stroški zmožni izpeljati najbrž res le "čudni" Japonci, pa so dokazale prav tisto, kar smo že zdavnaj zakopali, s Coubertinom vred. Toda baron je imel prav, Tokio 2020 je, četudi z letom dni zamude in sto let po Coubertinu, dokazal, da je res: Važno je sodelovati!
Športniki, ki že dolgo niso več le uspešni in neuspešni, temveč tudi revni, bogati, črni, beli, veliki, majhni, šibki, močni, siti, lačni …, so bili v tokijskem olimpijskem mehurčku med seboj naenkrat le - enaki.
Stadioni, ki že dolgo niso več gledališča, temveč gladiatorske arene, so bili naenkrat prazni. In zato športniki na tribunah niso imeli več dvanajstega igralca, temveč le - sami sebe.
Navijači, ki že dolgo nismo več športni ljubitelji, temveč navijaški manijaki, pa nismo nikamor odpotovali, temveč smo večino direktnih prenosov prespali in v navijaški coni popivali kar v domači vasi.
Čeprav so prav olimpijske igre najbolj kruto športno tekmovanje na svetu, saj so tako redko in je na njih tako velikemu številu udeležencev namenjenih tako malo priznanj, pa je prav "čudni" Tokio ponovno obudil olimpijski in športni duh. Zato sta bila najbolj srečna tista dva zmagovalca, od katerih nobeden ni zmagal, in zato je bil najbolj nesrečen tisti najbolje plačani športnik na svetu, ki je spet ostal brez "poceni" medalje, izdelane iz recikliranih telefonov.
Ker so bile koničiva igre tako drugačne, da se je na stadionih (spet) le tekmovalo in da so bili spet pomembni le športniki, ne pa vse drugo, je slovenskih pet medalj, od katerih so kar tri zlate, še toliko več vrednih, zato četrto mesto velja za največji uspeh, zato so bili odlični vsi peti in vsi finalisti, pa tudi vsi in vse, ki sicer niso uspeli, a se niso potopili, temveč so športno sodelovali!
Šele igre, ki so bile brez gledalcev (na stadionih), so namreč pokazale, da šport ne potrebuje dvanajstega igralca! Če smo v minulih sto letih pozabili, da športniki tekmujejo za rezultat, ne pa za denar, da je šport zaradi športnikov, ne pa zaradi reklam, da se navija za, ne pa proti, da je, skratka, važno (tudi) sodelovati, potem morda tokijske igre vseeno niso bile tako čudne. Morda pa so nam pokazale, da še nismo na cilju, čeprav skačemo, zato se moramo truditi še naprej; da se tudi najtežje da premagati zelo lahko in preprosto, če se le dobro odrineš; da nikoli ni prepozno, če le po vsakem neuspehu spet vstaneš in zaveslaš; in da je četrto mesto na svetu pravzaprav zmaga, ne pa banana …
Ko se je na Brniku izkazalo, da je prišlo dosti več ljudi pozdravit tiste, ki so se vrnili brez vsega, kot pa dan pozneje tiste, ki so (mu) prinesli kar dvesto milijonov, se Coubertin ni več jokal, temveč že smejal. Še je važno sodelovati! Še je zdrav duh v zdravem telesu! Še samo tri leta so do Pariza, zato vstani iz naslanjača in športaj, ne pa (le) navijaj!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
