Sem boljši ali slabši meščan, ker sem šele med raziskavo za potrebe te izpovedi ugotovil, da na hribu Bukovec stoji 300 let stara kmečka hiša s kamnito vinsko kletjo, kjer potekajo degustacije odličnih domačih vin, da ima grad v Slovenski Bistrici kar 15 stalnih muzejskih zbirk, da je med Račami in Pragerskim Zgornja Gorica, v njej pa manjši zasebni botanični vrt z največjo zbirko samoniklih vodnih in obvodnih rastlin v Sloveniji …?
Ne le Ona, on, še bolj me je epidemija, zaradi katere vem, kaj pomeni lockdown, prisilila, da sem nehal bezljati naokrog in se zazrl vase. Ni več pomembno, kdaj bom spet letel čez lužo, temveč ob katerih bližnjih ribnikih in jezerih bom zapravil bone; hrastoviški so zavarovan naravni spomenik, Komarnik ponuja sprehoda po Agati in Francku, Pristava ima bogat živalski svet, Radehova pa je primerna za ribolov. Zato je že skrajni čas, da se prvič v tem tisočletju peljem z mestnim avtobusom in ugotovim, zakaj se Štirka že leto dni vozi mimo moje hiše na deželi. Saj res, sem v Radvanju še meščan, čeprav sem rojen v Maistrovi?
Maribor je tako majhno mesto, da vsi meščani pridelujemo kodrasti peteršilj in gojimo rdeče polže, toda ravno v tem je njegov mestni čar, pa čeprav nas Saša po vzoru ljubljanskega župana še ni oblekel v vijolične majice z napisom Rad imam toti Maribor. Točno, Maribor je najlepša vas na svetu, ker se vsi poznamo med seboj!
Maribor je najlepša vas na svetu
In zato, ker se tako dobro poznamo, vam vse priznam … Premalokrat grem k frizerju, ker se zato le enkrat mesečno sprehodim dopoldan po mestu. Na Zlati lisici sem premalo del navijaškega vzdušja, ker sem preveč zaprt v press centru. Na Borštnikovem premalokrat stojim v vrsti za vstopnice. V Pokrajinskem muzeju sem tako dolgo hodil na "svojo" razstavo, da so me sneli. Na Festivalu Lent sem videl premalo predstav in nastopov, ker sem ob Dravi pojedel preveč chefovskih hodov.
Premalokrat peljem Timija njuhat v park, premalokrat gonim bicikel in Vivi na Pohorje in premalokrat vas objemam s Piramide. Premalokrat sem tudi na tekmi v Ljudskem vrtu, premalokrat plavam v Pristanu in premalokrat pozvonim z zvončkom želja z razgledne ploščadi stolnega zvonika.
Čeprav sem včasih igral vaterpolo z granitnimi kockami v bazenu na Slomškovem trgu, še nikoli nisem stekel, ne slečen ne oblečen, skozi novi vodomet na Glavnem trgu. Čeprav se z njega vidi najlepše dol in gor po naši Dravi, še nisem splezal na vrh stolpa Koroškega mostu. Čeprav me je sram, zato nerad priznam, se v več kot 400 letih nisem udeležil še niti ene trgatve najstarejše trte na svetu. In čeprav sem bil devet let poletni sosed Židovskemu trgu, nisem niti enkrat do Gogotovega vipa splezal kar po njegovem alpinističnem zidu. Ne vem več, kdaj sem bil nazadnje v Sinagogi, kako je bilo ime župniku, s katerim sem se nekoč davno za Večer pogovarjal o zvonu frančiškanske cerkve, in kdo je napisal knjigo, ki sem si jo nazadnje sposodil na Rotovžu. V Muzeju narodne osvoboditve sem bil že tako davno, da je bila v njem še smučarska razstava, na mariborskem gradu sem le na sprejemih, pa še teh že dolgo ni več, in tudi to, da na Trgu svobode že predolgo nisem demonstriral, mi ne gre v mestno čast. Toda ko sem se z dunajskim prijateljem davnega leta sprehajal po Partizanski ter pozdravljal levo in desno, je hitro ugotovil: "Se vidi, da je to tvoje mesto!"
Presodite sami, sem ali nisem meščan najlepšega totega mesta na svetu! Kaj pa vi?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
