Da ne moreš človeškim običajem in zdravi kmečki pameti nekaj neživljenjskega, nepotrebnega, nenaravnega - in zato dejansko neumnega - enostavno zapovedati, se je izkazalo že takoj na začetku izgradnje stanovanjske soseske v starem obrežnem delu Maribora. Resda so vsaj kafiči, ker je njihovo odprtje sovpadalo s prebujanjem podjetniških idej in ambicij v takratni še "komunistični" državi, sprva vlivali upanje, da bo Maribor dobil svojo družabno srčiko ob Dravi in najstarejši trti na svetu, a je bilo najbrž tudi posiljevanje nečesa, kar je bilo vedno Lent, z imenom Pristan krivo, da se to ni zgodilo. Če ne bi Lent dobil (vsaj) svojega festivala, bi bil še prej in še bolj boleča rana totega mesta. No, prihodnje leto naj bi se, končno in vendarle, začela nova prenova Lenta. Za tokrat upam, da brez neumnih preimenovanj, posiljevanj in potvarjanj.
Pristan tudi ni zakon, pa čeprav so stari običaji poroko tako opisovali. Saj ji nisem, prvič v življenju v kravati, barvno usklajeni z njenim šopkom rožnatih vrtnic in z mojo svetlo modro obleko, joj, kako smo bili mladi, dahnil da, da me "nekdo" čaka doma (in mi kuha). Danes so, upam, drugačni, enakopravni časi, v katerih zakon ni jarem, a tudi ne pristan.
Pristan pa tudi ni pristanišče. Zame že zato ne, ker je na vodi, sam pa sem raje na kopnem. Za vas, kajne, pa zato ne, ker si prav zaradi tega virusa najbolj želimo ravno to, da smo odvezani, ne pa privezani. Sedem mesecev smo (bili) doma. Zaprti. Omejeni. Zakriti. Nesvobodni. Prestrašeni. Zato hočemo stran, ven. Oditi. Obiskati. Pobegniti. Odleteti. Odpluti. Odpotovati. Ne pa pristati. Se predati. Se pustiti zvezati. In se prepustiti (ne)varnemu valovanju.
Zato je pristan le eno: varnost! Zato ni Lent, ker se je ob Dravi nevarno sprehajati, saj te lahko zaradi množice avtomobilov kdo povozi. Zato ni pristanišče, ker grozi nevarnost, da bo Novoogrska dvotirno postala morska država. Zato ni zakonski pristan, ker je v tej kmalu Evropi predsedujoči državi na oblasti strahovlada, ki se na vso moč trudi, da svojim neenakopravnim "zakoncem" natakne za večne čase - jarem. V zakonu, a ne po zakonu. Da bomo pridni, poslušni, ubogljivi, upogljivi in doma, a ne v pristanu.
Za to, za varnost gre! Sredi zdravstvene krize in pandemije nas je strah zvečer ob sedmih prižgati televizor in zjutraj ob zajtrku odpreti časopis. Žal, na okužene, bolne, mrtve smo se že navadili, a (na srečo?) vsak dan na novo neumnost, žalitev, oholost, nevljudnost, sramoto se ne moremo. Zato nič ne deluje. Zato smo najslabši. Zato še dolgo ne bomo precepljeni. Zato še dolgo ne bomo znali živeti s tem virusom.
Pa bi bilo treba ustvariti le pristan. Da bi se, če smo že morali ostati doma, počutili varno. Ne pred virusom, saj zdrava kmečka pamet ne podlega abotnim teorijam zarote in si ne dela utvar, temveč pred predsedniki, poslanci, ministri, govorci, saj je njihovo delo prav to - varovanje. Ne pa ogrožanje!
A tako kot ne more biti pristan nekaj, kar je za vse vedno bilo in je Lent, pa čeprav se novinarje še tako vneto lektorira - tako kot se na nemirnem morju ne moreš počutiti varno zato, ker boš potem, če boš preživel, privezan na varno obalo; tako kot zakon ni nekaj, kar si le eden od zakoncev lahko po mili volji prikraja, drugi pa mora biti le tiho, ne sme niti v šolo in je lahko le doma, kjer mu kuha -, tudi varnost ni stvar - pristan(k)a. Kaj ne vidite, da nočemo pristati na to, s čimer nas, epidemiji navkljub ali pa ravno zato, prisiljujete?!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
