Šerpe s slovenskim znanjem od kuhinjskih dečkov do nacionalnih junakov

Ekipi desetih nepalskih alpinistov je sredi januarja uspel prvi zimski vzpon na K2, ki je bil med najvišjimi vrhovi sveta edini pozimi še neosvojen. Z 8611 metri je ta karakorumski osemtisočak sicer "le" drugi najvišji vrh na svetu, a velja za najtežjega in najbolj neusmiljenega.

"Kakšno potovanje. Ponižno lahko sporočim, da smo kot ekipa v ekstremnih zimskih razmerah osvojili veličastni K2. Želeli smo narediti nemogoče in v čast nam je, da lahko ta trenutek delimo ne samo z nepalsko plezalno skupnostjo, temveč s skupnostmi po vsem svetu," je sporočil najslavnejši član nepalske odprave Nirmal Purja - Nims, ki se je proslavil s tem, da je v samo šestih mesecih osvojil vseh 14 osemtisočakov. A tokrat je bil le eden med enakimi. Nepalski plezalci so plezali na način, ki med zahodnjaki ni običajen. Hitrejši plezalci so se ustavili deset metrov pod vrhom, počakali na kolege in potem so vsi ob prepevanju nepalske himne skupaj stopili na vrh.

To je bil izjemen dosežek nepalskega alpinizma, ki pa je vsaj delno tudi slovenski. V ekipi, ki je splezala na K2, je bilo namreč kar pet nekdanjih tečajnikov slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Manangu. "Iz nepalskih imen je sicer težko razbrati, za koga gre, ker se ista imena in priimki zelo pogosto ponavljajo, a pozanimal sem se pri prijateljih v Nepalu in dobil potrditev - polovica nepalske ekipe se je usposabljala v slovenski šoli, ki jo je leta 1979 ustanovil Aleš Kunaver," pravi Jani Bele, slovenski alpinist, alpinistični inštruktor in gorski reševalec, ki je svoje znanje več let predajal tudi nepalskim šerpam v Manangu. Za mnoge od njih je bilo to šolanje najpomembnejša prelomnica na poti od kuhinjskih pomočnikov in pomožnih nosačev do gorskih vodnikov in vrhunskih alpinistov.

​Vsi šerpe niso Šerpe

Izraz šerpa se je v zadnjih desetletjih udomačil za vse nosače in vodnike na odpravah v Himalaji. A vsi šerpe niso Šerpe. Šerpe so pripadniki etnične skupine, ki izvira iz Tibeta, na kar nakazuje tudi njihovo ime. "Šar" v tibetanščini pomeni vzhod, beseda "pa" označuje ljudstvo. Torej ljudstvo z vzhoda, ki je pred približno 400 ali 500 leti s tibetanske planote našlo pot preko himalajskih prelazov in se naselilo v dolinah Kumbu in Solo pod Everestom. Njihov jezik se je razvijal samostojno, danes ga obravnavajo ločeno od tibetanščine. Tradicionalno so se ukvarjali s kmetijstvom, zlasti z vzrejo jakov. Gore, pod katerimi so živeli, in sploh niso vedeli, da so najvišje na svetu, so bile zanje domovanje bogov, nikomur še na misel ni prišlo, da bi plezal nanje. Vse pa se je spremenilo v začetku 20. stoletja, ko so v Himalajo začeli prihajati tujci z željo osvojiti najvišje vrhove sveta. Šerpe so sprva najemali predvsem zato, ker so poznali teren, ki ni bil označen še na nobenem zemljevidu, zato so bili pri prvih odpravah nepogrešljivi kot vodniki.

​Kmalu pa so zahodnjaki ugotovili tudi, da domačini, rojeni na visoki nadmorski višini, nimajo težav zaradi pomanjkanja kisika tudi višje na gori, zato so jih najemali za nosače tovorov. Kmalu si ni bilo več mogoče predstavljati himalajske odprave brez vse večjega števila sodelujočih Šerp. Delo nosačev sicer za Šerpe ni bilo nič novega, v odmaknjene himalajske doline, do katerih še danes ni cest, je bilo od nekdaj treba prav vse, kar je potrebno za življenje, prinesti na hrbtih. Kasneje so zahodne odprave zaradi vse večjih potreb po nosačih najemale tudi pripadnike drugih nepalskih ljudstev, ki se jih je vseh oprijelo ime šerpe, nad čimer pravi Šerpe nikoli niso bili navdušeni.

Čeprav se je Šerpa Tenzing Norgay skupaj z Edmundom Hillaryjem že leta 1953 povzpel na vrh Everesta, pa je bila pot Nepalcev do vrhunskega alpinizma še dolga. Kot višinski nosači so se sicer kmalu začeli vzpenjati proti najvišjim vrhovom, nekateri so stopili tudi na osemtisočake, a ker niso imeli ustreznega tehničnega znanja, so bile smrtne žrtve med njimi pogoste. Tudi Ang Phu, vodja nosačev na jugoslovanski odpravi na Everest leta 1979, ni poznal osnov ustavljanja s cepinom in je, potem ko je stal na vrhu sveta že drugič, pri sestopu zdrsnil v smrt.

​Vizija Aleša Kunaverja

V Nepalu so že dalj časa opozarjali, da bi domačini, ki sodelujejo na tujih odpravah, morali pridobiti osnovna znanja iz alpinizma. A spremenilo se ni nič, dokler se tam ni pojavil Aleš Kunaver, gonilna sila zgodnjih slovenskih uspehov v Himalaji. Tudi sam zgrožen nad tem, da si nosači ne znajo niti natakniti derez, se je zagnano lotil projekta izgradnje šole za šerpe, kot se je sprva imenovala. Sam je tudi izbral lokacijo ob jezeru v bližini Mananga pod verigo Anapurn. Zaradi izgradnje in vodenja šole se je nato odrekel celo vodenju prve slovenske oziroma jugoslovanske odprave na Everest. "Everest je cilj, Manang pa je poslanstvo! Odprava je ob koncu zaključena, šola pa je nekaj trajnega," je dejal. Tri mesece zatem, ko so naši alpinisti leta 1979 stopili na vrh Everesta, se je v še ne povsem dograjenem šolskem poslopju začel prvi tečaj za domačine. Na njem so sodelovali trije slovenski inštruktorji: Danilo Cedilnik, Nejc Zaplotnik in zdravnik Jože Andlovic.

Večina tečajnikov, čeprav so bili nekateri že pred tem udeleženci alpinističnih odprav, je v slovenski šoli prvič v življenju držala v rokah cepin, hodila z derezami, se srečala s skalnim in lednim plezanjem, s hojo po ledeniku, se prvič povzpela na zasnežen himalajski vrh ... Glas o slovenski šoli se je širil. "Nekoč je eden od Šerp pod Everestom padel v ledeniško razpoko. Okoli njega je bilo več rojakov, ki so sicer vsi že stali na vrhu Everesta, a nihče ni znal človeka potegniti iz razpoke," se spominja Jani Bele. "Dokler nista prišla mimo dva nekdanja slušatelja naše šole in z vrvnimi manevri, ki sta se jih naučila tam, nesrečnika rešila nepoškodovanega. Prislužila sta si občudovanje vseh zbranih."

Šolanje domačinov v slovenski šoli pod Anapurnami se je nadaljevalo še 35 let. Čeprav je bila državna finančna pomoč ukinjena, je bilo vse sodelovanje in vodenje popolnoma v slovenskih rokah. V tem času se je v šoli zvrstilo 43 slovenskih inštruktorjev alpinizma in 14 zdravnikov prostovoljcev, ki so predajali svoje znanje bodočim nepalskim vodnikom. Skoraj tisoč je bilo tečajnikov v teh 35 letih. Z znanjem, ki so ga pridobili v slovenski šoli, so prestopili prvo varno stopnico na svoji gorniški poti. Leta 2013 se je uspešno sodelovanje med Planinsko zvezo Slovenije in nepalsko planinsko organizacijo končalo. Tečaje zdaj vodijo nepalski inštruktorji, od katerih jih je večina osnovno znanje dobila prav v slovenski šoli.

​Nova vloga šerp

To šolanje pa šerpam ni prineslo le gorniškega znanja in omogočilo uspešne vodniške kariere, postali so tudi gonilna sila razvoja turizma in družbenih sprememb v Nepalu. Področje delovanja šerp je danes namreč precej drugačno kot pred desetletji. Zdaj ko tudi v Himalaji prevladuje alpski stil alpinizma, ni več velikih odprav, ki bi najemale tudi po več sto nosačev, ampak so odprave majhne, alpinisti nosijo vse potrebno v svojih nahrbtnikih in višinskih nosačev ne potrebujejo. Ravno obraten pa je trend v komercialnem alpinizmu, ki ga brez šerp sploh ne bi bilo. Na komercialnih odpravah namreč šerpe na gori postorijo vse, kar je potrebno za uspešno izvedbo, in potem tudi spremljajo kliente na vrh.

Na drugi strani so mnogi tečajniki iz šole v Manangu danes lastniki in vodje uspešnih nepalskih agencij. Ni pretirana trditev, da je nepalski turistični bum, ki temelji na vse bolj razširjenem pohodništvu in trekingih ter doživljajskem turizmu, zrasel v slovenski šoli v Manangu.

"Samo v Katmanduju je bilo pred koronakrizo kakih 800 agencij, mnogi od njihovih lastnikov so naši nekdanji tečajniki, ki so tudi svoje zaposlene pošiljali v to šolo. S tem so pridobili osnovno kvalifikacijo za to delo. Kasneje so Francozi, ki so kar v naši šoli začeli nadaljevalne tečaje, najbolj zagnane povabili v svojo znamenito Enso, Ecole Nationale de Ski et d'Alpinisme v Chamonixu, šolo za gorske in turnosmučarske vodnike z mednarodno licenco. S to izobrazbo lahko vodijo kjerkoli po svetu, ne samo v Nepalu. Iz te baze odlično usposobljenih vodnikov prihajajo tudi vrhunski alpinisti, ki, tako kot na K2, pišejo zgodovino.

​Tudi zvezdnik je nekoč lupil krompir

Izobraževanje domačinov pa je imelo tudi pomemben vpliv na življenje in razvoj v Nepalu, še vedno eni najrevnejših dežel sveta. Prvi uspešni gorski vodniki so z zaslužkom, ki je za tamkajšnje razmere zelo dober, v svojih domačih vaseh, do katerih je še vedno treba prav vse prinesti na hrbtu, začeli graditi šole in vsaj provizorične bolnišnice, rojake so navduševali za modernejše oblike kmetovanja, ki so ga videli po krajih in deželah, kjer so hodili. Predvsem pa so bili za mlade fante in tudi dekleta iz krajev, kjer se je zdelo, da razen mukotrpnega nosaškega dela ni nobene druge perspektive, zgled, kaj vse je mogoče doseči.

Eden takih vzorov je tudi Tendi Šerpa, nekdanji gojenec slovenske šole, danes eden najbolj znanih nepalskih Šerp. "Zadnje leto, preden smo šolo predali v upravljanje Nepalcem, je bil skupaj z mano že inštruktor v Manangu," se spominja Jani Bele. "Takrat mi je zaupal svojo življenjsko zgodbo. Pri petnajstih letih je začel kot 'kitchen boy', kuharski pomočnik oziroma deček za vse, kar je najnižji rang na himalajskih odpravah. Vsak dan je nosil 30 ali 40 kilogramov krompirja, posodja ali kakega drugega tovora, skoraj težjega od sebe. Potem ko se je ves izmučen od napora v taboru skoraj zgrudil, je moral še lupiti krompir, pomivati posodo, opravljati vsa najmanj cenjena dela. A mikalo ga je več. Vpisal se je v našo šolo, s čimer je dobil osnovno kvalifikacijo, ki jo je nato nadgrajeval. Danes je gorski vodnik in vodi po vsem svetu. Pred kratkim sem dobil od njega pošto, da je peljal skupino na Kilimandžaro, drugo leto bo vodil na Aconcaguo … V Nepalu je pravi zvezdnik, 15-krat je že bil na Everestu, še Švicarji so izdali knjigo o njem."