Volanski drog, obroč, zobata letev, končniki in kar je še stvari, ki obračajo kolesa, so čista mehanika. Mehanika pa je groba in zahteva nekaj moči. Vsaj tako se mnogi med vami lahko spominjate časov, ko še ni bilo servo volana in je bilo vrteti volan na mestu praktično nemogoče. Takoj ko se je avto premaknil, je zaradi fizikalnih lastnosti vse skupaj postalo lažje, še lažje, skoraj z mezincem leve roke, pa se volan obrača s pomočjo sprva hidravličnega in zdaj električnega servo ojačevalnika.
Glavni namen servo volana je zmanjšanje fizičnega napora, ki je potreben za obračanje volana, še posebej pri nizkih hitrostih ali med manevriranjem na parkiriščih. Osrednji del servo volana je elektronski krmilnik, ki nadzira delovanje sistema. Na voljo so različne vrste servo volanov, vključno s hidravličnimi servo volani, elektro-hidravličnimi servo volani in popolnoma električnimi servo volani.
Hidravlični servo volani uporabljajo hidravlični tlak za pomoč pri obračanju volana. Elektro-hidravlični servo volani kombinirajo hidravlično pomoč z električnim krmiljenjem. Popolnoma električni pa uporabljajo elektromotorje in so v zadnjih letih prevzeli večino zaradi enostavnosti in manjše porabe energije.
A tudi servo volan ni pogruntavščina zadnjih desetletij, pač pa je star celo stoletje. A še pred tremi desetletji je bil rezerviran za dražje avtomobile, tisti iz spodnjih razredov so imeli opcijo v dodatni opremi za doplačilo. Ko so na ceste pred 140 leti zapeljali prvi avtomobili, potrebe za servo volanom ni bilo, saj so to bile praktično peresno lahke kočije brez konj in z zelo ozkimi kolesi, kar je zahtevalo precej manj moči za vrtenje volana (ali karkoli je že takrat imelo podobno funkcijo).
Šele ko so vozila začela pridobivati težo, so se pojavili prvi sistemi za pomoč, ki pa še niso bili servo volani v pravem pomenu besede. Prvič se je to zgodilo leta 1903 pri električnem tovornjaku Columbia, ki je z dodatnim elektromotorjem pomagal obračati volan, a preboja še ni bilo na obzorju. Ideja je zaposlovala različne inženirje, med drugim Francisa W. Davisa, inženirja v diviziji tovornjakov pri Pierce-Arrowu (ki je bil bolj znan po svojih ekskluzivnih osebnih avtomobilih). Prvo, kar je možakar iznašel, je bil gumijasti vmesnik v volanskem drogu, ki je blažil tresljaje, ki so se prenašali s ceste. To rešitev so kupci močno cenili, vendar Davisu to ni bilo dovolj.
Ko se je Davis 1922 podal na pot samostojnega inženirja in svetovalca, je zasebno nadaljeval delo na svojem hidravličnem sistemu. To je leta 1927 pripeljalo do vloge za patent, ki je bil potem podeljen leta 1931. Ko je ta proces še tekel, je Davis začel trkati na vrata v Detroitu. Pri General Motorsu so bili nad idejo navdušeni, cadillaci bi lahko bili prvi s to novotarijo, a ker so ocenili, da bi prodali premalo takih avtomobilov, so le podpisali pogodbo in vse skupaj pospravili na polico v klet. Sistem je čakal vse do druge svetovne vojne, pa niti ni debitiral v cadillacu, ampak v težkem Chevroletovem oklepnem vozilu in pozneje še v nekateri drugih težakih, med njimi tudi v posebnem vozilu, namenjenem za reševanje tankov z bojišča. Po koncu vojne je Davisov hidravlični volan imelo več kot 10 tisoč vozil.
Davis tudi ni stal križem rok in je še naprej razvijal svoj servo volan in vlagal in nadgrajeval patente, rešitev pa je vedno bolj zanimala proizvajalce avtomobilov. Ko je Chrysler 1951 predstavil svoj prvi avto s hidravličnim servo volanom, model Imperial s sistemom Hydraguide, se je izkazalo, da rešitev temelji na poteklih Davisovih patentih. Na veliko žalost inženirja Davisa, seveda.
A brez skrbi, ameriška smisel za posel in zdrava konkurenca sta prisilila taisti General Motors, ki so mu pred dvema desetletjema Davisove besede šle skozi eno uho noter in drugo ven, da je tokrat sam potrkal na Davisova vrata in izumitelja prosil, ali razvije servo volan še za njihove avtomobile, ob tem pa previdno vprašal, koliko bi to stalo. Leta 1952 je tako GM končno začel proizvajati cadillace s servo volanom, od letsa 1954 je bil to že celo del serijske opreme. In tudi Davis tokrat ni ostal praznih rok, za nove patente in izboljšavo so na njegov račun začeli kapljati mastni denarci in mu prinesli kar nekaj milijonov dolarjev. Ostalo pa je, kot se tudi pri avtomobilih reče, zgodovina.
