Skupina Niet: Depresija je še vedno hit

Seveda se je od tistih let marsikaj spremenilo, a nekatere stvari ostanejo, pravi Igor Dernovšek, kitarist benda Niet in večinski avtor pesmi. Niet je skupina iz drugega slovenskega punkovskega vala, iz hardcore punka, njeni takratni hiti Depresija, Perspektive, Ritem človeštva, Vijolice in Februar so še živi. Skupina je doživljala vzpone in padce, tudi več prekinitev je imela. Največja tragedija je bila smrt pevca Primoža Habiča, a je prav ta nesrečni dogodek sprožil nietomanijo. S predahi so spet delali, zadnja vrnitev je bila lani.
"Po eni strani so spremembe precejšnje, po drugi jih ni," se osemdesetih let spominja kitarist Igor Dernovšek. "Zdaj imamo bistveno več občinstva, za seboj kar nekaj plošč in veliko koncertov, nastopi so vsaj še enkrat daljši kot nekoč, bistveno bolj smo uigrani in profesionalni pri delu. Po drugi strani pa gre za enako energijo, povezanost znotraj benda, ne nazadnje so enaki kot takrat tudi komadi. Poleg novejših namreč še vedno igramo tudi skoraj vse skladbe, ki smo jih igrali že v letih od 1984 do 1986."
Niete so konec leta 1983 ustanovili Primož Habič, Aleš Češnovar in Dernovšek. "Habič je bil pevec in frontman, Aleš je bil zadolžen za bas, jaz za kitaro in pisanje komadov. Stalnega bobnarja na samem začetku nismo imeli. Na prvih hardcore posnetkih in pri Depresiji je bobnal tedanji bobnar zasedbe Rock'n'feller Tomaž Bergant - Breht, ki je postal stalni član Nietov v začetku leta 1985. Skupaj z njim je tedaj kot drugi kitarist v bend prišel tudi Robert Likar. Ko smo se leta 2008 vrnili na sceno, sem ob sebi zbral kar najbolj originalno zasedbo, torej Aleša, Roberta, Brehta, pevko Tanjo Ukmar ter našega producenta in občasnega klaviaturista Boruta Činča. Edina sprememba je bila pri vokalu, ki ga je prevzel nekdanji pevec skupine Prisluhnimo tišini Borut Marolt. Aleš nas je leta 2010 zapustil in se podal v solo projekte, zato ga je na basu zamenjal Janez Brezigar. Naša postava se od tedaj ni spremenila, pri čemer Tanjo in Činča povabimo le na večje koncerte."
Osemdeseta leta so bila vrhunec rockovske in alternativne scene v Sloveniji in Jugoslaviji, čas za nastanek dobrega benda je bil torej ugoden. "Spomnimo se samo Azre, Idolov, Električnega orgazma, Šarla Akrobate, Partibrejkersov, Zabranjenega pušenja, EKV ..., v Sloveniji pa Pankrtov ter ostalih punk in kasneje hardcore punk skupin pa Laibacha, Borghesie, Miladojke Youneed, Lačnega Franza in drugih. Scena je bila živa, vitalna, tudi zato, ker so imeli bendi, ki niso mainstream, veliko večje možnosti preboja na radijske postaje in s tem do širše prepoznavnosti. Koncertiralo se je po celotni dvajsetmilijonski Jugoslaviji, ki je bila kot trg desetkrat večja od Slovenije. Žal so se z razpadom Juge meje zaprle oziroma so ostale odprte v le eno smer - od juga navzgor."