Restavrator tradicionalnih plovil Slobodan Simič - Sime je splavil že najmanj osmo batano, ki jo je izdelal povsem sam. Prepričan je, da bi morali mlade naučiti izdelati batano, dokler so mentorji še na voljo, sicer lahko Istrani izgubijo enega najpomembnejših simbolov svoje identitete in kulture - dediščino gradnje lesenih plovil. Pirančan z velikim p-jem Slobodan Simič - Sime je sestavni in nepogrešljivi del tega sredozemskega mesta, ki je, z vsemi svojimi muhami in posebnostmi, specifično za življenje. Pravi, da ga ljubezen do morja in lesenih bark spremlja že vse življenje. "Lesene barke so del mojega DNK-ja," se brez zadrege pohvali v svoji piranski delavnici, ki je hkrati majhen škver. Obiskali smo ga med izdelovanjem že devete tradicionalne lesene batane - odtlej jo je že splavil. Beseda je stekla o mnogih temah, a Simiča, ki je velik del življenja posvetil restavriranju, gradnji in preučevanju tradicionalnih plovil, najbolj skrbi, kako ohraniti ladjedelsko dediščino za prihodnje rodove.
Mladina ni kriva, krivi so starejši
"Ta dediščina je namreč izredno ogrožena. Mentorjev, torej ladjedelcev, ki znajo izdelati batane in posredovati znanje naprej, je manj kakor prstov na eni roki," je posvaril in dodal, da bi alarmi morali zazvoniti na vseh ravneh, če nočejo Istrani izgubiti enega najpomembnejših simbolov svoje identitete in kulture.
Ko beseda nanese na prenos znanja, je Simič prepričan, da so mladi zelo dojemljivi za učenje. "Ni kriva mladina, da dediščina izginja; krivi smo starejši, ker nimamo pravega odnosa do nje. Mladi niso povsem nič drugačni kot mi, ko smo bili njihovih let," meni.
Verjame, da bi se odnos mladih do dediščine okrepil, če bi imeli priložnost sami izdelati barko. "Morale bi obstajati delavnice, na katerih bi mladi ob mentorskem vodenju skupaj izdelali pravo batano. Se srečali s stroji, s postopki, z izbiro lesa in popolnoma vsem, kar je za izdelavo tega ljudskega plovila potrebno," je poudaril.
"Če bi mladi skupaj izdelali plovilo, bi imeli do njega gotovo gojili drugačen odnos. Ne moreš biti ne navezan na svoje delo, ko vidiš, kako pluje med valovi," je še povedal in pristavil, da je izjemno ponosen na mnoge, ki so po njegovih načrtih sami izdelali batano, tudi tisto, ki danes krasi izolski mandrač.
Zakaj se ne bi vključile tudi šole in državne ustanove?
Simič predlaga, da bi se v izobraževanje mladih vključile državne inštitucije in lesarske šole. "Mogoče bi tudi v pomorski šoli lahko trenutek posvetili tradicionalnim plovilom istrskega prostora. Le tako bi lahko rekli, da smo na področju naše ladjedelske dediščine ozaveščeni in da jo poznamo in razumemo," je izpostavil.
Mentorjev, torej ladjedelcev, ki znajo izdelati batane in posredovati znanje naprej, je manj kakor prstov na eni roki
Zavedanje, da imajo batane in druga tradicionalna plovila pomembno zgodovinsko vrednost, bi morale gojiti tudi vse štiri istrske občine in pritisniti na Ljubljano oziroma na ministrstvo za kulturo. A Simič z obžalovanjem ugotavlja, da ko govorimo o morju, so pristojne ustanove oddaljene od njega veliko več kot 120 kilometrov. "Če bi se državne inštitucije zavedale pomena te najpomembnejše obmorske dediščine, bi najbrž nemudoma zagnale projekt revitalizacije izdelave lesenih plovil. Zdaj imamo še čas, da znanje prenesemo na mlajšo generacijo," je prepričan.
Pravi, da je vloga tradicionalne lesene batane danes pomembnejša kot kadarkoli. Postaja povezovalen objekt istrske obale, saj jo marsikje vračajo v morje in muzeje, tako sama plovila kakor zgodbe o njih. V Rovinju je zaživel muzej Kuča o batani, v Novigradu muzej ribištva, kjer je razstavljena batana s polkrožmo krmo (izdelal jo je Simič), v Savudriji zopet izdelujejo tradicionalno savudrijsko batano, kar nekaj jih pluje tudi v Strunjanu, v prostorih piranskega pomorskega muzeja v Monfortu pa si obiskovalci lahko ogledajo tam razstavljene batane.
Brisače in tangice niso (resen) problem Pirana
Slobodan Simič - Sime je Pirančan že od mladih nog. Njegova družina se je iz srbskega Somborja preselila v Piran, ko je bil star komaj eno leto, zato to mesto pozna bolje kot marsikdo. Danes pa opozarja, da je življenje v Piranu postalo vse težje, predvsem zaradi napačnih odločitev glede mobilnosti in razvoja mesta. "Koncept mobilnosti v Piranu je popolnoma zgrešen," je opozoril. "Vse je eno samo omejevanje. To pa onemogoča podjetnost in ne motivira ustvarjalnosti in živahnosti. Tako postaja Piran, še do pred kratkim mesto ribičev, trgovcev, ladjedelcev, kulturnikov in obrtnikov, idealni kraj za pasivni del človeštva. Torej, za starejše, miru željne, za nepodjetne in na morje nenavezane občane."
Vse o Piranu v dvajsetih knjigah
Slobodan Simič je inženir informatike, podatkovnih komunikacij in še kaj bi se našlo. Zaposlen je bil v razvojnih oddelkih Iskre in nekaterih drugih velikih in manjših podjetjih. Zase pravi, da je izredno radoveden, zvedav. Zanima ga vse, kar je povezano s Piranom in Istro, od novejše zgodovine, muzealstva, ladjedelstva, tradicionalnih plovil, rock glasbe, dediščine, "skratka do vsega, kar je lepo". Je avtor približno 20 knjig in več kot sto člankov in drugih prispevkov. Pravi, da ne ve natančno, koliko batan je naredil in popravil. "Mislim, da bo okoli osem novo narejenih batan kar dobra ocena," se zasmeji.
Po njegovem mnenju je Piran postal neprijazen tako za mlade družine kot za domačine. "Piran ni več perspektiven, in to je razlog, zakaj se Pirančani selijo iz starega mesta," pojasnjuje. "Kaj naj tukaj počne mlada družina? Zaposliti se ne more, trgovin skoraj ni, vsa stanovanja so oddana turistom. Najhuje pa je, da smo odtujili morje, ključen element mediteranske kulture. Občinske oblasti so skozi leta odstranile veliko tega, kar je bilo povezano z njim, celo dvigala za plovila, ki so domačinom in ribičem omogočala vzdrževanje malih plovil, in so jih postavili že pred stoletji. Ne vem, koliko je sploh v občini zaposlenih, ki so z morjem, z zgodovino, etnologijo in dediščino tega prostora seznanjeni - ali sploh poznajo ta prostor?" se sprašuje.
Sklepa, da je ta brezskrbnost posledica neznanja in pomanjkanja spoštovanja do sredozemske kulture. "Na vodstvenih funkcijah so ljudje, ki jim je povsem vseeno, ali vodijo Piran ali Velenje."
Simič poudarja, da Piran potrebuje konkretne rešitve za vsakdanje težave. "Piran ne potrebuje velikih političnih sloganov. Tukaj imamo konkretne življenjske težave," pravi. "Nimamo niti bančne filiale, zavarovalnice, servisov, trgovin, kdo ve, kako bo s pošto. Mesto preprosto ne deluje, kot bi moralo. Ne deluje pa zato, ker se je zaradi napačnega upravljanja iz mesta izselilo prebivalstvo. 800 meščanov je resnično premalo, da bi mesto delovalo kot mesto. Zato je ključen projekt, kako vrniti v Piran 3000 novih stalnih in predvsem mlajših meščanov. Mi pa razpravljamo o brisačah in tangicah na plaži."
Ena od pobud, ki je prišla med drugim tudi z njegove strani, je da bi v piranski mandrač pripeljali stare lesenjače, ki bi olepšale mesto in obudilo njegov pomorsko tradicijo. "Ta prostor ima tri stebre, na katerih sloni: na zgodovini, ki vključuje tudi kulturo in umetnost, pomorstvu in morju ter na turizmu," je izpostavil Sime in poudaril, da je prav zaradi teh stebrov ta kotiček istrskega polotoka edinstven. Ko zgolj en steber zanemarimo, to več ni avtentičen Piran, trdi Sime.
