Služba v spalnici

Šesti Večer v nedeljo je narejen od doma. Uf, kdo bi si mislil, da v izolaciji čas tako beži. Nikamor ne greš, pa gre svet vseeno enako naprej kot prej. In vendar se vrti - z nami ali brez nas. Ko smo ujeti v kalup dirjanja med službo, domom in "rekreacijo", se nam tudi vse dogaja hitro, prehitro, po inerciji. Rad rečem, kolegom v službi, da dolgo traja, a hitro mine. Točno tako se počutim zdaj, ko pišem v hčerini sobi, ker imava skupni računalnik (stari je šel rakom žvižgat), že čez pet minut se njen 7. B "v živo" sliši z učiteljico geografije, pa potem še z angleško ... Da laptopa ne tovoriva desetkrat na dan sem ter tja, sem včasih jaz v službi v njeni šoli (v njeni sobi), občasno pa se Ana Marija uči kar v Večerovi službi (ki je zadnjih šest tednov v moji spalnici). Naj strnem: počutim se tako kot vi - prepolna škatla informacij, ki jih goltamo, a smo lačni in žejni še kar naprej. Vsi smo na sprehodu za nedoločen čas, a nas duši ne glede na čudovito resnico, da je nebo svetlo modro, kot še ni bilo, in da ptički žvrgolijo kot še nikoli. Ceste so tišje, nafta se je pocenila, da to "ni več normalno".
Večkrat se sprašujem, ali lahko ta nenormalnost (izolacija, karantena, omejevanje druženja, prepoved prestopanja občinske meje, liter nafte za evro) postane del naše bodoče stvarnosti. A šolarji ne bodo več hodili na končne izlete v Postojnsko jamo, mladoporočenci iskat romantike na Blejski grad, starejši pa julija in avgusta povohat, ali Jadransko morje še diši po soli? Ne, to ne more in ne sme biti res, si rečem. Trudim se, da bi televizijske dnevnike gledal čim manj, zadnje čase mi to vse bolj uspeva. Zato sem manj paničen, ampak nekaj strahu, negotovosti in pesimizma se je nepovratno zažrlo vame, v vse nas. Kako naj bom miren, ko pa mi pilot (vlada) in skoraj vsi potniki ("moji lubi Slovenci") sporočajo, da bo letalo padlo, če ne bomo drug od drugega sedeli/stali meter in pol narazen. Tega, kdo je izmeril to "varnostno" razdaljo, nihče ne ve. Bi morda zadoščal meter? Morda pa niti dva ne bi bila dovolj? Vem le to, da nam zdaj manjkajo samo še Kanglerjevi radarji, da bi beležili občinske "prestopnike", torej tiste nepridiprave, ki prestopajo občinsko mejo, pa je niti v sanjah ne bi smeli.