Šport piše nenavadne zgodbe: Tako blizu nastopa na sarajevskih olimpijskih igrah, a tako daleč

Šport piše nenavadne zgodbe, ena takih je ta o vrhunski smučarski tekačici, ki je trdo trenirala za nastop na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984, a iz večernih radijskih poročil izvedela, da ni med izbrankami v jugoslovanski olimpijski ekipi. Kljub temu je Karmen Raišp imela možnost in čast sodelovati na olimpijskem spektaklu, a njenega imena in priimka ne bomo zasledili v uradnih statistikah XIV. zimskih olimpijskih iger. In da bi bila zgodba še malo bolj zanimiva, nenavadna, je Karmen, doma iz Bohove (v današnji občini Hoče - Slivnica), že v poolimpijski sezoni postala državna (jugoslovanska) prvakinja na 5 in 10 kilometrov, nato pa še balkanska prvakinja. "Ne glede na ta nič kaj vesel olimpijski pripetljaj mi je šport dal ogromno pozitivnega. Po karieri sem se, vajena discipline, trdega dela in odrekanja, lažje spoprijemala z izzivi, tako poklicnimi kot zasebnimi," nam je dejala nekdanja dijakinja Pedagoške gimnazije Maribor (sedanja III. gimnazija) in danes gospa v zrelih letih: "Šport imam v krvi, še danes se ukvarjam z njim. Rada imam izzive, rada se učim. Med drugim sem opravila izpit za strokovnega delavca 1 na področju smučarskega teka, tako svoje znanje in izkušnje zdaj z veseljem predajam mlajšim rodovom."

Kako dolgo ste se pripravljali na olimpijske igre v Sarajevu, kamor naposled niste odpotovali kot smučarska tekačica?

Intenzivno praktično vso srednjo šolo. V sezoni 1983/84 sem bila dijakinja četrtega letnika. Če gremo še malo nazaj, so se olimpijske priprave za jugoslovanske zimske športnike pričele 18. maja 1978, ko je bosanska prestolnica dobila igre - v konkurenci s Saporom in Göteborgom. Menda jih je SFRJ dobila zaradi neuvrščenosti, ker so v osemdesetih letih velesile rade bojkotirale olimpijske igre. Teh v Sarajevu pa niso!

Smučarski tek je bil takrat - glede na preostalo konkurenco - pri nas še v povojih. Zaradi športnega udejstvovanja ste morali, zlasti v olimpijski sezoni, nekoliko "zanemariti" šolo.

Pri pouku sem v srednji šoli manjkala skoraj ves četrti letnik, prve ocene sem dobila marca, aprila. Najbolj hudo mi je bilo, ko sem se morala v začetku šolskega leta odpovedati maturantskemu izletu. To je bila zame res velika odpoved. Sošolke in sošolci so se šli kopat, jaz pa trenirat. Ampak ne boste verjeli, da bom to poletje imela "popravnega" na tem področju in bom vendarle šla na maturantski izlet. Naš 4. D pripravlja ponovitev izleta ob 40. obletnici mature. Tokrat pa v Dubrovnik ne bodo šli brez mene! Še dane sem hvaležna sošolki Simoni, ki je skrbela, da so mi prepisovali snov, ko me ni bilo pri pouku. Pa sem vzela te zvezke, ko sem za nekaj dni prišla v šolo, in jim jih potem vrnila. Sošolci so spremljali moje športne rezultate in navijali zame. Sportske novosti so bile vedno v razredu, ali si jih prinesel ti, haha, ali pa Renato Kuzman (danes pedagoški koordinator športnega oddelka II. gimnazije, op. p.). Na koncu sem uspešno zaključila srednjo šolo in tudi maturo opravila v roku.

Odrekanja in garanja, da bi se približali najboljšim smučarskim tekačicam, Skandinavkam in Rusinjam, je bilo gotovo veliko.

Že v sezonah pred olimpijsko smo ogromno delali, se poleti potili na pripravah v Sarajevu. Vsako jesen smo trenirali na ledeniku Dachstein. Novembra smo trenirale na Norveškem in Švedskem ... Šlo je za velik projekt, za ogromno treninga vse leto.

Ne pet tekačic, štiri so izbrali

Za nastop v olimpijskem Sarajevu se je pripravljala članska reprezentanca, možnost pa ste imele tudi perspektivne mladinke. A so nato tik pred zdajci oklestili število športnic in športnikov v reprezentanci. V ženski tekaški ekipi so določili le štiri ...

Olimpijske igre so cilj vsakega športnika. Pred zadnjimi kvalifikacijskimi tekmami v Sarajevu, bilo je državno prvenstvo, sem imela težave z zdravjem. Vseeno sem se odločila, da se udeležim tega finalnega izbora, finalnega sita. Šele kasneje sem spoznala, kakšno napako sem naredila, da sem v teku na deset kilometrov nastopila bolna, nepripravljena. Boljše bi bilo, če sploh ne bi tekla, tako pa sem odstopila, ker nisem zmogla. Pa se je štelo, kot da so me vse konkurentke za olimpijsko izbrano vrsto premagale. Čez nekaj dni, ko sem malo okrevala, sem se bolje odrezala na petkilometrksi preizkušnji; na osnovi tega rezultata bi se uvrstila v olimpijsko ekipo, a so sešteli uvrstitve obeh disciplin.

Pa je prišla zadnja seja Olimpijskega komiteja Jugoslavije in odločitev o vaši usodi.

Kvota petih je padla na štiri. Krčili so ekipo, morda tudi zato, ker v hotelu na Igmanu ni bilo dovolj prostora za vse politične funkcionarje, ki so se motali okoli športnikov. Spominjam se, kot bi bilo včeraj. Doma smo v napetosti sedeli, vsa družina, in poslušali radijska poročila ob 22. uri ... in na vrsti je šport  ... prebrali so imena jugoslovanske olimpijske ekipe ... žal brez mene. Nekaj solz je bilo, saj sem vse podredila temu cilju.

Ste bili zelo žalostni?

Predvsem zelo razočarana. Že dober del osnovne šole sem podredila treningu. V Hočah so klub ustanovili leta 1976, moj oče je bil profesor telesne vzgoje in je zelo sistematično pristopil k treningom smučarskega teka.

Jugoslovanski olimpijski komite se na zimske športe verjetno ni najbolje spoznal, vsekakor je imel v športih na snegu in ledu nekoliko drugačne ideje.

Seveda, osnovna ideja je bila, da na olimpijskih igrah participiramo vsi športniki - torej iz vseh republik. V biatlonu, denimo, je prišlo do nonsensa, da v reprezentanco ni bil izbran Janez Kranjc iz Lovrenca na Pohorju, ki si je evidentno zaslužil olimpijski nastop, a so reprezentanco izbrali po nacionalnem ključu. Janko, tudi član SK Pohorje Hoče, si tega ni zaslužil! Za nameček je baje eden od teh, izbranih po republiškem ključu, nato v olimpijskem hotelu na Igmanu po cele dneve igral fliper, da je dobil vnetje zapestja in ni mogel nastopiti ...

V olimpijskem Sarajevu ste vendarle nastopali na odprtju iger na stadionu Koševo.

Ja, vendar na drug način. Nekateri tekmovalci, ki se nismo uvrstili v olimpijsko ekipo, smo sodelovali pri otvoritvi. Ampak, veste, to je bila bolj slaba tolažba ... Bila sem v šestčlanski ekipi (po tri dekleta in fantje, med njimi tudi moj brat, predtekmovalec v tekaških preizkušnjah), ki je na stadionu spremljala nosilca bakle Iva Čarmana. Na olimpijsko prizorišče sem prišla z vlakom, bivala v študentskem domu, ne v olimpijski vasi. Takoj po otvoritvi sem odšla domov. Iz našega Smučarski kluba Pohorje Hoče je v Sarajevu nastopil le Sašo Grajf (v smučarskem teku, op. p.), moj oče Jože Raišp pa je bil pomočnik trenerja članske reprezentance. Predtekmovalec iz našega malega, a uspešnega kluba je bil še Roman Klinc.

Prvakinja še v triatlonu

V olimpijski ekipi vas ni bilo, nato pa ste že v naslednji sezoni postali državna prvakinja na pet in deset kilometrov!

Res, največje uspehe sem dosegla v poolimpijski sezoni 1984/85, v Nemiljah sem postal državna prvakinja na pet in deset kilometrov v mladinski in članski konkurenci. Šlo je tudi za srečno naključje, hitro sem se namreč prilagodila novi drsalni tehniki, prek koraka sitonen sem preskočila na skejting. Bila sem ena od prvih, ki sem se v trenutku odločila, da bom šla v novo tehniko - in to kar z obstoječimi smučmi za klasiko, dolgimi 2,05 metra! (Zdaj recimo skejting tečem s smučmi, dolgimi 1,85 metra.) Na začetku sezone sem v Italiji tako že tekla skejting, moje sotekmovalke iz reprezentance pa v klasičnem slogu ... Malo smo raziskovali, ker je konkurenca skrivala, kaj počne.

In nato še balkanska prvakinja!

Na balkanskem prvenstvo v Grčiji smo stanovali v Delfiju, tekme so bile na gorovju Parnas. Postala sem balkanska prvakinja, za dve sekundi premagala sotekmovalko Jano Mlakar, ki je vrsto let dominirala. Je po tekmi direktor reprezentance rekel mojemu očetu: "Škoda, Karmen je samo za dve sekundi za Jano." Pa mu je oče ogovoril: "Ne, ne ... Karmen je za dve sekundi pred Jano." Dobila sem nagrado za jugoslovansko tekačico leta. Za nameček sem bila izbrana za športnico občine Maribor za 1985, skupaj s Saškotom (Grajfom, op. p.). Istega leta sem zmagala še na prvem triatlonu v Sloveniji ...

Prvakinja v triatlonu?

Na Bledu so leta 1985 organizirali prvi triatlon v Sloveniji, nastopilo je kar 576 tekmovalk in tekmovalcev. Mi smo na treningih za smučarski tek dosti tekli, rolkali, kolesarili ... Moj prvi pokal, ki sem si ga silno želela na snegu, sem dobila v bazenu - si lahko mislite!? V mlajših selekcijah sem nekaj let kot dopolnilni šport trenirala plavanje pri Braniku, v skupini z Matjažem Koželjem - tako da je bila odločitev za triatlon zame nekaj naravnega. Iz Blejskega jezera sem priplavala kot četrta med vsemi ... Po dobrih dveh kilometrih v vodi smo sedli na kolo, do Bohinja in nazaj, za konec pa smo še tekli, dvakrat smo obkrožili jezero ... Mama mi je držala brisačo, ko sem se preoblačila iz kopalk v kolesarsko opremo, gledalcev pa se je trlo, haha.

Led, poškodba, študij, služba

A leto vaših največjih uspehov je pomenilo tudi leto, ko ste nenadoma končali kariero vrhunske športnice.

Čista neumnost ... Bilo je 31. decembra. Stopila sem iz avta, na ledu mi je spodrsnilo in so šle kolenske vezi. Malo pred polnočjo sem se namesto na zabavi znašla v bolnišnici. Rehabilitacija je trajala dva meseca, hodila sem na fakulteto z obveznimi vajami ... in se odločila za študij. Saj, če bi razmišljala še o naslednjih olimpijskih igrah, bi se morda odločila drugače. Tako pa sem končala študij, najprej na tehnični fakulteti, potem še na ekonomski ... in šla v službo. Je že moralo biti tako.

Ob obletnici ZOI 1984 ste Muzeju športa v Ljubljani predali nekaj svojih dragocenih spominkov na ta dogodek.

Doma sem našla akreditacijo, rokavice, puli, zgornji del dresa iz otvoritve, skupno fotografijo takoj po otvoritvi, priznanje predsednika organizacijskega komiteja generala Branka Mikulića (med letoma 1986 in 1989 predsednika Zveznega izvršnega sveta; op. p.). Vse svoje predmete sem jim podarila, kaj čem z njimi početi doma, jih bom še kam založila ... naj bodo na ogled javnosti. Bele rokavice - sicer povsem bombažne, bolj natakarske kot tekaške - so bile umazane od dela na vrtu, pa so mi v muzeju rekli, da naj jih kar prinesem, ker da jih nimajo - in so jih res zelo lepo očistili.

Vam je bilo kdaj žal za silna odrekanja, ki niso prinesla olimpijske preizkušnje?

Nikoli, res nikoli. Da smo kot športniki toliko potovali, je bilo za ostale prebivalce Jugoslavije nepredstavljivo, za večino nedosegljivo. Športniki smo brez omejitev potovali v Švico, na Norveško, Švedsko, v Francijo, Nemčijo, Avstrijo ... Nobenih težav s carinskimi pregledi, na meji so nas bili vedno veseli. Pustimo ta nesrečni olimpijski nastop na strani, šport mi je dal ogromno. Pridobila sem delovne navade, recimo vztrajnost in tudi potrpežljivost, kar si danes sploh ni mogoče zamisliti - vsi bi vse čim bolj hitro. Vztrajnost pa se gradi z malimi koraki, da se ti morda potem v športu nekoč poklopi. Niti slučajno nisem zasovražila športa, še danes izkoristim vsako priložnost, da lahko tečem na smučeh. Naš trening je bil zelo raznovrsten, hodili in tekli smo po gozdu, rolkali, plavali, kolesarili ... do zime. Danes je tako rekoč skoraj nepojmljivo, da smo v klubu dobili vso opremo zastonj, ampak smo zato morali spomladi tekmovalci pogozdovati Pohorje, da je klub dobil denar za našo opremo. Manjši je nosil smreko, večji so kopali jame. Ampak se je izplačalo. Ko grem na Pohorje, se vsakič ozrem v te naše prelepe smreke, ki smo jih zasadili kot otroci. Kako visoko so zrasle!