Bogovi, polbogovi, kralji, običajni smrtniki, boj za oblast, seksualne dogodivščine, politične spletke, kaznovanje, nagrajevanje ... Ko k tej grški mešanici dodamo še moralne nauke, dobimo osnovo za zahodno evropsko kulturo. Takoj za Grki so jo prevzeli Rimljani, sledilo je zatišje mračnega srednjega veka in novo prebujenje v renesansi. Do dneva današnjega.
Grki se ponašajo s posebnostjo: medtem ko so praktično vse velike vere ustvarjale ljudi po božjih podobah, so Grki k temu pristopili drugače in so bogove ustvarili po lastni podobi. Tudi zato je bila vera v številne bogove zelo razširjena (in je še danes), tudi zato je bila identifikacija z božanstvi preprosta, njihove poteze bolj razumljive. Kajti bogovi so (seveda z neomejeno močjo) počeli stvari, ki jih počnemo tudi ljudje. Preko verovanj so se ljudje predvsem učili živeti, čeprav so miti mimogrede razlagali tudi temeljna filozofska vprašanja: o nastanku sveta, o življenju po smrti in podobno. Razlagali že, ne pa tudi razložili.
Grki so bogove ustvarili po lastni podobi
Največ vredna v dediščini, ki smo jo podedovali od starih Grkov, so prav vprašanja. Če kdo, potem so jih znali postavljati Grki. Le spomnimo se legendarnega in enega prvih filozofov Sokrata, ki je svojo znanost gradil na vprašanjih. Ko so mu nekoč povedali, da je prav on verjetno najpametnejši človek svojega časa, je bil zaprepaden in je začel vpraševati vse naokrog. Šele ko ni dobil nobenega "pametnega" odgovora, je začel sumiti, da se v sodbi, da je prav on najpametnejši, morda vendarle skriva zrnce resnice.
Začelo se je pred nekako 4000 leti, ko so prva helenska plemena začela zavzemati pokrajine, ki danes tvorijo moderno Grčijo (pa še malo naokrog). In nič kaj ne bi vedeli o tistih časih, če ne bi bilo dveh velikanov, Homerja in Hezioda. Njune pesnitve so zgradile nov, čudoviti svet, bogove posadile na Olimp, nam predstavile kralje in junake tistih časov. Nam opisale zgodbe in mite, nekatere resnične, druge izmišljene. Kar konec koncev sploh ni (bilo) pomembno: nov svet je bil rojen.
Boj za oblast
Boj za oblast na Olimpu je bil tako zapleten, tako strasten, incesten, tako poln dogodkov, da se v njem, če nismo ravno veliki poznavalci, kmalu izgubimo. Zato vse skupaj skrajšajmo ... Najprej sta bila Uran in Gea, povedano drugače: Nebo in Zemlja. Zaplodila sta naslednji rod bogov, tako imenovane Titane. Uran ni želel predati prestola (bogovi pa so bolj ali manj večni), zato so bili potrebni drastični ukrepi. Lotila se jih je kar njegova družica Gea, ki je najmlajšega sina Kronosa najprej nagovorila, da opravi z Uranom (z velikim srpom ga je kastriral) - in evforični Kronos je takoj skočil na prestol. Izbral si je družico Reo, s katero sta veselo delala otroke. Ker pa je Kronos razumel, da ga, podobno kot je on očeta, s prestola lahko zabriše le eden njegovih otrok, jih je enega za drugim, takoj ko jih je Rea spravila na svet - meni nič, tebi nič - požrl. Nesrečna mati je to dolgo prenašala, potem pa ji je bilo vendarle dovolj. Svojega najmlajšega otročička Zevsa je šla rodit v votlino na otoku Kreta, vseprisotnemu Kronosu pa podtaknila zavoj s kamnom, ki ga je takoj požrl, misleč, da se je odkrižal še ene potencialne nevarnosti.
Mali Zevs je v tisti votlini doživel marsikaj, zanj so skrbele nimfe, čebele so ga hranile z medom, legendarna (za ljubitelje križank) koza Amalteja ga je dojila, kadar je jokal, so bližnji duhovniki začeli vzganjati takšen hrup, ki je premotil tudi Kronosa.
Je sploh treba poudarjati, da je s Kronosom opravil Zevs. Vmes je bilo ogromno politike: Zevs je osvobodil tiste, ki jih je Kronos obsodil na večno trpljenje v podzemlju; Kronos se je v paničnem strahu začel povezovati s tistimi, ki jih je dotlej zaničeval in poniževal. Vojno so odločili Kiklopi, ki so Zevsu, v zahvalo za rešitev iz ujetništva, skovali orožje, s katerim je lahko naokrog metal strele. Zevs je zmago proslavil tako, da je očeta Kronosa prisilil, da je izbljuval vse svoje požrte otroke. Oblast je prevzela tretja generacija bogov, ki, glede na to, da z Olimpa ni vesti o menjavah na vrhu, očitno vlada še danes.
Zevs se je seveda določil za vrhovnega boga, a je oblast tudi dokaj pošteno delil med brate in sestre. Kot nekakšen premier si je imenoval ministre za to on ono. Sebi je s svojimi strelami zadržal oblast nad nebom, morje in moč nad potresi je podaril bratu Pozejdonu, podzemlje ter moč nad življenjem in smrtjo ljudi je prepustil drugemu bratu Hadu.
Bolje trpeti enega, čeprav je še tako nepredvidljiv, kot končati bog ve kako in kje
Tudi poročil se je Zevs - in sicer kar s sestro Hero, ki ji je podelil ministrstvo za družino in ženske pravice. Nekaj časa je trajalo, da so si na Olimpu zgradili domovanje. Razkošne palače, človeškemu očesu nevidne, so bile prizorišče neverjetnega hedonizma, uživaštva in tudi trdega dela. Ker se je oblast širila, je bilo potrebnih še več ministrov in ministric. Preudarni Zevs pa jih ni delil vsevprek, kot današnji, spletkarski predsedniki vlad. Ne, zgodba se je končala pri številki dvanajst. Ob naštetih štirih je Demetra dobila moč nad kmetovanjem, Apolon je bil nekakšen minister za kulturo in zdravstvo, Artemida boginja živali in lova, Ares je postal vojni minister, Afrodita boginja ljubezni (še kako pomembni v tistih časih), Atena boginja modrosti, Hestija boginja domačega ognjišča. Tu je bil še minister za infrastrukturo, šepavi Hefajst. Le teh dvanajst je imelo naslov prebivališča opisan z eno samo besedo - Olimp. Po nekih legendah je Hestijo čez mnogo let zamenjal Dioniz (minister za vino), naokrog se je smukala še Heba, ki dalje od točajke ni prilezla, čeprav je bila Zevsova in Herina hčera, prva linija torej. In to je bilo to. Vsi drugi so bili naključni, začasni obiskovalci, pa čeprav so bili neposredni potomci enega od veličastne dvanajsterice ali celo od gospoda Zevsa osebno. Iz mitov in zgodb poznamo še nekaj sto bogov, številne kralje, junake in druge. Dodeljene so jim bile pomembne ali manj pomembne vloge, vse skupaj je tvorilo veličasten svet, o katerem teče naša beseda.
Sex & drugs & rock & roll
Ko so bile vloge bolj ali manj dokončno razdeljene, se je začela zabava. Življenje na Zemlji je veselo teklo naprej, bogovi pa so se, verjetno zato, da ne bi umrli od dolgega časa, začeli vtikati v človeška življenja. Seveda so še naprej imeli prednost njihovi medsebojni odnosi. Zevs je bil pretkan vladar in je svoj položaj znal braniti. Maral ga ni nihče, potrebovali so ga vsi. Mnogi so se še kako dobro spomnili, kako kruta zna biti menjava oblasti in kako je Zevs svoje predhodnike in njihove oprode hladnokrvno pometal v Tartar (strašno luknjo pod podzemljem). Bolje trpeti enega, čeprav je še tako nepredvidljiv, kot končati bog ve kako in kje. Vas kaj spominja na moderne čase?
Zevs se je svoje Here dokaj hitro naveličal, potem ko ji je zaplodil kup otrok, nekatere po vzoru očeta požrl, druge posadil ob sebe na Olimp. Junak, kot je bil, je v sebi hitro prepoznal plemenskega žrebca. Hera je norela, a se Zevs ni dal. V posteljo je zvlekel vse po vrsti, boginje, polboginje, kraljice, navadne Zemljanke. Ene so takoj pristale (Zevs je le Zevs), druge so se upirale, dokler jih ni Zevs z zvijačami le prelisičil. Seznam njegovih uspehov in otrok je dolg, da bi napolnili celo časopisno stran, zato naštejmo le nekaj najbolj legendarnih. Ateno je dobil z Metido, boginjo misli. Zelo pri srcu mu je bila Temida, boginja pravičnosti, s katero je imel cel kup otrok. Svoji sestri Demetri je zaplodil Perzefono, pozneje kraljico spodnjega sveta, Dioniza je dobil s tebansko princeso Semelo. Z zgoraj naštetimi ni imel težav, na ljubezen so pristale brez upiranja, verjetno vsaka s svojo računico.
Argoška princesa Alkmena ni padla na njegove čare, saj je bila zaljubljena v svojega moža Amfitriona. Ko je slednji odšel na neko vojno, se je Zevs spremenil vanj in tako prevaral nesrečno Alkmeno, ki mu je, sploh ničesar ne vedoč, povila sina Herakleja, pozneje enega največjih starogrških junakov. Čez čas je Zevsa zamikala še ena argoška princesa, Danaja, ki se ji je približal (in jo oplodil) kar v obliki zlatega dežja. Rezultat? Perzej, junak, ki je opravil s strašno Meduzo (tisto, zaradi katere je okamenel vsak, ki se ji je zazrl v oči).
Vladar Krete Minos je potomec Zevsa in fenicijske princese Evrope. Njo je zaplodil v podobi bika. In Leda, ponosna kraljica Šparte? Ker na človeške čare ni padala, je Zevs prevzel podobo čudovitega laboda. In to večkrat! Rodila sta se Poluks in Helena, tista kraljica Troje, ki bo "glavni krivec" za najstrašnejšo vojno med starimi Grki.
Zagotovo se vprašujete, kako je Zevs vzdrževal svojo večno moč, ne le na enem, temveč na vseh področjih. Preprosto! Na Olimpu so stregli samo z božansko hrano ambrozijo, ki je izbranim bogovom zagotavljala večno mladost in nesmrtnost. Ob ambroziji so popili še velikanske količine nektarja, pijače, ki je opravljala enako vlogo.
Pa da ne bi pomislili, da je bil Zevs edini grešnik "tam gori". Kje pa! Bil je le prvi in največji med njimi, greha se niso branili niti drugi. Začnimo z Afrodito, boginjo ljubezni in spolnega poželenja. Svojo vlogo je najbolje opravljala kar neposredno: poročena je bila s Hefajstom, a si je ljubimce izbirala na vsakem koraku. Že na Olimpu, kjer se je zapletla z Aresom (in z njim dobila sina Erosa), pozneje se je zaljubila tudi v smrtnika, lepega mladeniča Adonisa, ki ga je Ares iz ljubosumja ubil. Si je pa Afrodita nakopala večno sovraštvo svojih ministrskih kolegic Atene in Here. Tri junakinje naše zgodbe so nekoč našle zlato jabolko, na katerem je pisalo "najlepša". Seveda je jabolko vsaka želela zase, zato so za odločitev povprašale Zevsa. Ta je bil pretkan in se ni želel zameriti nobeni, odločitev je prepustil trojanskemu princu Parisu. Ta je dolgo izbiral: Hera mu je ponujala oblast, Atena pamet, Afrodita najlepšo žensko na svetu. Še eden v vrsti, ki je razmišljal z nepravo glavo.
Tudi Afroditin ljubček Ares je bil poskočne vrste. Ob Afroditi se je spečal še z Eos (boginjo jutranje zarje), Erido (boginjo prepira), ob njiju pa še s številnimi smrtnicami in, zanimivo, tudi smrtniki. Obeh spolov se ni branil niti Apolon, še en bog, ki ga poznamo po razburkanem ljubezenskem življenju. Poglejmo si njegovo zgodbo s Kasandro, eno od hčera trojanskega kralja Priama. Kasandri za Apolona ni bilo mar, pa čeprav ji je za nekaj veselih uric obljubljal moč prerokovanja. Kasandra ni popuščala, zato se ji je Apolon maščeval: dar prerokovanja ji je podelil, a jo je hkrati preklel tako, da ji ni nihče nikoli verjel. Nauk: bogovom je tvegano reči ne.
Vsi pa le niso bili takšni prešuštniki. Atena, boginja modrosti, naj nikdar ne bi imela ljubimca. Pozor, Atena je ena od tistih, ki na Olimpu živijo večno. Nam boginja modrosti kaže pravo pot?
Moralni nauki
Zaustavimo se še pri moralnih naukih, ki jih je grška mitologija prepolna, mnoge med njimi pa bi veljalo ponavljati še danes. Še kako! Moderni svet namreč prevzema moralne norme in pravila, ki so jih stari Grki obsojali že pred nekaj tisočletji - in z večino tudi obračunali.
Začnimo s Prometejem, stvariteljem človeškega rodu, ki je iz gline zgnetel prvega človeka (dušo je človečku vdahnila Atena). Zevs se je nekoč razjezil nad ljudmi in se odločil, da jim odvzame ogenj, ki so ga potrebovali za življenje. Prometeju so se ljudje zasmilili, med obiskom na Olimpu je ukradel ogenj in ga odnesel ljudem. Za svojo predrznost je bil kruto kaznovan: za tisoč let ga je Zevs priklenil na skalo, kjer mu je orel vsak dan znova izkljuval jetra, ki so mu vsako noč znova zrasla. Tisoč let vsakodnevnih ponovitev. Prometeja lahko vidimo z dveh zornih kotov: kot junaka človeštva, ki se je samo žrtvoval za dobrobit družbe in človeštva, ali kot kriminalca, ki si je prilastil nekaj, kar ni bilo njegovo in o lastništvu česar ni odločal. Sodbo prepuščam bralcem.
Minos, kralj na Kreti, je imel dvornega inženirja Dedala. Slednji se mu je nekoč zameril, zato ga je Minos dal zapreti v stolp na vrhu palače, skupaj z njegovim sinom Ikarjem, in si vzel nekaj časa, da si izmisli smrtno kazen, ki jo bo izvedel. Obupani Dedal, ki se je še bolj kot zase bal za sinovo življenje, je našel rešitev: zbral je kepe voska s svoje delovne mize, pobral perje z blazin in jima izdelal krila, s katerimi bosta poletela v svobodo. "A, pozor, dragi sin! Ne smeš leteti prenizko, ker ti bodo pršci morja zmočili krila. Pa tudi previsoko ne, ker ti jih bodo sončni žarki stopili!" Med poletom sta se dvigala više in više. Dedal je videl, da že dosegata zgornjo mejo, a Ikarja je svoboda zaslepila. Prvi človeški polet se je končal tragično: Ikarjeva krila so se stopila in kmalu je strmoglavil v morje, pred očmi obupanega očeta. Nauk te zgodbe je preprost: kdor visoko leta, nizko pade, še danes rečemo v splošno priznanem reku. Najboljša je srednja, zmerna pot, ki naj bi jo v življenju vselej iskali. Je težko, se pa da.
Mi pa raje kar ostanimo na zemlji in pustimo bogove na njihovem Olimpu. Naj se družijo, nas pa pustijo pri miru. Le njihove čudovite zgodbe naj potujejo, da se bomo iz njih še naprej učili.
