Takšnih, kot je Jack, ne delajo več: Solze sreče so oblile trenutno najhitrejše brčice v svetu dirkanja

Končno! Solze sreče so oblile trenutno najhitrejše brčice v svetu dirkanja, tako ganjen je bil Avstralec Jack Miller ob svoji zmagi v Jerezu minulo nedeljo. Ni bila prva v elitnem motociklističnem razredu MotoGP, je bila pa prva po petih letih. In štela je kot prva prava. Motociklizem pač ni formula ena, kjer so kralji dežja, denimo Ayrton Senna ali Michael Schumacher, imeli poseben status. Zmaga v dežju, sploh če je prva v karieri, v motociklizmu ne pomeni nič. Ali le skupek srečnih naključij.

Nekaj takšnega je veljalo za Assen 2016; če ne bi deževalo, Miller na nekonkurenčni hondi zasebnega moštva Marc VDS ne bi imel realnih možnosti za zmago. Kot jih tudi na drugih dirkah tiste sezone, čeprav je prinesla rekordnih devet zmagovalcev, ni imel. Izvzemši zmago se je dokopal največ do sedmega mesta.

Zmaga v Jerezu je povsem druga zgodba. Tudi tokrat je lilo kot iz škafa - a le iz Millerjevih oči. Solz ni mogel skriti ne v boksih, ne na odru za zmagovalce, ne na tiskovni konferenci. Ta zmaga je bila vredna veliko več. Bila je dokaz, da gre za realnost in da je Miller zdaj pripravljen tudi za najvišji cilj vsakega dirkača - naslov svetovnega prvaka. Dolgo je potreboval za to. In daleč je prišel po to, 19.000 kilometrov iz Avstralije. Dlje ne gre, razen če nisi iz tega sveta.

Ambicioznost nekoč in danes

Avstralski motociklisti že več kot pol stoletja v stari svet prihajajo iskat slavo in bogastvo. Prvi so prihajali v petdesetih; vkrcali so se na ladjo, z motociklom ali brez njega pod palubo, in se po šestih tednih popotovanja spraševali, zakaj je v angleških pristaniščih nebo sivo, ne modro. Če ga že niso imeli s seboj, so si nato z življenjskimi prihranki kupili motocikel in vsak vikend obredli drugo evropsko dirkališče. Nomadsko življenje, podobno cirkuškemu, le da z manj zaslužka in več tveganja.

Z leti so začeli prihajati uspehi, z desetletji šampioni. Wayne Gardner je postal svetovni prvak 1987, sledil je še uspešnejši Mick Doohan (petkratni prvak med 1994 in 1998), moderno dobo je zaznamoval Casey Stoner (2007, 2011). In morda je prav Miller zadnji predstavnik te vrste, ki je še spakirala svoje motocikle na ladjo in se podala s trebuhom za kruhom v Evropo. Odkar je z mamo Sonyo in očetom Petrom stopil na tla stare celine, so se stvari močno spremenile.

Starši več ne zastavljajo hiš za otroške ambicije in ne postavljajo družinske prihodnosti na kocko, kot so to storili Millerjevi. Ali denimo tudi Bogomir Gajser, oče svetovnega prvaka v motokrosu Tima Gajserja. Danes starši pošljejo otroka v enega od otroških pokalov in upajo na najboljše. Dirkanje na visoki ravni je postalo predrago za skoraj vse, le še multimilijonarji si lahko privoščijo brezglavo zapravljanje za otrokovo kariero.

Kar zadavil bi šefa

Ko so tako Millerjevi leta 2010 prispeli s 15-letnim Jackom, so za svojim avtodomom od dirkališča do dirkališča prevažali le dve 125-kubični hondi. Kar je luksuz v primerjavi s predhodniki - Gardner je prve mesece spal v avtu, pri prijateljih in pri prijateljih prijateljev. Tudi Stonerjevi so živeli v majhnem karavanu in se zanašali na prijaznost tujcev. Druga težava Avstralcev je, da so iz domovine vajeni predvsem dirkanja na motokros progah in po pesku. Eno hondo z izrabljenimi deli je tako Miller imel za privajanje na asfalt, z drugo, malce novejšo, je dirkal.

Tretja težava sta bila ravnanje s finančnimi sredstvi in nabava potrošnega materiala, predvsem pnevmatik. No, te niso bile težava, če si požrl nekaj ponosa in jih obrabljene pobiral iz kontejnerjev z odpadki ob garažah dirkališč. Iz tako rekoč smeti je mladenič na stezah izvlekel, kar se je še dalo, in si prislužil vpoklic v moštvo RZT Racing/Caretta v svetovnem motociklističnem prvenstvu do 125 kubičnih centimetrov, predhodniku serije Moto3. In tako se je začela pisati zgodba o uspehu? Nikakor.

Že samo, da je z odpadnimi pnevmatikami na motociklu Jack v letu 2010 lahko opozoril nase, je starega Petra stalo 200.000 evrov. Za prvo priložnost v SP pa ne, nisi plačan - ampak stane še več! Vsaka od 17 dirk 7000 evrov. Druga sezona 2012 v že preimenovanem razredu Moto3 je Millerjeve stala že 250.000 evrov. Izkupiček pa le 17 točk za končno 23. mesto. Zdelo se je, da se kariera mladeniča končuje, še preden se je prav začela. "Motocikel ni bil to, kar smo si želeli. Oče je hotel kar zadaviti lastnike moštva," se spominja Jack, "sezona je bila za en drek in mislil sem že, da sem z dirkanjem opravil."

Od skorajšnjega konca do razcveta

Morda bi celo res, če ne bi imetnik komercialnih pravic, podjetje Dorna, in združenje moštev subvencionirala njegovega nadaljevanja kariere. A še vedno je sezona 2013 njegovo družino stala nadaljnjih 175.000 evrov. "Oče je spet zastavil hišo, a proti koncu sezone smo že ostajali brez denarja, zato so z vložkom pomagali sorodniki," priznava Miller, ki se jim je vendarle oddolžil. Sedmo mesto v SP, četudi še brez uvrstitve na oder za zmagovalce, je veliko obetalo. Tovarniško moštvo KTM-a je dvignilo obrvi, pripeljalo mladeniča k sebi in … takrat se je Jacku končno odprlo.

Leta 2014 je postal svetovni podprvak v Moto3 in si takoj prislužil sedež v MotoGP. Zmaga v deževnem Assnu 2016 je potrdila talent, selitev k poltovarniškemu moštvu Ducatija Pramacu je bila naslednja stopnička v karieri. Tam je šef tovarniškega moštva Davide Tardozzi ugotovil, da ima Miller vse, kar je krasilo njegova avstralska predhodnika Troya Baylissa in Caseyja Stonerja, ter mu lansko poletje pod nos pomolil pogodbo s prvo ekipo.

Nejevera, jok, kričanje

Začelo se je katastrofalno; na prvi letošnji dirki se mu je deformirala zadnja guma, na drugi dirki je imel težave z roko, sledil je manjši operativni poseg, na tretji dirki pa si je pri padcu strgal šive na pravkar operirani roki. Pri Ducatiju najbrž niso vedeli, kaj je huje; pogled k Millerjevemu izkupičku, 14 točk od možnih 75, ali k izkupičku Johanna Zarcoja, ki je s slabšim, poltovarniškim ducatijem na uvodnih dveh dirkah osvojil dve drugi mesti. Kritike so letele iz vseh smeri.

Končno se je v Jerezu vse izšlo. Miller je Ducatiju pripeljal prvo tamkajšnjo zmago po letu 2006, uspeh pa je dopolnil Francesco Bagnaia na drugem mestu in prevzel vodstvo v skupnem seštevku. Val čustev je preplavil zmagovalca, spomini na vse muke so privreli na dan: "Prvi ovinek po karirasti zastavi sem prevozil v nejeveri, v drugem sem začel jokati, v petem kričati. Najprej si celo življenje nekaj želiš, potem pa ne moreš verjeti, ko ti to uspe!"

A njegove uresničene sanje so postale nočna mora tekmecev. MotoGP je dobil še enega legitimnega kandidata za naslov svetovnega prvaka.