(TEMNA PLAT) Mobilni telefoni, tablice, prenosni in osebni računalniki, aplikacije: Digitalne sledi ne lažejo, ljudje pa

Nezadržen razvoj digitalnega sveta je imel seveda tudi precej negativnih učinkov. Anonimnost, ki jo spletna komunikacija omogoča, omogoča različnim sprevržencem vzpostavljanje stikov z bodočimi žrtvami spletnih prevar ali zločinov, in številni to tudi s pridom izrabljajo. Razmah družabnih omrežij je takšne stike še olajšal, po vsem svetu pa beležijo primere, ko se stiki, vzpostavljeni po spletu, po določenem času prenesejo v realno življenje. Včasih je konec srečen, velikokrat pa tragičen, usoden, saj se konča z zločinom, tudi najhujšim, to je umorom.

A kot so se pojavili zločini, katerih začetek je komunikacija po spletu, so se na strani organov pregona, ki zločine obravnavajo in preganjajo storilce, pojavile nove metode preiskovanja. Tudi preiskovalci so vešči digitalnih veščin in na podlagi sledi, ki jih digitalne naprave puščajo, odkrijejo tudi storilce zločinov, ki bi sicer ostali nekaznovani. Kot je omenjeno v seriji dokumentarcev o zločinih, ki so jih preiskali s pomočjo digitalnih sledi, te nikdar ne lažejo. Lažejo pa ljudje, ki jih puščajo za seboj. Sledi komunikacije po spletu namreč vedno ostanejo, pa če so storilci še tako prepričani, da so jih izbrisali. Digitalne sledi so v minulih 15, celo 20 letih, postale pomemben del dokaznega postopka, ki v številnih primerih podkrepijo fizične dokaze, kot so prstni odtisi ali sledi DNK. So pa včasih digitalni podatki edino, na kar se preiskovalci lahko oprejo pri najhujših zločinih, in včasih prav na podlagi zgolj digitalnih podatkov sestavijo mozaik dogajanja med žrtvijo in storilcem. Celo nekaj sodb je bilo v ZDA izrečenih zločincem, ki so jim storitev kaznivega dejanja dokazali zgolj s pomočjo digitalnih sledi, ne da bi imeli en sam fizični dokaz.

Sledi ostanejo za vedno

Mobilni telefoni, tablice, prenosni in osebni računalniki, GPS-naprave in številne aplikacije so lahko izjemni pripomočki pri preiskovanju. Tudi če storilci vneto brišejo podatke, uničijo nosilce podatkov, fizično uničijo naprave, napravo priredijo tako, kot da je žrtev, potem ko je že bila umorjena, še vedno pošiljala sporočila s svojega mobilnega telefona, se vedno najde pot, po kateri preiskovalci lahko rekonstruirajo dogajanje. Včasih jih na tej poti čaka precej ovir, včasih imajo tudi veliko sreče, a pomembno je, da storilca na koncu privedejo pred roko pravice.

Eden izmed primerov, da je bil storilec obsojen, ne da bi našli truplo žrtve, je izginotje takrat 21-letne Julie Ann Gonzales iz Austina v Teksasu, ZDA, leta 2010. Njen nekdanji mož George DeLaCruz, s katerim je imela dve leti staro hčerkico Laylo, je bil zadnji, ki jo je bil videl živo. A prav on je bil tisti, ki je jutro po tem, ko se Julie ni bila vrnila domov, poklical policijo in povedal, da mu je Julie rekla, da mora za nekaj dni proč in da hčerke ne more vzeti s seboj. Zdela se mu je čudna, je še dodal. Njegova zgodba je sledila prijavi Julijine tete Dore Soto, ki je policijo obvestila, da se Julie ni vrnila domov, potem ko bi pri nekdanjem možu morala prevzeti otroka. Da je dobila nenavadno sporočilo, da gre z nekom v Kolorado in je ne bo nekaj dni, na omrežju MySpace pa je objavila posnetek, kako srečna je. Teta je trdila, da je to nenavadno obnašanje za sicer odgovorno Julie in da je gotovo nekaj narobe. A na policiji so ji rekli, da je odrasla oseba, da lahko gre kamorkoli želi in da v tem trenutku ne morejo ukrepati. Da je nekaj narobe, je teta posumila tudi zaradi pisma, ki ga je Julie pustila novemu partnerju Aaronu, s katerim je bila preživela noč, preden je naslednji dan odšla na delo in potem po hčerko. V pismu mu je sporočila, da se veseli prihodnosti z njim in da je srečna, potem pa je naslednji dan prejel sms, da ne more več biti z njim.

Izdajalski xbox

Ko je policija pridobila izpis telefonskih sporočil, ki jih je bila pošiljala Julie, preden je izginila in po izginotju, je Jim Cook, izvedenec za digitalne medije, že na prvi pogled ugotovil, da sporočil ni pisala ista oseba. Julie se je izražala kratko in jasno, njen jezik je bil pravilen, uporabljala je ločila in velike začetnice. Po izginotju pa je bil slog pisanja povsem drugačen, brez ločil, velikih črk, veliko napak je bilo v tekstu. To je bil za policijo znak za alarm. Sploh ko so na parkirišču pred neko trgovino našli Julijin avto, na posnetkih kamer pa nje ni bilo. Je pa bil v trgovini posnet George in z njim hčerkica Layla.

Policija se je zato osredotočila na Georga kot osumljenca, še posebno, ko je pristal na poligrafsko testiranje in ga ni prestal. Pred tem je na pogovoru s preiskovalci omenil, da je bila Julie na večer, ko je prišla k njemu, videti zmedena in kot da je pred nečim bežala. A vse to jih ni prepričalo. Sploh, ko je še en ekspert za digitalne podatke ugotovil, kako dejaven je bil George na xboxu, ki ga je bil kupil z Julijino kreditno kartico že po njenem izginotju. George je bil preko xboxa že prej aktiven vsaj 18 ur dnevno, bil je odvisnik od računalniških iger. Sprva sicer niso našli njegovega IP-naslova, da bi ga povezali s spletnimi dejavnostmi, a se je izkazalo, da se je priključil na sosedov wi-fi naslov, saj mu je njegov spletni ponudnik zaradi neplačanih storitev onemogočil dostop do spleta. Preiskovalci so potem preko xboxa odkrili, da je George v imenu Julie pošiljal sms-sporočila, da odhaja in zapušča Aarona, in to po njenem izginotju, toda v času, ko je Julie izginila, pa več kot 20 ur ni bil dejaven. Preiskovalci so potem sestavili potek dogajanja, in čeprav George ni povedal, kaj je storil Julie in kje je njeno truplo, je porota le po nekaj urah posvetovanja odločila, da je kriv umora svoje nekdanje žene. Septembra 2013 je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen in bo leta 2045 lahko zaprosil za pogojni odpust.

Prekrivanje podatkov z mobilnikov

Zanimiv primer iskanja digitalnih sledi, ki je pripomogel k odkritju storilca, je tudi izginotje in umor 14-letne April Millsap leta 2014. Zgodilo se je v mestecu Armada v zvezni državi Michigan.

Dekle je izginilo v zgodnjih večernih urah, ko je na sprehod peljalo družinskega psa. April je prijatelju poslala kratek sms, da je bila skoraj ugrabljena, a se fant na to ni oziral, ker sta bila skregana. Tako je dejal na pogovoru s policisti, potem ko so ga ti sprva obravnavali kot osumljenca. Preiskava se ni premaknila z mrtve točke, policija nikakor ni mogla najti sledi, ki bi privedle do morilca, potem ko so odkrili truplo dekleta. Pogrešali so tudi njen mobilni telefon, preko katerega bi morda lahko odkrili uporabne podatke. A eden od sprehajalcev, ki je April srečal med sprehodom, se je spomnil moškega, ki se je v času, ko je April izginila, z manjšim motorjem peljal po isti poti. Ta podatek je preiskovalce pripeljal do takrat 32-letnega Jamesa McCallisa. Povedal je, da je April sicer videl, spregovoril z njo nekaj besed, potem pa se odpeljal naprej do sorodnika v mestu. A izkazalo se je, da McCallis ni govoril resnice. Ko je policija nekaj kilometrov od kraja, kjer so našli truplo dekleta, našla njen mobilni telefon in so ga aktivirali, se je izkazalo, da je imela April vključeno aplikacijo, ki šteje korake in preko katere se da ugotoviti, kje je hodila ob katerem času. Imeli so tudi podatke oddajnih stolpov za njen mobilni telefon, zaprosili so tudi za izpis lokacij mobilnega telefona McCallisa, in ko so položaje obeh primerjali, se je izkazalo, da se podatki o lokacijah v istem času prekrivajo na sprehajalni poti in na kraju zločina ter na mestu, kamor se je McCallis odpeljal in odvrgel mobilnik svoje žrtve. Izkazalo se je, da je McCallis nagovarjal April, a ta ni želela imeti opravka z njim, zato jo je spolno zlorabil in na koncu umoril. Obsojen je bil na dosmrtni zapor brez možnosti pomilostitve.