Pazi, da mi ne pohodiš moje občine! Foto: Sašo Bizjak
Počasi dobivam občutek, kako dolgo je trajala druga svetovna vojna, o čemer sem se vprašal vsakič, ko so me pri pouku zgodovine prestavili v obdobje med letoma 1941 in 1945. Zdaj smo na slabi polovici poti, dve leti bosta marca minili, odkar imamo obsedeno, malodane vojno stanje. Še malo vzdržimo in bomo spisali novo zbirko pripovedk Tisoč in ena noč. Ampak mi, Slovenci, bomo ustvarili bestseler, ki bo zgazil zbirko arabskih zgodbic, anekdot in humoresk. To bo zajetna knjiga, v kateri bo vsak lahko pritisnil svoj pečat, ker vsakomur se je v tem kratkem obdobju (v primerjavi z večnostjo, ki nas edina neizpodbitno čaka) zgodilo nekaj zgodovinskega, absurdnega, smešnega, žalostnega, prvinsko utrganega ... Tu je nekaj mojih osebnih izkušenj, za katere ni nujno, da so tudi vaše. So pa resnične.
Ko sem zapeljal v kolono za testiranje na Cesti proletarskih brigad, se mi je na avtomobilsko zadnjo plat prilepil policist in začel divje trobiti, ker ni mogel zaviti na parkirišče policijske postaje. Norolandija ali kaj? Ker jaz si nisem izbral tega zdravstvenega doma zraven policije, ampak so mi ga zaukazali. Ker jaz nisem narisal kolone za testiranje, ki dejansko ovira dostop do parkirišča policijske postaje, sem se koloni le priključil ... Izstopil sem iz avta in vljudno pristopil k policistu: "Opravičujem se vam, da ima hčerka vročino. Opravičujem se, da ste mi morali trobiti. Opravičujem se, da sem vam zaprl pot." No, saj je v redu, me je pomiril človek v uniformi. Ni v redu - če dela nered še tisti, ki bi moral delati red.
Drugi primer iz bližnje zgodovine. Možak je stal na drugi strani potoka in naju s psom gledal kot svetovno čudo, ko sva se približevala brvi. "Ej, naprej ne smete, ste že petdeset metrov na ozemlju naše občine!" Okej, oprostite za motenje posesti; razumem in se opravičujem, da nisem končal geodetske šole.
Tretji primer iz naše svetle zgodovine. Stojim v vrsti pred blagajno, meter in pol za možakom z masko, za katero ima zataknjene rjoveče oči: "Da te ne bom na gobec, glej, kje stojiš! Na črti si!" Ups, se opravičujem za prestop in priznam osebno diskvalifikacijo pri tem skoku v trgovino.
"Ovdje nitko nije normalan," so po zadnjem svetovnem prvenstvu prepevali hrvaški nogometaši. Svetovna himna. Vizionarska. Tu res nobeden ni normalen. Razen naše kostanjeloginje, seveda.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
