Pisatelj Branko Gradišnik in kriminalist Edo Posega sta se spoznala leta 1986, ko je Gradišnik Posego prosil za strokovno pomoč med pisanjem kriminalke z naslovom Nekdo drug (takrat še kot filmski scenarij). Gradišnik je namreč za film potreboval določena znanja v zvezi s policijskim delom, potekom zaslišanj osumljencev in druga, zato je menil, da bi mu pri tem lahko pomagal prav Posega. A je bil slednji tedaj precej zaseden kot šef oddelka za zatiranje klasične kriminalitete na republiškem sekretariatu za notranje zadeve. Zato je Gradišniku poslal mladega kriminalista, ki je mu je vse, kar ga je zanimalo, pojasnil.
Njune poti so se znova srečale leta 1990, ko sta sodelovala pri nastanku serije igranih kriminalk na televiziji z naslovom Črna kronika. Nato sta se poti pisatelja in kriminalista ločili. Potem pa je Posega leta 2017 poslal Gradišniku svojo avtobiografijo s primeri, da bi ocenil njegov knjižni prvenec in ga prosil za pomoč pri ureditvi knjige. Posega je zbral podatke o zanimivih primerih iz svoje prakse in napisal celotno zgodbo, Gradišnik pa jo je literarno obdelal. In tako je nastala knjiga z naslovom Kriminalistovi spomini: Kam? Kje? Kdaj? Kako? S čim? Zakaj? Kdo? Luč sveta je ugledala lanskega decembra.
Kriminalistovi spomini: Kam? Kje? Kdaj? Kako? S čim? Zakaj? Kdo?
Mrtvih se ni bal
Z danes 72-letnim Edom Posego sem se spoznala že pred začetkom svoje poklicne novinarske kariere, saj so se najine poti prepletale, mene kot novinarke črne kronike, njega kot kriminalista. Ko pa se je upokojil, je za njim izginila vsaka sled. Zato sem bila zelo vesela, ko se je oglasil in mi prinesel svojo knjigo, v kateri na zelo zanimiv način opiše več odmevnih primerov iz svoje bogate kriminalistične prakse. V knjigi so opisani medijsko znani in manj znani primeri.
Zanimiv je tudi opis, zakaj je Posega postal policist oziroma kriminalist, ki je bil do konca svoje policijske kariere na različnih vodilnih položajih v policiji, oziroma kateri dogodki v njegovem življenju so vplivali na njegovo poklicno pot. Na razvoj njegove poklicne policijske kariere je odločilno vplivalo dejstvo, da se je že kot nekajletni deček večkrat srečal s smrtjo. Videl je, kako se padalcu, ki je skočil iz letala, ni odprlo padalo, in je, ko je padel na tla, na zemlji videl njegovo negibno telo in veliko krvi. Kmalu po tem dogodku je videl, kako so se stepli kmetje v ljubljanskih Mostah in je neki kmet drugega udaril s koso. Slednji je obležal na tleh in se ni več premaknil. Kasneje je šel s staro mamo nekajkrat kropit na pare, ko so umrli sosedje ali znanci. Stara mama mu ni prikrivala, da smo ljudje umrljivi, poleg tega mu je vedno govorila: "Edi, boj se živih, ne mrtvih."
Ker mu ni nikoli lagala, ji je zaupal in se mrličev kasneje ni več bal, kar je bilo zelo dobro glede na delo, ki si ga je izbral. Po končani srednji šoli se je zaposlil pri podjetju Vesna film, po nekaj letih pa je začel dobivati vabila naborne komisije za vpoklic v vojsko. To mu ni najbolj dišalo, zato se je, ob ženi in nekajletnem sinu, odločil, da bo šel študirat, da se še za nekaj let izogne služenju vojaškega roka. In tako se je vpisal na Višjo upravno šolo, smer javna uprava. Med njegovimi nekoliko starejšimi sošolci sta bila tudi dva kriminalista, ki sta ga zelo navdušila za ta poklic. Povedala sta mu, da lahko postane kriminalist, če konča srednjo miličniško kadetsko šolo v Tacnu ali pa če ima končano drugo srednjo šolo in višjo šolo in če opravi varnostno preverko in nato še šestmesečni kriminalistični tečaj. In tako je Posega postal kriminalist.
Umor na gradu
O umoru na gradu Gracarjev turn preberemo: "Zadnjič so jo videli v soboto zjutraj pred božičnimi prazniki, ko je po končani nočni službi, v kateri je sodelovala pri zahtevni operaciji, sklenila, da gre kar od tam za vikend na svoj grad. Bila je namreč dedinja Gracarjevega turna, a kljub temu zelo skromna in marljiva. Kot že večkrat je eni od sodelavk, ki bi morala dežurati med božičnimi prazniki, obljubila, da jo bo nadomeščala ... Na dan, ko je pogrešana izginila, se je ravno sprehodil po grajskem dvorišču, ko je pred vhodom v grad zagledal svetel mercedes nemške registracije. Ob avtu je stal neznan moški. Ta je bil pri miru, a poleg je bil še drug moški, ki je skušal pogrešano nasilno spraviti v vozilo. Ona se je močno upirala. Serviser je imel pri sebi svojo pištolo, izvlekel jo je in ustrelil proti ugrabitelju. Žal pa sta se ženska in ugrabitelj ravno zavrtela in tako je zadel žensko. Sesedla se je na tla, neznanca pa sta se usedla v avto in odpeljala."
Napadal ženske med rekreacijo
Posega mi je povedal, da so ga v policijski karieri zaznamovali različni primeri, tisti, ki so se ga najbolj dotaknili, bodisi jih je sam obravnaval bodisi sodeloval pri njih ali pa so jih obravnavali njegovi kolegi. Nekako najbolj pa se ga je dotaknil primer ljubljanskih pedofilov, ki ga opisuje v knjigi.
Čeprav o storilcih, morilcih, posiljevalcih, pedofilih, tatovih in drugih kriminalcih Posega zaradi varstva osebnih podatkov piše le s kraticami, je nekatere primere mogoče prepoznati, na primer zgodbo o serijskem morilcu, ki je v Sloveniji umoril največ ljudi, o Metodu Trobcu, roparju bencinskih črpalk in morilcu Adelu Obaliju ter drugih. Trobec je bil obsojen zaradi umora petih žensk, čeprav nekateri zatrjujejo, da je imel na vesti še več umorov. Novembra 1980 mu je sodišče zaradi petkratnega umora izreklo smrtno kazen, a ker v Sloveniji že desetletja ni bilo izvršitve smrtne kazni, mu je vrhovno sodišče septembra 1993 smrtno kazen spremenilo v 20-letno zaporno kazen. A Trobec po prestani kazni ni prišel iz zapora, zaradi napadov na paznike in sojetnike je bil obsojen na dodatnih 15 let zapora. Konec maja 2006 je v zaporu storil samomor, star je bil 57 let.
V knjigi Posega opiše tudi primer spolnega nasilneža iz ljubljanskega Mosteca. Moški je napadel ženske, ki so se rekreirale. Nanje je skočil od zadaj, sedel nanje, nato pa jih med samozadovoljevanjem lizal in jim grizel peto. Ob ejakulaciji se je ženski z vso silo zagrizel v peto. Moškega so po nekajmesečnem iskanju in nekaj napadih kriminalisti prijeli v Mostecu. Preiskovalcem je osumljenec Ibro povedal, da je odraščal na "brdovitom" Balkanu, nekje v hribih med Bosansko Krupo in Cazinom. Doma je trdo delal, nikamor ni zahajal, v šolo ga je oče pustil le, če doma ni bilo dela. Pri 22 letih je odšel k bratrancu v Avstrijo, šla sta v javno hišo. To je bil zanj prvi spolni stik z žensko. Izbral si je eno in šel z njo v sobo, šele takrat pa je izvedel, koliko stane spolni odnos. Ko je povedal, koliko denarja ima, mu je ženska rekla, da jo lahko za ta denar le "premečka". Slekla se je, on jo je začel poljubljati in otipavati po telesu. Ko je prišel do nog, ga je nekaj zgrabilo, ugriznil jo je v peto in pri tem nepričakovano doživel izliv. In od takrat se je v glavnem zadovoljeval na takšen način in nobena ženska ga ni prijavila, zato je bil prepričan, da ne dela nič narobe.
Kako se vidi, kdo laže
"Praksa kaže, da storilec, kadar brska po spominu (in če je desničar), pogleda navzdol in levo, kadar pa mora razmišljati, bo pogledal navzdol in desno. Tako iz smeri pogleda vemo, ali dejansko razmišlja ali pa išče odgovor v spominu. K razmišljanju pa sodi tudi izmišljanje. Pogled navzdol in desno torej nakazuje, da morda laže. Ta indic lahko opazovalec poveže še z drugimi subtilnimi telesnimi znaki, ki nakazujejo laganje. Oseba, ki je na tem, da se zlaže, lahko trzne ali sune z glavo, skratka mora jo hitro obrniti, odvrniti, suniti z njo kvišku in podobno. Lahko pa tudi povsem otrpne. Njen glas lahko zveni, kakor da ji zmanjkuje sape (to je zato, ker se ji pospeši srčni utrip in ji je poskočil pritisk), lahko pa vprašanje dobesedno ponovi za zasliševalcem. Te metode zavlačevanja (med mrzličnim iskanjem prepričljive laži) se naučijo še kot otroci, recimo v šoli. Med odgovorom bo takšni osebi roka nehote segla k obrazu in se dotaknila nosa, brade, čela ali ušesa, kakor da jih je zasrbelo," opisuje Edo Posega del policijske taktike pri obravnavi osumljencev kaznivih dejanj.
Zalotenega pedofila so starši pretepli
V knjigi najdemo tudi primere ljubljanskih pedofilov. Jeseni 1974 so začele postaje milice na območju ljubljanske policijske uprave pošiljati obvestila o neznanem moškem, ki vabi majhne deklice in dečke v klet, kjer jih otipava. "Pedofilija tedaj še ni bila smrtni greh, vsaj tista ne, ki se je omejevala na takšno spolno zlorabo, pri kateri otrok ni bil fizično poškodovan, in ko ni opazil, da gre pri 'stricu' za samozadovoljevanje. Starši so miličnikom takšne dogodke prijavili bolj v opozorilo, sicer pa v zvezi s tem niso želeli nobenih postopkov. Po navadi otrokom niso dovolili govoriti o dogodku z miličniki. Če je kakšen starš zalotil storilca, napadalca na njegovega otroka, ga je premlatil. Miličniki pa so takšen dogodek obravnavali kot neurgentni oziroma kot kršitev javnega reda in miru, storilce pa za podobno kategorijo kot ekshibicioniste, kot ljudi, ki jih je v spolnosti preveč strah obeh odraslih spolov, pa so si bili za zadovoljitev spolne sle primorani poiskati občasne stke z otrokom," pravi Posega.
Vendar pa so v 70. letih v tedanji Jugoslaviji in Sloveniji začeli o tem problemu govoriti psihologi in psihiatri. Kljub temu da niso bili enotnega mnenja, se je izoblikovalo stališče, da gre pri takšnih ravnanjih storilcev do otrok za kazniva dejanja s področja seksualnih deliktov. Zato so ljubljanski kriminalisti pod vodstvom Posege začeli intenzivno iskati tega storilca. Posamezne prijave podobnega vedenja storilca, ki majhne otroke vlači v kleti, se tam drgne ob njih, da doživi potešitev, so se pojavljale do leta 1975, ko se je policijski obroč začel zapirati okoli osumljenca. Bil je aretiran in leta 1976 sprva obsojen na denarno kazen, po pritožbi tožilstva na višje sodišče pa na vnovičnem sojenju na pogojno kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo treh let.
Proti koncu leta 1981 se je v ljubljanskem Polju spet pojavil moški, ki je nadlegoval otroke, jih zvabil v klet, se valjal po njih in na ta način dosegel spolno zadovoljitev. Moški je bil kasneje prijet in obsojen na nekajletno zaporno kazen, saj mu je sodišče preklicalo še nekaj pogojnih kazni za druga kazniva dejanja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
