Usodno križarjenje za radodarno bogatašinjo: Umrla je zaradi pohlepa njenega zaupnika in njegovega partnerja

Kot vsak pozni popoldan med devetdnevnim križarjenjem pred Aljasko je natakar Michael tudi 19. avgusta 1985 ob 18.30 potrkal na vrata luksuzne kabine na ladji Royal Viking Star, vstopil in odložil na mizo pladenj s skodelico kaviarja, kanapeji in steklenico šampanjca ... Tako je želela 80-letna Muriel Collins Barnett, vdova bogataša iz San Francisca. Philipp Barnett, znani odvetnik, je umrl dve leti prej in po njegovi smrti je vdova, ki ji je zapustil več milijonov dolarjev vredno premoženje, od takrat z različnimi ladjami potovala po svetu. Z njo je bil vselej tudi Robert Fresbee, takrat star 59 let, ki je bil pri zakoncih Barnett zaposlen še v času življenja pokojnega Philippa, vse od leta 1967, po njegovi smrti pa ga je kot svojega osebnega tajnika in spremljevalca na potovanjih obdržala tudi Muriel. Že pokojni Philipp je Fresbeeju z oporoko zagotovil 250 tisoč dolarjev, a se je izkazalo, da je služabnik hotel veliko več. In je skupaj s svojim intimnim prijateljem, častitljivim Danom Kazakesom, ortodoksnim duhovnikom, pred potovanjem na Aljasko skoval načrt, kako se dokopati do dveh tretjin premoženja vdove Muriel.

Denar za vdovo ni problem

V neugotovljenih okoliščinah je Fresbeeju namreč uspelo pripraviti vdovo do podpisa dodatka k oporoki, na podlagi katerega mu namesto 250 tisoč dolarjev po njeni smrti pripadata dva milijona dolarjev. Pokojni odvetnik je vdovi zapustil skoraj 3,7 milijona dolarjev gotovine, njegovo celotno premoženje pa so ob smrti ocenili na skoraj šest milijonov. Vdova si je tako zlahka privoščila bivanje v luksuznih kabinah ladij, s katerimi je potovala po svetu. Za kabino na ladji Royal Viking Star je tako plačala dva tisoč dolarjev na noč, zraven pa še veliko drugih stroškov, denimo alkohol. Viski, konjak, vino in šampanjec so bili v kabini nenehno na dosegu roke, vdova je rada spila tudi kak kozarček več. Tako se je nekega dne, ko je bila vinjena, na ladji spotaknila in je tako nerodno padla, da si je bila poškodovala vrat in je nosila ovratnico.

Gospa je umorjena

Za potnike na ladji je bila smrt sopotnice, in to iz bogataških krogov, seveda svojevrstna senzacija, sploh ko je ladijska zdravnica jasno povedala, da ni dvoma, da je bila Muriel Collins Barnett umorjena. Na prizorišče zločina so takoj poklicali tudi kapitana ladje, ki je poskrbel za zavarovanje kabine kot kraja zločina in za vse drugo, kar pravila v takšnih situacijah predvidevajo. Ladja je sicer takrat že bila v ameriških vodah, v San Franciscu pa so po sporočilu kapitana ladje v pristanišču že čakali preiskovalci. Klobčič dogajanja se je začel hitro odvijati, na koncu pa tudi pripeljal do presenetljivih ugotovitev.

Krog osumljencev se oži

Natakarja, ki jo je našel umorjeno, ko je v sobo prinesel kaviar, kanapeje in šampanjec, so hitro izločili kot možnega osumljenca. V času, ko je bila Muriel umorjena, je bil namreč v kuhinji in je čakal, da pripravijo pladenj za Barnettovo. Prav tako so glede na čas smrti, kot ga je ugotovila ladijska zdravnica, takoj izločili dva stevarda na ladji, ki sta se prva odzvala na klice natakarja, potem ko je ta bogato potnico našel mrtvo. Tudi starejši zakonski par, ki je prijateljeval z Muriel Barnett, so že na začetku preiskave izločili kot morebitna storilca, saj je bil mož v času umora v enem od ladijskih lokalov in je gledal neki športni prenos, žena pa je prav tako imela zanesljiv alibi.

Krog osumljencev se je tako ožal in edini, ki ga niso mogli takoj izločiti, je bil spremljevalec pokojne Robert William Dion Fresbee, kot je njegovo polno ime. Ta je trdil, da umora sploh ni opazil, saj da je bil pijan in je bil v času umora v kopalni kadi. Zatrjeval je, da je med kopanjem celo zadremal in da iz kabine, v kateri je ležala Muriel, ni slišal ničesar. A ko so preiskovalci pozorno analizirali njegove odgovore in ga večkrat povprašali o nekaterih podrobnostih, se je izkazalo, da je njegova izguba spomina za čas dogajanja v zvezi z umorom selektivna. Spominjal se je bil vsega, kar mu je šlo v prid v zvezi s sumi, da bi prav on umoril svojo delodajalko, ni pa se spominjal ničesar, kar bi ga lahko povezalo z umorom.

​Izkušeni preiskovalci so bili prepričani, da je Barnettovo umoril prav Fresbee, le dokazati so morali svoj utemeljeni sum. Ko so brskali po dokumentih pokojne bogatašinje, pregledali telefonske klice, ki jih je bil pred in med potjo opravil Fresbee, se je njihovo prepričanje, da je Fresbee morilec, vedno bolj utrjevalo. Sploh ko so odkrili dodatek k oporoki, ki ga je bila Muriel podpisala tik pred odhodom na križarjenje, in ko so odkrili Fresbeejevo neverjetno naklonjenost do Dana Kazakesa in pravcato odvisnost od njega, saj sta bila povezana tudi kot homoseksualna partnerja. Takoj po pristanku ladje v pristanišču v San Franciscu so Fresbeeja aretirali in nadaljevali preiskavo. Obtožnica je bila napisana v nekaj tednih, in ko so ameriške oblasti že napovedale sojenje, se je izkazalo, da za to niso pristojne. Obdukcija trupla pokojne Muriel Barnett je namreč nedvomno pokazala točen čas umora in ta se je zgodil še v kanadskih teritorialnih vodah. Kar je pomenilo, da je za sojenje pristojna Kanada in ne ZDA.

Sodba: dosmrtni zapor

Sojenje so tako prenesli v Kanado, v mesto Victoria. Obramba se je sklicevala na občasno izgubo spomina obtoženega Fresbeeja. Celo sam obtoženi je dejal, da je povsem možno, da je on tisti, ki je s steklenico, v kateri je še bila pijača, žrtev večkrat udaril po glavi in ji pri tem celo zlomil lobanjo, a da se ničesar ne spomni in zato dejanja ne more priznati. Med sojenjem se je tudi izkazalo, da je bil Fresbee na zdravljenju zaradi alkoholizma, a je ponovno začel piti. 

Dejstvo, da je obtoženi dopuščal možnost, da je dejansko umoril žensko, ki ji je dolga letal kuhal, jo vozil kot osebni šofer, skrbel za njene račune in vse drugo, kar je potrebovala, jo spremljal na potovanjih in bil za povrh še tajnik in ljubimec njenega moža, a to pripisoval svojim psihičnim težavam, občasnim napadom panike in izgube spomina, kanadskega tožilca ni prepričalo, da bi odstopil od tožbe za umor prve stopnje po kanadskih zakonih. Fresbeeju je očital, da je okusil življenje na veliki nogi in je to želel nadaljevati, še preden bi si Muriel Barnett premislila glede oporoke. To naj bi bila namreč tudi napovedala. Pohlep po denarju je bil torej motiv umora, je vztrajal tožilec.

Fresbee je bil 11. januarja 1987, po 21 dneh sojenja, obsojen na dosmrtni zapor brez možnosti, da prej kot po 25 letih prosi za pomilostitev.