Vsak povprečno izobražen Evropejec pozna ime Sigmund Freud. Avstrijski, natančneje avstro-ogrski psiholog velja za utemeljitelja psihoanalitične šole - da, prav tiste, ki paciente posadi na kavč in jih premami, da zaupajo svoje najgloblje skrivnosti in da svojo zaupljivost, ki naj bi bila skrbno skrita v psihoanalitikovih kartotekah, tudi mastno plačajo. A Freud ne slovi le kot prvi med psihoanalitiki. Povprečen človek ga takoj poveže tudi s pojmi spolnost, nezavedno, podzavest, sanje - sloviti učenjak judovskega rodu je razvijal svoje, revolucionarne teorije, ki so bile v njegovem času pogosto tudi predmet posmeha. Freud je vztrajal in ni bilo malo tistih, ki so bili nad njegovimi idejami navdušeni.
Prvi in danes najbolj znan med Freudovimi učenci je švicarski učenjak Carl Gustav Jung. Mladi Švicar je bil nad dvajset let starejšim Freudom najprej navdušen, sčasoma pa je začel misliti po svoje in razvijati vzporedne, nič manj atraktivne, nič manj zanimive teorije. Njuni znanstveni poti sta se kmalu razšli, in čeprav sta v srednjeevropskem prostoru skupno delovala še kar nekaj desetletij, sta oba dosledno zagovarjala svoje. Zmagovalca še danes nimamo, v svetu psihoanalize sta priznani obe šoli, imamo freudovce, jungovce pa še koga. Ostaja dejstvo, da sta ta dva učenjaka med najbolj vplivnimi družboslovci dvajsetega stoletja, njun vpliv pa se je ohranil vse do danes.
Razlike med Jungom in Freudom
Za razumevanje razlik med Freudom in Jungom, iz česar sta se razvili dve veliki psihoanalitični šoli dvajsetega stoletja, moramo vsaj malo poznati psihološko znanost. Če nekoliko poenostavimo: oba sta verjela, da je človeška psiha sestavljena iz treh komponent, le da sta jih videla vsak po svoje. Oba sta se zavedala pomena sanj, samo da jih je Freud razlagal s potlačenimi spolnimi željami, Jung pa je razlago iskal veliko širše, odgovore je iskal tako v preteklosti kot v prihodnosti. Posledično je Jung zavračal nekatere Freudove teorije (denimo o Ojdipovem in Elektrinem kompleksu) in uvajal svoje. Razlikovala sta se tudi v tehniki zdravljenja pacientov: medtem ko jih je Freud posadil na kavč in jih naročal vsaj šestkrat na teden (in za vsako srečanje pobiral mastne honorarje), je Jung verjel, da sta dovolj tudi dve srečanji tedensko, namesto ležanja na kavču pa je paciente raje posedel k mizi in se z njimi normalno pogovarjal.
Za moderno znanost je morda pomembnejši Jung, ki je, v nasprotju s svojim učiteljem, raziskoval še mnoga druga znanstvena področja, ne le psihoanalize, v kateri je mnoge Freudove teze zanikal, jih postavljal na glavo in razvijal številne svoje teorije. Jung se je aktivno ukvarjal tudi z antropologijo, religiologijo, nezaustavljivo pa sta ga privlačili še mistika in okultizem. Alkimija? Ste morda mislili, da veliki umi ne "izgubljajo časa" s to srednjeveško obsedenostjo z iskanjem kamna modrosti? Narobe! Carl Gustav Jung, eden najbolj cenjenih znanstvenikov iz sredine dvajsetega stoletja, je povezavam med psihoanalitičnimi procesi in alkimističnimi simboli namenil celo knjigo. Nič čudnega torej, da so Junga (in ne Freuda!) posvojili privrženci gibanja new age (nova doba), tisti, ki si prizadevajo vzdrževati notranjo duhovnost in verjamejo v idejo o novem, boljšem življenju, ki prihaja.
Intelektualec po ukazu
Carl Gustav Jung se je rodil v Švici leta 1875, v rodu zdravnikov, ki ga je po nekaj generacijah prekinil zgolj njegov oče, sicer protestantski pastor. Tako Jungov dedek kot pradedek sta bila slavna zdravnika, slednji tudi zagrizen alkimist. Dedek je bil tudi rektor univerze, naokrog pa je rad trosil govorice, da je nezakonski Goethejev sin. Jungov oče je bil nesrečen, saj v svojem poklicu ni našel odgovorov in neposrednega stika z bogom. Še huje je bilo z materjo Emilio (Preiswerk), saj je iskanje osebne sreče zaključila že tri leta po sinovem rojstvu v nekem sanatoriju, kjer je preganjala demone, ki jih je videla le ona. Mali Carl Gustav je imel z materjo zelo zapleten odnos; od strahu pred njo in njenim govorjenjem do strahu pred tem, da bi jo izgubil. Mati je bila izrazito mistična oseba, Jung jo je pozneje prepoznal tudi kot medija in jo je dokončno razumel šele čez dolga leta. Vsaj mislil je tako in iz teh spoznanj spletel tudi svoje številne teorije.
Carl Gustav je že kot otrok močno in intenzivno doživljal različne, na videz običajne dogodke. Dolgo zatem se je spominjal svojih otroških sanj, v šoli pa se, čeprav najboljši pri večini predmetov, ni maral izpostavljati in se je vselej skril na varno drugo mesto. Že kot otrok je intenzivno razmišljal o bogu (nič čudnega glede na okolje, v katerem je odraščal), bil je prepričan, da je našel vzroke nervoze in tudi univerzalno zdravilo zoper njo, že z dvanajstimi leti ga je pretreslo, ko je iz megle stopil njegov drugi jaz. Tisti pravilni, resnični, da ne bo pomote - tistega, v katerega je verjel dotlej, je potisnil na drugo mesto. Ti dve osebnosti v sebi je skrbno varoval do smrti in s pomočjo teh spoznanj (ali verovanj) so nastajale njegove teorije.
Jung je duševne bolnike skušal zdraviti, ne le ohranjati v trenutnem stanju
Jung se je, čeprav ga je privlačila filozofija, vendarle odločil za študij medicine in pozneje za specializacijo psihiatrije. Po študiju, ki ga je opravil z odliko, se je takoj zaposlil na psihiatrični kliniki v Burghölzliju, ki je spadala pod okrilje züriške univerze in kjer je takoj začel razvijati revolucionarne teorije. Aktivno je sodeloval tudi z univerzo v Parizu, kjer je dokazal razliko med ekstravertirano histerijo in introvertirano shizofrenijo. Razlikovanje med introvertiranim in ekstravertiranim je bila tudi pozneje ena od udarnih točk Jungovega učenja. Freuda še ni poznal osebno, je pa vpijal njegove zamisli in se jih posluževal tudi v praksi. Jung je bil med prvimi, ki je duševne bolnike skušal zdraviti in ne le ohranjati v trenutnem stanju.
Leta 1903 se je poročil z bogato dedinjo Emo Rauschenbach, rodila mu je pet otrok in z njo je živel vse do njene smrti leta 1955. Jung je v zakon stopil bolj iz koristi kot iz ljubezni. Z ženo sta se sicer razumela, a Jung ji popolne ljubezni ni mogel dati. Že leto po poroki je namreč v njegovo življenje vstopila femme fatale - na kliniko v Burghölzliju so sprejeli mlado, komaj 19-letno bogato rusko Judinjo Sabino Spielrein. Kot pacientko so jo dodelili Jungu.
Sabina
Gospodična Spielrein je prišla v Švico v zelo slabem stanju. Polna kompleksov, v strahu pred vsem in vsakomer, z obsedenim odnosom do svojega očeta, ki jo je s kaznovanjem in mučenjem vodil do spolne naslade. Jung se je zdravljenja lotil po Freudovo, z dolgimi psihoanalitičnimi seansami je počasi, a zanesljivo izgnal hudiča iz nje. Ko si je nekega dne ogledoval povsem spremenjeno dekle, je pred seboj opazil lepotico. Spielreinova ni bila le pridna pacientka, zelo se je tudi zanimala za psihiatrično znanost. Izredno inteligentno dekle je ogromno odneslo že iz postopka lastnega zdravljenja. Z Jungom sta kmalu začela razpravljati o vsem mogočem, predvsem pa o načinih zdravljenja, o Freudu, mistiki. Že kaj kmalu zatem sta se znašla tudi v skupni postelji. Kazalo je na škandal. Jung se je v pismu zaupal Freudu, ki ga je vmes že tudi osebno spoznal (skupaj sta odpotovala čez lužo na nek pomemben psihiatrični kongres, kjer so ju ovenčali s slavo, častnimi doktorati in lepimi honorarji). Freud je razumel, a pravega odgovora ni ponudil.
Našel ga je Jung sam, ko se je nenadoma zavedel, kaj vse z razmerjem s Sabino postavlja na kocko. Ženo, bogato dedinjo, ki mu zagotavlja brezskrbno življenje do smrti. Vez z otroki, saj bi mu jih žena zagotovo odpeljala izpred oči. Ugled v medicinskih krogih - le kako naj bo ugleden zdravnik, če je prekršil eno poglavitnih pravil in se spečal s pacientko? Že res, da je imel Sabino zelo rad, da je bil prevzet nad njeno lepoto, še bolj pa nad njenim umom. A zmagala sta švicarska hladnokrvnost in praktični um. Jung je prekinil razmerje, dal istočasno odpoved na inštitutu in se povlekel v osamo.
Razkol s Freudom
Skoraj sočasno se je razšel še s svojim idolom in učiteljem Sigmundom Freudom. Že na njuni poti v ZDA je Jung doumel, da so med njima velike, skoraj nepremostljive razlike. Bil je pred dilemo: ali bo vztrajal na Freudovi poti in postal le eden od mnogih, čeprav morda najvidnejši med njegovimi "otroki", ali bo zavil po svoje. Odločil se je za slednje, čeprav se je zavedal, da ga bo to za lep čas stalo akademskega ugleda. Njegove članke so v javnosti raztrgali, razglasili so ga za mistika, njegove knjige pa za šund. A Jung je vztrajal. Videl je, da Freud postavlja osebne interese pred resnico. Ko se je vmešala še prva svetovna vojna, se je Jung izgubil za skoraj desetletje.
In Sabina? Poklapana je svojega ljubega še nekaj časa čakala, nato je tudi sama šla na Dunaj k Freudu in se priključila njegovemu klubu. A mlada, novopečena doktorica je kmalu našla ljubezen, odpotovala domov v Rusijo ter tam postala legendarna psihoterapevtka in znanstvenica. V trdem komunizmu so njeno dejavnost za nekaj časa prepovedali in prisiljena je bila delovati na skrivaj, njeno delo in življenje pa je končala Hitlerjeva morija, ki je kot Judinja ni preživela.
Vrnitev na sceno
Carl Gustav Jung se je čez slabo desetletje vrnil na veliki psihiatrični oder. Ni želel redne zaposlitve, deloval je kot samostojni, neodvisni raziskovalec, potoval je po svetu - v Afriko, v Ameriko k Indijancem pa spet v Afriko. Mistika, šamanizem, alkimija, zanimalo ga je vse. Vse te mejne znanosti je znal čudovito vključiti v znanost in še v času življenja si je postavil spomenike. Njegove knjige so postale uspešnice, kot predavatelja so ga radi videli tudi na najbolj prestižnih univerzah sveta. Častni doktorati so deževali, tudi najbolj ugledni s Harvarda, Oxforda in drugih prestižnih univerz. Leta 1944 je doživel infarkt in znova se je umaknil iz javnosti. Živel je še dolgo, se prepuščal vizijam, sam zase je izvajal eksperimente in pisal, pisal … Umrl je leta 1961, malo pred 86. rojstnim dnevom.
Jungova dediščina
Carl Gustav Jung je znanosti, predvsem psihološki, zapustil velikansko dediščino. Odkril je številne nove smeri, teorije, ki jih je smiselno poimenoval, razložil, predvsem pa predstavil v številnih knjigah in drugih objavljenih delih.
Rdeča nit Jungovega učenja je miselnost, da oseba živi enako od ciljev kakor od vzrokov. Z drugimi besedami: odgovorov ne smemo iskati le v preteklosti (kot Freud), temveč tudi v prihodnosti, pa naj si bo to še tako težko. Predaleč bi nas odneslo, če bi začeli razpravljati o osebnem ali kolektivnem nezavednem, o arhetipih, kot so anima, animus in senca. Jung je človeka in njegovo življenje doživljal precej po svoje, razumel je, da so v človeškem življenju pomembne faze, ki vplivajo na razvoj osebnosti. Še zlasti pomembno obdobje je okrog 35. leta oziroma v času, ko se življenje prevesi v drugo polovico.
Ocena Jungovega dela je danes že bolj ali manj enotna: govorimo o velikanu misli dvajsetega stoletja, čigar učenje bo na človeški rod vplivalo še dolgo časa. Njegova teorija osebnosti je ena najbolj dodelanih in hkrati ena najtežavnejših, v marsičem drugačna od naše običajne miselne naravnanosti. Intuicija, globinska duševnost in podobno so namreč pojmi, ki se jim povprečna duša raje izogne v velikem loku.
