Obstajajo dejanja, denimo vožnja kolesa, igranje klavirja ali zadevanje lukenj pri golfu, za katera nikoli ne pozabimo, kako jih moramo izvesti. To je fenomen, za katerega se lahko zahvalimo tako imenovanemu mišičnemu spominu; ta se razvije pri celi vrsti telesnih aktivnosti, od igranja na glasbila do športov. Toda čeprav moramo v ta namen nenehno vaditi določene gibe, se sam izraz pravzaprav ne nanaša na sposobnost mišic, da si te gibe zapomnijo. Ta "spomin" se odvija v centralnem živčnem sistemu, kar je pojasnilo za to, da mnogi ljudje tudi v odrasli dobi obvladajo spretnosti, ki so se jih naučili v otroštvu, četudi jih vrsto let niso uporabljali.
Mišični spomin ni povezan samo s spretnostmi in telesnimi gibi. Izkazalo se je, da nam je lahko v pomoč v telovadnici, zlasti tedaj, ko se želimo po daljšem vadbenem premoru spet spraviti v formo.
Vrste mišičnega spomina
Obstajata dve vrsti mišičnega spomina. Prva je sposobnost, da avtomatično in zlahka opravljamo fizične naloge. Če nenehno vadimo določene gibe, jih lahko čez čas izvajamo bolj avtomatično, ne da bi sploh razmišljali o tem, da jih izvajamo. Zato športniki vedno znova vadijo določene gibe ali specifične udarce, da jih lahko na tekmovanju, ko so pod pritiskom, izvedejo hitro in natančno. Ta vrsta mišičnega spomina vključuje razvoj živčnih povezav, ki možganom omogočajo, da bolj učinkovito komunicirajo z mišicami. To se zgodi v okviru procesa, poimenovanega mielinizacija, med katerim mielinska ovojnica (izolacijska plast, ki ščiti živčna vlakna) postane debelejša in bolj učinkovita pri usmerjanju električnih signalov tako v telo kot v možgane. Študije nakazujejo, da z rednim izvajanjem neke fizične naloge spodbujamo mielinizacijo. Že če neko nalogo izvajamo kratek čas, se zgodijo v naših možganih in telesu velike spremembe, ki prispevajo k razvoju mišičnega spomina. A povedati je treba, da vsako ponavljanje ne vodi k razvoju mišičnega spomina. To se zgodi samo tedaj, ko nek gib ali nalogo ponavljamo namenoma, kar pomeni, da zavestno izvajamo specifične gibe in se osredotočamo nanje.
Brez strahu se vrnite v telovadnico, prej, kot si mislite, boste v stari formi.
Druga vrsta mišičnega spomina se nanaša na sposobnost, da se spravimo nazaj v formo. Recimo, da do nedavnega v fitnesu nikoli niste dvigovali uteži. Verjetno se spomnite, kako težke so se vam zdele te vaje in kako nerodni ste bili, ko ste jih začeli izvajati, ter koliko truda ste morali vložiti v to, da ste lahko začeli dvigovati še težja bremena. Nato ste si vzeli večmesečni premor od vadbe. Ko ste se čez nekaj časa vrnili v fitnes, se vam je zdelo, da ste kljub premoru dokaj zlahka spet dvigovali uteži kot pred premorom. Razlog za to je mišični spomin. Ta se nanaša na vsako vadbo, ki jo izvajamo, in po njegovi zaslugi moramo vložiti manj truda v to, da obnovimo izgubljeno mišično maso, kot smo ga morali na začetku vadbe vložiti v to, da smo jo ustvarili. Mehanizmov te vrste mišičnega spomina za zdaj ne razumemo povsem. Toda znanstveniki menijo, da četudi se mišična masa zmanjša, mišične celice ostanejo.
Mišice imajo rade stres
Da bi zgradili mišice, moramo poskrbeti, da so pod stresom - kot so denimo takrat, ko dvigujemo uteži. Ta stres sproži rast mišičnih celic in pripomore k temu, da postanemo močnejši. Dolgo smo bili prepričani, da te nove celice odmrejo, če mišic ne uporabljamo. Toda raziskave nakazujejo, da to ni res. Študija iz leta 2016 je denimo pokazala, da se mionukleji (mionuklej je del mišične celice, ki vsebuje genetske informacije in je hkrati ključni pokazatelj mišične rasti), ko nismo telesno aktivni, le zmanjšajo, vendar nikoli ne izginejo. Čeprav bodo morali znanstveniki opraviti še več raziskav, da bi popolnoma razumeli ta proces, lahko sklepamo, da telo uporablja mionukleje za shranjevanje sposobnosti za ohranjanje telesne kondicije. To utegne biti pojasnilo, zakaj se drugič hitreje spravimo v formo.
Toda na vprašanje, kako dolgo bo trajalo, da boste po premoru od vadbe spet v formi, vam na žalost ne more nihče odgovoriti, saj je to odvisno od človeka do človeka. Hitrost ponovne izgradnje mišic je odvisna tudi od tega, kako neaktivni ste bili v času premora od vadbe. Če ste bili denimo več mesecev priklenjeni na posteljo, bo verjetno trajalo dlje, da se boste vrnili v staro formo, kot če ste preprosto nehali izvajati vaje, ste pa še naprej opravljali vsakodnevne aktivnosti.
Neka študija je pokazala, da so ženske, ki tudi več kot šest mesecev niso izvajale zahtevne vaje, v šestih tednih brez težav obnovile mišično maso in moč, ki so ju imele pred premorom. Da so prvič dosegle to mišično maso in moč, so morale kar dvajset tednov izvajati vaje za moč.
Druga študija pa je pokazala, da so imeli tako moški kot ženske, ki so trenirali deset tednov in so nato za dvajset tednov prekinili vadbo, po petih tednih ponovnega treninga večjo moč in tudi več mišic kot po prvih desetih tednih treninga.
Čeprav o mišičnem spominu še vedno ne vemo vsega, je jasno, da nikoli ni prepozno, da se tudi daljšem premoru vrnete v telovadnico. Morda se vam bo sprva zdelo, kot da začenjate na novo, a že kmalu boste opazili rezultate. In čeprav vas bo mikalo, da bi kar takoj nadaljevali tam, kjer ste pred premorom končali, je pomembno, da poslušate svoje telo in po vrnitvi v telovadnico intenzivnost in obseg vadbe stopnjujete počasi, saj se boste le tako izognili poškodbam.
