Zgodba o pikčasti majici najhitrejših "hribolazcev"

Rumena majica je najbolj zaželena in najslavnejša trofeja z dirke po Franciji, a največji spektakel na svetu ponuja tudi druge nagrade, ki ne ostanejo neopažene. Zeleno majico nosi na plečih najhitrejši sprinter, belo najboljši mladi kolesar, pikčasta je rezervirana za prvega med hribolazci. Skoraj sinonim za slednjo je Francoz Richard Virenque, ki jo je ob prelomu tisočletja osvojil sedemkrat, enkrat več kot Španec Federico Bahamontes in Belgijec Lucien Van Impe. Na tem seznamu je ob enajstih kolesarjih z dvema Tadej Pogačar. Le štirje jih imajo več, a je slovenski as hkrati le eden od devetih, ki so v istem letu slavili tudi končno zmago. V še bolj elitni družbi pa je ob tistih dveh, ki jima je uspelo dvakrat združiti rumeno in pikčasto, to sta italijanska legenda Fausto Coppi in belgijska Eddy Merckx.

Čokoladni dres

"Jaz sem najboljši hribolazec na svetu, on (Virenque, op. p.) pa le nosi pikčasto majico," se je nekoč ob Francoza obregnil sloviti, žal že pokojni Marco Pantani. Kolesarski pirat je prav tako navduševal z vožnjo navkreber. Na sloviti Alpe d'Huez je na Touru 1995 vpisal svojo prvo veliko zmago, tam je kasneje zlomil prav Virenqua in Ullricha, na Mont Ventoux pa mu ni bil kos niti Lance Armstong. Leta 1998 mu je kot zadnjemu uspelo danes nepredstavljivo - osvojiti Giro in Tour. Le pikčaste majice ni v njegovi zapuščini ... 

No, Virenque, ki so mu ime precej očrnili dopinški prekrški, bi morda imel tudi rumeno, če ne bi bil zgolj hribolazec. Predvsem v kronometru, ki je ključen za uspehe na tritedenskih dirkah, je bil sila povprečen. Da je bil leta 1997 drugi in leto prej tretji ter da ima na Touru sedem etapnih zmag, prekrije galerija pikčastih majic. Podeljevati so jih sicer začeli relativno pozno, šele leta 1975, je pa ohranila prvotno podobo, ki jo je dobila po sponzorju, čokoladi Poulain, čeprav te več ni v pikčastih zavitkih. Prvi jo je nosil Joop Zoetemelk, a kot Pantaniju mu nikoli ni pripadla v trajno last, čeprav velja za enega najboljših hribolazcev v zgodovini dirke po Franciji. Je pa ob kar šestih drugih mestih leta 1980 osvojil skupno zmago, kar mu je zagotovo prineslo več kot le obliž na vse "neuspehe".

Če ne zmorejo, naj pešačijo

Gore v začetku 20. stoletja, ob rojstvu največje dirke po svetu, niso bile njen del. Prvi pravi vzpon je bil na Balon Alzacije v Vogezih na 1178 metrov nadmorske višine ob tretji izvedbi leta 1905. Leta 1910 so zavili v Pireneje in takoj prišli na okus, Tour se od mukotrpnih prelazov nikoli ni več ločil. Pa so v prvem letu bolj pešačili na Aubisque in Tourmalet, ki sta nepogrešljiva še danes. Nanju so pred prvo svetovno vojno vodile poti za mule, ne cesta. Izziv je bil prevelik za težka kolesa brez prestav in tekmovalce, ki so imeli nase navešene rezervne gume in v torbah orodje, hrano, obleko ... Na vrhu Tourmaleta je ob prvem obisku stal Victor Breyer, pomočnik direktorja Henrija Desgranga, in mu poročal, slednji pa je bil tako navdušen, da je gorstvo na francosko-španski meji spet vključil v program že naslednje leto.

Najboljšega hribolazca so proglasili že leta 1905, prvi (in drugi) na tem spisku je bil Francoz Rene Pottier, a vse do leta 1932 so ga prireditelji določili, ni pa bilo nagrade zanj. Očitno so ocenjevali pošteno, saj je bil Vicente Trueba na prvem mestu, ko so ga zadnjič proglasili in ko so naslednje leto uvedli posebno kategorijo. Sicer pa je bil menda Španec tako skromen na spustih, da prednosti z vzponov nikoli ni unovčil za odmevni rezultat. Točkovanje se je skozi leta spreminjalo, kategorije pa so pretežno ostajale. Najlažja je četrta, na kateri je na voljo le ena točka, najtežja pa ne prva, ampak "hors categorie" (prvo mesto prinaša 20 točk). To so vzponi zunaj kategorije, ki so bili nekoč mišljeni, da se prekolesarijo.

Še hujši so vzponi, če gre s spačkom

Danes so vzponi z oznako HC dolgi nekje 16 kilometrov in imajo dobrih sedem odstotkov naklona (ali krajši in strmejši), na vsaki pentlji jih je šest ali sedem. Lahko pa se kategorija klanca tudi spremeni, poveča, če je, na primer, na koncu zelo težke etape. Zanimiva je legenda o določanju težavnosti. Z ikoničnim avtomobilom Citroen 2CV, znanim kot spaček, naj bi jih nekoč prevozili. Če je šlo čez v četrti prestavi, je dobil oznako četrte kategorije, če v tretji, tretje - in tako dalje. Če pa ni šlo do vrha, pa HC. Kategorije so sicer na Touru uvedli šele leta 1947, leta 1975 smo dobili najvišjo.

Najznamenitejši prelaz dirke po Franciji leži v Pirenejih - Tourmalet, gostitelji njegovo ime prevajajo kot slab izlet, a v kolesarstvu to zagotovo ne velja, saj je ga je peloton prevozil že 90-krat, trikrat je bil na vrhu tudi cilj. Jonas Vingegaard je pred dnevi nanj sprožil neuspešen napad na Pogačarja. Podoben status v Alpah ima Galibier (58), ki so ga ob stoti obletnici prvega prečenja (leta 2011) obiskali dvakrat. Podobno so storili lani, ko se je na njem zlomila bitka za rumeno majico. Primož Roglič in Vingegaard sta obstreljevala Pogačarja z vseh strani, kar je slednji plačal na naslednjem, ciljnem vzponu. Danec je Komendčanu na Granon vzel rumeno majico in mu je ni več vrnil.

Degrange se je obračal v grobu

Galibier, ki z 2645 metri velja za eno od najvišjih točk francoske pentlje, je bil najljubši prelaz prvega direktorja Henrija Desgranga, ki so mu na njem postavili spomenik devet let po njegovi smrti leta 1949. Po nekdanjem kolesarju, novinarju in nato prvem možu najznamenitejše kolesarske preizkušnje se imenuje tudi nagrada, ki jo podelijo najboljšemu na najvišji točki vsako leto. Suvenir Henrija Desgranga sta največkrat prejela Virenque in Kolumbijec Nairo Quintana (po trikrat), leta 2017 pa ga je prav na Galibierju Zasavec, ki je nato sebi in Sloveniji s hrabrim spustom do Serre-Chevalierja privozil še prvo etapno zmago na največji dirki na svetu.

Pet tisoč evrov vsako leto (od leta 2003) podelijo v spomin na prvega direktorja, nagrada pa obstaja iz časov tik po drugi svetovni vojni. Največkrat (29) jo je prejel prav najhitrejši na Galibierju, ki ni bil vselej tako visok. Leta 1976 so zaradi varnosti zaprli 363-metrski predor pod vrhom, ki so zgradili že leta 1891, in cesto speljali skoraj sto metrov višje, a čeprav je zadnji dve desetletji spet odprt, gre karavana praviloma čezenj. Pri nagradi je zanimivo še to, da je kdaj niso podelili na vzponih. Leta 1956 so 200.000. kilometer dirke obeležili v vasici Cysoing, 14 let kasneje v Saint-Marie de Campan 14-kilometrsko hojo Eugena Christopha s Tourmaleta do prve delavnice, kjer si je popravil zlomljene vilice. Nekdanji direktor pa se je najbrž obračal v grobu leta 1981, ko so suvenir želeli podeliti že v Nici v prvih kilometrih pentlje pred supermarketom enega od sponzorjev. Mediji so to nespoštovanje tradicije obsodili, vse pripravljeno za tekmovanje pa so neznanci čez noč ukradli.

Zastrupljeni z ribami, ki jih niso stregli

Najvišja točka, ki jo je dirka kadarkoli dosegla, je bil vrh Cime de la Bonette (2802 m) blizu italijanske meje, ki je za Veleto (3300 m) v Sierra Nevadi in cesto do ledenika Rettnebach nad Söldnom (2829 m), kjer se z veleslalomom tradicionalno začne sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju, tretja najvišja asfaltirana cesta v Evropi. Tour jo je dosegel leta 1962, ki ga je dobil Francoz Jacques Anquetil, v anale pa je šel tudi po aferi "pokvarjena riba". Eden od favoritov, Nemec Hans Junkermann, je zbolel in odstopil, kot razlog pa navedel zastrupitev s hrano. Sledilo mu je še 13 kolesarjev, a direktor Jacques Goddet tej razlagi ni nasedel. Verjel je, da so si pomagali s prepovedanimi sredstvi, ker so prej v kronometru precej časa izgubili. Nič sicer ni bilo dokazano, toda iz hotela so sporočili, da rib tisti večer niso stregli.

Zgodovina se je pisala tudi na najvišjem prelazu v Evropi - Iseranu (2770 m). Tour ga je obiskal osemkrat, prvič leta 1938. Odločil ni vzpon, pač pa spust, Italijan Gino Bartali je na njem prehitel Feliciena Vervaeckeja, obdržal rumeno majico, ki jo je Belgijcu slekel dan prej - in jo nesel vse do Pariza. Leto kasneje je čezenj potekal prvi gorski kronometer, leta 1996 pa je vplival na končni vrsti red, čeprav so ga zaradi slabega vremena (kot Galibier) črtali s trase. Danec Bjarne Riis je dobil sprintersko 46-kilometrsko etapo do Sestriera, prevzel vodstvo in ga držal od devete etape do konca. Kolumbijec Egan Bernal pa je leta 2019 postal prvi (in doslej edini), ki je slavil na Iseranu, oblekel rumeno majico in jo čez dva dni ponosno nosil tudi v Parizu. Takrat bi cilj moral biti v Tignesu, vendar so zaradi plazov zaključek nevtralizirali in priznali čase z vrha prelaza. Letos bodo nagrado Desgranga podelili v sredini kraljevski etapi na prelazu Loze (2304 m). Vzpon je dolg kar 28 km, v zadnjem delu pa se cesta čez smučišče nad Meribelom postavi skorajda navpično, saj naklon doseže 24 odstotkov. Pred tremi leti sta na njem blestela slovenska asa, Primož Roglič je bil za Kolumbijcem Miguelom Angelom Lopezom drugi, Tadej Pogačar tretji.