V krutosti srednji vek gotovo prekosi 20. stoletje in kaže, da bo to veljalo tudi za 21. stoletje. Glede na napredek je sicer možno izraz temno obdobje uporabljati za čas zgodnjega srednjega veka, torej za čas med 6. in 10. stoletjem. V tem obdobju je bilo opazno nazadovanje na vseh področjih človekovega delovanja na vseh območjih Evrope, ki so do konca antike sodila v Rimsko cesarstvo. Deloma je bilo to nazadovanje posledica podnebnih sprememb, ki so znižale povprečne temperature. Zato so negativne spremembe zajele tudi območja Evrope, ki niso bila del Rimskega cesarstva. Toda tudi v tem "temnem veku" so bile pozitivne spremembe, ki so z naslednjo podnebno spremembo, otoplitvijo od 10. stoletja najprej, izoblikovale Evropo v takšno celino, kot jo poznamo (še) danes.
Ker je bil srednji vek obdobje z absolutno prevlado kmečkega prebivalstva, je bila ključna sprememba srednjeveška kolonizacija ali naselitve kmetov med 10. in 14. stoletjem, torej v času visokega srednjega veka, v do takrat nenaseljena območja Evrope. Povsod po tedanji Evropi so krčili do tedaj prevladujoče gozdove, izsuševali sladkovodna in obmorska močvirja ter jih spreminjali v kmetijske površine. Skupaj s tehničnimi inovacijami, najpomembnejši sta bili triletno kolobarjenje s praho in železni (obračalni) plug, pripelje ta razvoj do vsaj podvojitve prebivalstva med 10. in 14. stoletjem. Posledice tega izjemnega napredka so opazne še danes v še vedno marsikje vidni razporeditvi hiš v vaseh in obliki kmetijskih površin.
Minoritski samostan je bil do ustanovitve kapucinskega samostana leta 1613 edini samostan v mestu
Opisani razvoj je spremenil za večino Evrope do tedaj na prevladujočem kmetijstvu temelječe naturalno gospodarstvo. V zgodnjem srednjem veku je bilo namreč v obtoku zelo malo denarja. Z visokosrednjeveško kolonizacijo in z njo povezanim razmahom kmetijstva so vzcvetele nekmetijske dejavnosti: obrt, trgovina in promet ter zanje značilni trgi in mesta. Gospodarstvo je postalo čedalje bolj denarno. Že prej obstoječe družbene razlike so se še poglobile. V večinskem tretjem stanu, torej tistih, ki delajo in tako vzdržujejo vladajoča manjšinska stanova duhovnikov in plemičev, ki molijo in se bojujejo, je začelo izstopati meščanstvo. Rojevati se je začela nova gospodarska družbena ureditev - kapitalizem. V njej živimo še danes.
Asiški ubožec
Gotovo je bil mož, ki je poosebljal zgodnji kapitalizem, bogat trgovec s tkaninami Peter Bernardone iz mesta Assisi v Umbriji v srednji Italiji. Z enega izmed poslovnih potovanj v takrat vodilno evropsko državo Francijo se je vrnil z ženo Ivano z vzdevkom Pica. Leta 1181 ali 1182 se jima je rodil sin, ki ga je mati dala krstiti za Janeza. Oče je bil namreč spet na enem izmed poslovnih potovanj. Po vrnitvi je sinu bodisi zaradi materinega porekla bodisi zaradi navdušenosti nad Francijo spremenil ime v Frančišek ("Francozek"). Mladi Frančišek ni dobil samo za svoj bodoči poklic trgovca pomembno osnovno izobrazbo in je zaradi očetovega bogastva v načinu življenja posnemal plemstvo. Po dveh neuspešnih vojaških pohodih, torej plemiškemu in ne meščanskemu stanu ustreznih dejanjih, je leta 1205 Frančišek povsem spremenil svoje življenje. Svoje delo in premoženje je posvetil skrbi za revne in bolne ljudi ter zanemarjene Cerkve. Frančiškov oče je sina ne samo z besedami, temveč tudi z udarci in s hišnim zaporom neuspešno poskušal spreobrniti. Ker se je bal, da bo Frančišek porabil družinsko bogastvo, je zahteval njegovo javno odpoved dediščini. To je leta 1206 Frančišek na trgu pred asiško stolnico tudi storil. Še več: slekel je tudi obleko, jo vrnil očetu in nag odšel iz domačega mesta. Za seboj je pustil sorodnike, prijatelje, dediščino, vse.
Frančišek ni mogel hoditi naokoli nag. Ostal je sicer bos, a si je oblekel sivorjavo haljo s kapuco iz trde neobdelane volne, kakršno so takrat nosili najbolj siromašni ljudje, in se opasal z vrvjo. Postal je asiški ubožec: popolno nasprotje takratni Katoliški cerkvi, na čelu katere je bil najbolj mogočni srednjeveški papež Inocenc III. (1198–1216). Ta ni samo postavljal vladarjev in jih odstavljal, temveč je bil tudi pobudnik IV. križarske vojne (1202–1204), v kateri niso križarji ubili nobenega muslimana, pač pa samo kristjane, saj so zasedli Zadar in Konstantinopel, in albižanske križarske vojne (1209–1229) proti uboštvu zavezanim heretikom v južni Franciji. Prav razširjenost albižanske krščanske sekte dokazuje, kako zelo je bile Frančiškovo delovanje privlačno za sodobnike. Frančišku so se kmalu pridružili prvi pristaši, ki jih je imenoval za svoje brate.
Že leta 1209 se je Frančišek s prvimi sobrati odpravili v Rim z željo, da bi jim papež kot naslednik apostola Petra dovolil živeti po zgledu apostolov. Papež Inocenc III., sicer tudi največji pravnik tistega časa, se je zavedal tako nevarnosti Frančiškovih idej za Katoliško cerkev kot tudi koristi zanjo. Zato je samo ustno dovolil ustanovitev novega katoliškega redu z imenom Red manjših bratov (latinsko Ordo Fratrum Minorum, kratica OFM). Frančiškov izbor imena redu poudarja bratstvo, ki pomeni tako življenje v skupnosti kot zavzemanje za mir, in majhnost, ki vključuje vzgled Jezusovega uboštva, skromnost in solidarnost z najmanjšimi znotraj družbe. Pomemben korak k širjenju Frančiškovih idej je bila leta 1212 ustanovitev ženske veje klaris, imenovanih po Frančiškovi rojakinji in sodelavki sv. Klari (1194, Assisi–1253, Assisi). Kako revolucionarne so bile Frančiškove ideje, se kaže v zavrnitvi napisanega, a nepotrjenega predvsem na evangelijskih citatih temelječega Vodila iz leta 1221. Šele drugo tako imenovano Potrjeno vodilo iz leta 1223, ki je bilo bolj pravno podprto, je bilo sprejemljivo za papeža Honorija III. (1216–1227). Leta 1226 je Frančišek umrl v domačem Assisiju. Manj kot dve leti kasneje je bil razglašen za svetnika.
Minoriti ("manjši") so tako postali eden od takrat novih uboštvenih ali beraških redov z vsaj prvotno prepovedjo lastnine in samo z darovi vernikov omogočenim preživljanjem in delovanjem. Izrazito so bili namenjeni delovanju med čim večjim številom ljudi in so zato imeli samostane običajno v mestih. Vprašanje bolj ali manj strogega uboštva je pri minoritih pripeljalo do odcepitve bolj strogih frančiškanov v 15. stoletju in še bolj strogih kapucinov v 16. stoletju. Uboštveni redovi, omeniti velja vsaj še dominikance, ki jih je ustanovil sv. Dominik (ok. 1170, Caleruega–1221, Bologna), so se razlikovali od tako imenovanih starih redov, kot so benediktinci, cistercijani in kartuzijani. Ti so bili predvsem kontemplativni, namenjeni premišljevanju in poglabljanju v duhovnost, in so imeli samostane predvsem na podeželju in lastna posestva, da so se neodvisno oskrbovali za življenje in delovanje.
Minoriti v Mariboru
Izjemnost življenja in dela sv. Frančiška dokazuje izjemno hitra rast njegovega redu. Tako je do leta 1263, torej še v generaciji Frančiškovih sodobnikov, bilo ustanovljenih okoli 1130 minoritskih samostanov. Del te izjemne in za tisti čas značilne zgodbe je ustanovitev šestih minoritskih samostanov na območju Slovenije: Ljubljana (pred 1242), Koper (pred 1260), Maribor (pred 1273/74), Ptuj (pred okoli 1280), Piran (1301) in Celje (pred 1310). Pomenljivo je, da so vsi nastali v meščanskih naselbinah, čeprav je to bilo v primeru Celja samo trg, ki je uradno postal mesto šele leta 1451.
Kdaj točno je bil ustanovljen mariborski samostan minoritov, ne vemo. Zanesljivo je to bilo pred prvo pisno omembo v listini Gertrude, vdove Ulrika III. Mariborskega, za mariborske minorite datirani v čas med junijem leta 1273 in koncem leta 1274. Z njo je Gertruda samostanu podarila posest (gotovo v Mariboru) s poslopji na njem, vendar z zahtevo, da redovniki zanjo, za njenega (nedavno umrlega) moža ter njene otroke in starše opravijo trikrat na leto mašo zadušnico. Daritev so potrdili in pečatili njeni sinovi. Priče listine so navedene v skladu s takratnim družbenim ugledom: kot prvi je naveden plemič Konrad I. iz Kollnitza, sicer sorodnik gospodov Mariborskih, in šele na koncu mariborski meščani. Med njimi sta navedena tudi dva, ki sta bila mestna sodnika, v današnjem jeziku župana Maribora: Leopold I. iz rodbine Wackerzil je to službo opravljal v letih 1289–1290 in Eberhard (I.) iz rodbine, katere hiša je danes del Umetnostne galerije Maribor, v letih 1265/67.
Prva omemba mariborskega samostana minoritov je povezana z rodbino gospodov Mariborskih, ves čas svojega obstoja med letoma 1173 in 1376 najpomembnejšimi Mariborčani. Kljub temu so bili, sodeč po listini iz leta 1470, ustanovitelji samostana mariborski meščani. To loči mariborski minoritski samostan od tovrstnih samostanov v Celju in na Ptuju, kjer so bili ustanovitelji pomembni plemiški rodbini grofje Vovbrški, sicer predhodniki gospodov Žovneških oziroma kasnejših grofov Celjskih, in gospodje Ptujski, ter v Ljubljani, Kopru in Piranu, kjer so bili ustanovitelji tamkajšnji visoki cerkveni dostojanstveniki. Mariborska posebnost je tudi uporaba romanske, verjetno pokopališke cerkve iz 12. stoletja za samostansko cerkev. Minoriti so jo po prihodu v Maribor spremenili z izgradnjo zgodnjegotskega prezbiterija. Prvotna cerkvena ladja je bila v 16. stoletju povišana do višine prezbiterija.
Minoriti (“manjši”) so postali eden od takrat novih uboštvenih ali beraških redov z vsaj prvotno prepovedjo lastnine in samo z darovi vernikov omogočenim preživljanjem in delovanjem
Samo mariborska župnijska cerkev, današnja stolnica, je imela s svojo versko in duhovno vlogo močnejši skupnostni pomen kot mariborski samostan minoritov. To nedvomno dokazujejo tudi ob nedavni obnovi arheološko izpričani pokopi v samostanski cerkvi in pokopališče na današnjem Vojašniškem trgu. Sicer je bil minoritski samostan do ustanovitve kapucinskega samostana leta 1613 tako edini samostan v mestu. Glede na ohranjene podatke je bila knjižnica minoritskega samostan bolj skromna. Morda je bil minoritski samostan tudi prostor kulturne izmenjave. Najpomembnejši srednjeveški mariborski rabin Iserlajn (ok. 1390, Maribor–ok. 1460, Wiener Neustadt) namreč navaja, da so njegovi učenci prodajali črnilo, pergament in knjige katoliškim duhovnikom, med katerimi so lahko bili tudi minoriti. Glede na to, da je Iserlajn prepovedal prodajo knjig z versko vsebino, dovolil pa prodajo knjig s pravno, medicinsko, filozofsko, matematično, geometrijsko in glasbeno vsebino, lahko sklepamo, da so ne glede na različno vero obstajala področja skupnega zanimanja.
Srednjeveški Maribor danes
Srednjeveška zgodovina Maribora se začne v 10. stoletju s prvotnim naseljem neznanega imena in omejenega le na zahodni del Lenta. To naselje so nam odkrila arheološka izkopavanja ob nedavni pregradnji minoritskega samostana v Lutkovno gledališča Maribor. Zaradi pomembnega prometnega položaja je prvotno naselje botrovalo nastanku gradu nad njim. Grad se prvič omenja leta 1164 kot "(glavni) grad marke". Kljub uveljavitvi novega, slovenskega imena v 19. stoletju je Marpurg do danes ostal živ v narečnem govoru. Leta 1209 se naselje prvič omenja kot trg, leta 1254 prvič kot mesto.
Pomenljivo je, da je izdal listino, v kateri se Maribor prvič omenja kot mesto, Gotfrid II., najpomembnejši član rodbine gospodov Mariborskih, ki je v letih 1254–1256 opravljal službo deželnega sodnika Štajerske. Zato je bil med ključnimi možmi, ki so prav v letu 1254 omogočili novemu vladarju ogrskemu kralju Beli IV. zasedbo vojvodstva Štajerske. Štajerska je bila namreč do leta 1246 pod oblastjo zadnjega Babenberžana Friderika II., sicer tudi vojvode Avstrije in gospoda Kranjske. Po Friderikovi smrti brez moškega potomca je izbruhnil spopad za njegovo dediščino. V tej fazi spopada, ki je sicer trajal do leta 1276, je do leta 1260 Štajerska sodila pod Ogrsko. Možno je, da je Gotfrid Mariborski izkoristil to politično kočljivo obdobje za dvig domačega kraja v mesto. Prav v času prve omembe Maribora kot mesta so prvotno enoladijsko cerkev z dvema stranskima ladjama povečali v za dolgo časa največjo mestno zgradbo. Pomenljivo je, da je pri tem sodeloval gotovo kdo iz rodbine Mariborskih, saj so bili prvi trije po imenu znani mariborski župniki njeni člani: Gotfridovova stric in brat Konrad II. in III. ter Gertrudin sin Alberon.
Ker je mesto moralo imeti obzidje, so meščani zgradili mestno obzidje s štirimi stranicami po 500 metrov. Z dolžino okoli dva kilometra je bilo mariborsko obzidje enako dolgo kot ohranjeno in turistično atraktivno obzidje Dubrovnika. S površino okoli 25 hektarjev je bil srednjeveški Maribor večji od srednjeveškega Splita s površino okoli devet hektarjev. Finančno zelo zahteven projekt izgradnje obzidja je bil verjetno zaključen že do leta 1271, ko je bilo obzidje prvič izpričano v še danes uporabljanem mestnem grbu. Mestni grb ne pomeni samo tega, da je skupnost meščanov organizirana in načrtno vodena pravna oseba, pač tudi to, da ima ta skupnost svoj znak pripadnosti. Okoli leta 1300 je mariborski meščan Rudolf (I.), zelo uspešen mariborski mestni sodnik v letih 1288–1305, sicer tudi štajerski deželni pisar leta 1307 in leta 1313 prvi znani posestnik dvora Betnava, naročil izdelavo novega, še danes ohranjenega mestnega pečatnika. Njegova umetnostna kvaliteta nam posredno kaže stopnjo razvoja takratnega Maribora.
Slednjič: globoke spremembe v drugi polovici 13. stoletja, času prve pisne omembe mariborskega samostana minoritov, potrjuje še danes ohranjena mariborska sinagoga. Zgrajena je bila okoli leta 1300 zaradi dovolj številčne naselitve Judov. V skladu z judovsko tradicijo lahko zgradi sinagogo samo skupnost, ki šteje najmanj deset odraslih moških. Takšnih skupnosti ni bilo veliko, saj so bili Judje v srednjem veku v najboljšem primeru tolerirana, običajno diskriminirana, občasno tudi preganjana manjšina. Že gradnja mariborske sinagoge na tako pomembnem skupnostnem objektu, kot je mestno obzidje, dokazuje, da je bil Maribor med tistimi mesti, kjer so bili Judje tolerirani, morda celo zaželeni.
Zgoraj zapisano nam kaže, da je Maribor v drugi polovici 13. stoletja doživel velik razvoj. Če k temu dodamo še izjemen pomen delovanja sv. Frančiška, katera odmev je začetek delovanja mariborskega samostana minoritov, lahko ugotovimo, da je bil srednji vek vse prej kot "temni vek". Zato smo se v Lutkovnem gledališču Maribor in Sinagogi Maribor odločili, da bomo ob 750. obletnici prve pisne omembe mariborskega samostana minoritov danes, v soboto, 12. oktobra, ob 19. uri v Lutkovnem gledališču Maribor predvajali film Roberta Rossellinija in Federica Fellinija Frančišek, pevec božji iz leta 1950 in v sredo, 16. oktobra, med 9. uro in 14.20 v Sodnem stolpu pripravili simpozij z desetimi referati s področij arheologije, jezikoslovja, teologije, umetnostne zgodovine in zgodovine.
