Božična skrivnost

Po eni bleščečih vpadnic peljem proti vzhodu, ko se mi na pot postavi nakupovalni center. V domači pokrajini so zaprti, ker nismo pridni, tu so odprti, ker se znajo obnašati. Božični čas je in potrošnik v meni zavije z obvoznice in si oddahne na nabitem parkirišču. Smučarski čevelj je odslužil, v mislih imam seznam primernih trgovin, v denarnici limit. Podariti si kanim novo obutev in zapis, ki sledi, spravim v težave. V bistvu sem en navaden oportunistični pisun.

Gre pa tako.

Doma božiča nismo praznovali. Ata so bili (sicer ne ravno zagreto) v partiji, mati v prosveti. Bilo je kot v mnogih družinah. Praznovali pa so ga stari starši. In stara teta. Situacija z božičem je bila kot v mnogih družinah. Za otroka je bil božič uvertura v novo leto. Skupaj z Miklavžem sta bila predskakalca, dokler se ni pojavila prava stvar. Novo leto, silvestrovo, prosti dnevi, darila, bleščava socialistične mladosti. Ampak v svoji obrobnosti je božič s seboj nosil nekaj, kar drugim praznikom ni bilo dano. Odkrival sem božično skrivnost iz prozaičnega razloga, ker nisem poznal zgodb o rojstvu na Bližnjem vzhodu. Malo se mi je že zdelo čudno, da sta ikonografija božiča zima in sneg, pod jelko pa postavljamo kamele in palme in pesek, ampak v mladosti, polni neskladij med idejo in realnostjo, je bilo to le še eno več. Ob tem je božič nosil tudi domačnost, intimo, ki je bila verjetno posledica subverzivnosti. Skromnost, vonj gorečih iskric, ki so vsakih nekaj let zanetile manjši požar, čokolada, nove nogavice in narezek. V času, ko sem pričenjal razumeti religijski kontekst božiča, so mi dovolili piti vino s starejšimi in to je bilo to. Večer v letu, ki je s svojim obredjem zbral družino.

Potem je počilo. Pes je zacvilil. Prva petarda pred cerkvijo takoj po polnočnici. Istočasno veliki pok tudi na televiziji, ko so komunisti dvignili zapornice. In poplave ni bilo mogoče ustaviti. Na zahodu so to doživljali postopoma. Iz leta v leto se je božič ​​nevidno transformiral in oni z njim. Sedeč v kupeju, ne čutiš hitrosti drvečega vlaka. Mi pa smo pospešili od nič do sto v nekaj božičih. Bilo je nagravžno. Praznik so raztrgali, sesekali in posilili, še preden bi se lahko sploh rodil. Trgovci z novci namreč. Hočem povedati, da so bili tihi, zatrti intimni božiči veselih časov socializma bližje paznikovemu bistvu kakor pošast, ki smo jo ustvarili po osamosvojitvi. Saj je včasih kdo povzdignil glas, da to nima več pravega smisla, ampak večina se je srečna predajala božični histeriji. Dolga leta sem mislil, kako je to narobe, do zadnjič.

S temi težkimi mislimi v denarnici pridem do ljubljanskega mesta nakupov. Nisem eden tistih, ki vsak december dvignejo svoj razumniški glas v sveti vojni proti trgovcem, trgovskim centrom, potrošništvu in bizarnosti polnih vozičkov. "Hej," samo opravljajo svoje delo in trgovci in seveda trgovke, ti predani lastniki pekočih podplatov, so posledica, ne pa vzrok vsakoletnega festivala nakupov.

Ko plakat sporoča, da je to "mesto nakupov", ne laže. Sodobni nakupovalni center je resnično mesto. S čimer neznosno nervira urbaniste. Le ti nakupovalnim središčem očitajo, da ubijajo mestne centre. Nakupovalno središče v Mariboru je s svojo lego skoraj v centru mesta eden tipičnih primerov. Očitajo mu, da je izropalo mestno središče, da se večina urbanega življenja dogaja v trgovskem centru, namesto da bi se v mestnem središču. A kaj naj naredi nakupovalno središče, če so generacije nesposobnih upravljavcev mestna središča spremenile v igrišča najrazličnejših elit in pobesnelih trum turistov?

V mestnem središču parkirati je izjemno drago. V nakupovalnem središču je parkiranje zastonj. Oditi na malo potrebo, bog ne daj na veliko, je v mestnem središču težaven projekt z negotovim higienskim izplenom. V trgovskem središču je lulati otročje preprosto. Lokali v mestnih središčih so snobovske špelunke z nerazumno visokimi cenami. V trgovskih središčih so cene kave še vedno znotraj razumnih mej. Iz središč mest so skoraj izginile nekdaj priljubljene samopostrežne restavracije. Trgovska središča jih še poznajo … Skratka, medtem ko so središča mest postala izložbena okna megalomanskih političnih ambicij, so nakupovalna središča postala središča ranjenega plebsa.

In potopim se v množico, ki balansira med virusom, medosebno razdaljo in ugodnimi nakupi. Ali je smiselno tvegati zdravje za deset odstotkov popusta?

Ne mine dolgo, ko zaznam pojočo govorico domačije v nekdanjih javnih skladiščih. Štajerska se preliva po hodnikih. Kot sam so tudi drugi pogruntali očitno - "Odšli bomo tja, kjer je odprto!" Kacin in Janša v obupu vijeta roke. Prodajalci ne dovolijo pomerjanja v trgovinah, zato po hodnikih, za vogali, pred sanitarijami tiščimo noge v dragocena obuvala.

Ko sem v preteklosti razmišljal o strahoviti moči potrošništva, sem si vedno zamišljal, kako nas je blago zasužnjilo, premagalo dušo; a ko sem videl, kako kreditna kartica premaga tudi zdravstveno krizo, da moramo kupovati, pa če je to zadnje, kar naredimo, sem spremenil mišljenje. Pišoči smo potrošništvu z instant moralkami naredili mnogo škode. Nebrzdano nakupovanje, kot bi prosto prevedli angleško besedo "shopping", je napadeno z vsaj dveh strani. Najprej pridiga, kako v državi vlada revščina, trgovski centri pa so polni. Iz tega izpeljemo, da si s polnim nakupovalnim vozičkom kriv revščine nekoga drugega! Če ne že neposredno kriv, pa je tvoje potrošništvo vsaj nespodobno. Sploh pred božičem in sploh med pandemijo …

Drugi v medijih propagiran diskurz pa je obča nemoralnost takega početja. Nemoralnost prekomernega nakupovanja v svetopisemskem kontekstu smrtnih grehov … In je vsaj malo smešno, ko danes v glavnem liberalni mediji propagirajo vzdržnost in zmernost.

Ker ne premorem avtonomnega ekonomskega znanja, zgolj kratek vzklik - ali ne poganja prav potrošništvo vsega tega našega globalnega gospodarskega stroja? Treba je proizvajati, da preživimo, nato pa je treba kupovati, da lahko proizvajamo, in posledično je treba zapravljati, da preživimo.

Z drugimi besedami: virus nas ne bo ugonobil, vsaj vseh ne, zaprte trgovine pa zagotovo.

Pandemija nam je pričarala božič, kot si ga želi, kolikor berem, tudi papež. Božič 19. stoletja. Samo najožja družina, brez veseljačenja in brez daril. Strogo doma.

Sliši se blaženo in v vrtincu virusne pogube je takšen božič rešitev izgubljenih duš in prelom s potrošniško tradicijo. A cinik v meni si ne more kaj … "Božič 2020 bomo sicer praznovali kot skupina zamaknjenih hipijev, božič 2021 pa bomo dočakali pod mostom!"