Bilo je kakšnih petnajst let nazaj, ko so prišli prvič. Ljudje, ki so tedaj v klasičnih medijih začenjali iskati načine, kako s pomočjo interneta doseči še več uporabnikov.
"Poslušaj, Radmilovič, bi ti pisal blog?"
"Bi," je odgovorila moja ustrežljiva natura. "Ampak se moram o tem podučiti …"
Tako sem se nekaj mesecev ukvarjal s preučevanjem blogov. Kaj so, kako se sestavljajo, kakšen je doseg, kaj počneš z vsemi prijatelji … Take stvari. Takrat so vsi blogali in blogerji so bili bolj popularni kot rock zvezde. Po nekaj mesecih sem prišel v orakelj: "Pripravljen sem, lahko začnem blogati!" Preročišče me je hecno pogledalo:
"Kaj si nor, kakšen blog. Facebook je prava stvar. Moramo te spraviti na facebook!"
In smo ponovili. Nisem sicer prišel tako daleč, da bi odprl račun, a intenzivno sem opazoval, ocenjeval, analiziral in se učil o facebooku.
Takrat so bili vsi na facebooku. Tudi tisti, ki so zadevo prezirali, so po drugem piru v zadregi razlagali: "Moram ga imeti. Zaradi posla!"
Po nekaj mesecih sem bil pripravljen, da se pridružim Zuckerbergovi vojski. Pridem pred ljudi, ki mi bodo zagotovili tehnično podporo: "Facebook? Saj si nor! Nihče več ne j..e facebooka. Vsi so na whatsappu!" Ali kako se že napiše.
Šele pred kratkim, ko sem si pogledal verigo tvitov, ki jih je objavil naš predsednik vlade, se mi je posvetilo … vse te digitalne vragolije niso nič drugega kot šimfanje in štenkanje. Obrekovanje in zbadanje po zborno
Iz prejšnjih izkušenj sem novo platformo preučil na hitro, pa je vseeno trajalo predolgo; medtem ko sem se jaz ukvarjal z brezplačno komunikacijo vseh z vsemi po vsem planetu, se je taisti planet preselil na instagram. Ljudje so ugotovili, da je življenje preveč pisano, da ga ne bi vsega zabeležili s fotografijo. Modreci so me prepričevali: "Super fotke lahko delaš v Svečini!" Malo se mi je gravžalo, da bi fotografiral vse in vsakega, predvsem pa hrano in sončne zahode, ampak preden sem jim sporočil končno odločitev, me je odrešil twitter. Twitter je postal središče vesolja, ultimativni vir informacij, absolutni kreator in vsevidno oko. Rotili so me, naj odprem račun in zarežem z ostro mislijo v tvitersko realnost. Sem poskušal nekaj tvitov napisati za vajo, pa sem ugotovil, da v ponujenem številu znakov zmorem le otroško pesmico.
Zima je prišla,
Sneg leti z neba
Je puščava zemlja vsa.
V času, ko to pišem, so tviteraši naloženi na smetarske kamione, ki jih vozijo na odpad. "Če nisi na tik-toku, te praktično ni," mi zatrjujejo.
Ves ta gromozanski uvod je potreben, da poskušam razložiti, kako so vsa ta sodobna orodja, ki se menjavajo kot letni časi in so vedno sprejeta z navdušenjem ter po treh mesecih zavržena v pričakovanju nove igrače, brezzvezna. Bolje rečeno: "Nič novega niso."
Najprej pa k teoriji.
Štajerska vas - oziroma vse vasi na svetu, na Štajerskem pač imamo razdelano terminologijo - pozna dva temeljna pojma vaške komunikacije. Govorimo o šimfanju in štenkanju.
Šimfanje je po slovensko ogovarjanje. Ko dve ali več oseb ogovarjajo tretjo osebo, ki praviloma pri pogovoru ni prisotna. Šimfanje zahteva dosti časa, odlično informiranost in nekaj zdrave zlobe … Šimfaču ali šimfačkam šimfanje prinaša nesluteno naslado ob dejanju samem. Šimfanje je zraščeno z bitjem vaškega življenja in brez šimfanja bi bile vasi puste naselbine kot one na daljnem severu, kjer ljudje med lovljenjem rib strmijo v ledeno puščavo.
Ampak šimfanje ima sorodnika, ki pa je manj znan. Gre za štenkanje. Štenkanje je povsem drugačna žival. Štenkneš, ko je nekdo prisoten in s štenkanjem na kratko izstreliš ostro puščico, ki ima v rokah izkušenega štenkača prenesen ali zakrit pomen. Posebno izvrsten je tisti štenkač, ki mu uspe štenkanje v skupni več ljudi - a je namenjeno le določeni osebi, za vse druge pa se sliši kot neobvezna pripomba.
Sam sem bil vedno blizu omenjeni dejavnosti ... Odraščal sem ob vaških ženskah, ki so bile mojstrice, skoraj profesionalke, mladost preživel ob šankih, kjer so šimfanje in štenkanje možje povzdignili v umetnost; zaposlil sem se v poklicu, kjer oboje razumemo kot dogmo.
Tako si upam trditi, da o šimfanju in štenkanju nekaj malega vem. In če se posvetimo teoriji do konca; ker sta šimfanje in štenkanje lokalno omejena fenomena - nikoli se namreč ne razlezeta preko okvirov vaške skupnosti -, sta tudi sorazmerno nenevarna. Zgodovina sicer priča o nekaj nesrečnih usodah, ki so se dogodile kot posledica šimfanja in štenkanja, a je tega dosti manj, kot je nesrečnih usod zaradi recimo dedovanja.
In zdaj najbolj zanimivo. Ko sem tako skozi leta preučeval bloge, facebook, instagram, twitter in youtube, sem imel ves čas občutek, da mi je princip delovanja teh platform znan. A šele pred kratkim, ko sem si pogledal verigo tvitov, ki jih je objavil naš predsednik vlade, se mi je posvetilo … vse te digitalne vragolije niso nič drugega kot šimfanje in štenkanje. Obrekovanje in zbadanje po zborno.
Ko so predstavili ta nova komunikacijska orodja, so se hvalili, kako se bo civilizacija povezala, kako se bomo lažje in bolje razumeli, kakšne prednosti v splošnem napredku bo prinesla hipna dosegljivost in odzivnost vsakega posameznika na planetu. Morebiti je to res mogoče, morebiti je bil v ozadju iskren namen; a danes je vsa ta solata en velik klobčič šimfanja in štenkanja, planet pa tone proti ponoru enako kot že stoletja pred tem … Lahko dokažem.
Trump ga je lomil do amena in so ga izločili iz twitterja. A tudi med šimfajočimi v naravi obstaja nekaj, čemur se reče čast, in seveda obstaja meja dopustnega. Včasih je šlo šimfanje predaleč in se ni končalo s klasičnim "pa da ja ne boš nikomur povedala". Takrat je šimfanje preraslo v smrtno nevarno kombinacijo, ki ji na vasi rečemo "hantl"! Takšna soseda naenkrat ni več dobila vabila na kavo, z nevidno barvo je bilo narisano na hišo znamenje.
Začel je “delati hantle”, in kot se praviloma zgodi, jih je dobil po oranžni betici
Hantlmoherca ali prepirljivka je nevarnost krhki socialni strukturi. To se je zgodilo s Trumpom. Začel je "delati hantle", in kot se praviloma zgodi, jih je dobil po oranžni betici. Kmalu se bo podobno zgodilo še s kom, kajti kot uči evolucija medčloveških odnosov: "Šimfanje in štenkanje da, hantli ne!"
Torej: ljudje na družbenih omrežjih, katerih ustroj zaposluje cele bataljone raziskovalcev, ne počnejo ničesar takega, česar niso počeli njihovi predniki ali pa še vedno počno njihovi sorodniki na vasi, kjer je internet kratek, zime pa dolge. Šimfajo in štenkajo. S to razliko, da ima analogno šimfanje praviloma znanega avtorja, na internetu pa je avtorstvo zamazano že v začetku. Anonimnost interneta tako tudi odvzema slast šimfanju, kajti celo znotraj te moralno sumljive rabote je avtorjev podpis vprašanje časti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
