Injekcij se sicer na smrt bojim, ampak toliko sem le pošpegal, da sem videl, kako zdravnica cepi z žensko uvidevnostjo, vojaški stažist pa meče pikado v ramena nesrečnežev. Tako sem imel dva razloga, da sem usmerjal svoje upanje k ženski. Štel sem vojake pred seboj, jih razporejal levo, desno, in zdelo se je, da če bo šlo vse z normalnim tempom, zadenem tombolo. Da pridem pod roke zdravnici. Seveda se je nekaj zalomilo, nekaj upočasnilo in srečnež pred menoj je zavil levo k modrim očem, jaz pa desno h kosmatim rokam. Zgodba mojega življenja.
Tako sem bil še bolj trdno odločen, da izvedem svoj načrt. Oborožen z gimnazijsko pametjo in revolucionarnim duhom, sem se narepenčil pred človekom z iglo. "S čim nas cepite?" sem mu dal vedeti, da mi ni vseeno, kaj pride v moje telo. Možak me je pogledal in izustil krilatico, ki je bila verjetno stara toliko, kot obred vojaškega cepljenja.
"Po tej injekciji boš lahko jedel konzerve … Ne da bi jih odprl!"
In me je zaklal v ramo.
Po usmiljenja vrednih dvanajstih mesecih, tik pred odhodom domov, je prišel na vrsto cepilni obred, ki se je imenoval - če zarjaveli spomin še služi - revakcinacija! Po vojaški epiki naj bi šlo za obraten poseg, ki naj bi izničil delovanje prvega cepiva. Vojaški vrhovi so verjetno predvidevali, da v civilnem življenju konzerve odpiramo. Izmuznil sem se revakcinaciji, kljub grozečim napovedim soborcev, kako mi bodo začeli izpadati lasje, pešati spolna moč in podobne nevšečnosti. Nič od tega se ni zgodilo, sem pa v letih, ko praktično nikoli nisem bil bolan, dostikrat pomislil, kako še vedno deluje ona injekcija iz zgodnjih osemdesetih. In ker sem se v zadnjem letu ogromno naučil o imunologiji, mikrobiologiji, farmaciji in podobnih znanostih le s tem, da sem kdaj pa kdaj pogledal kakšen medij, si upam trditi, da injekcija ne deluje več.
Ampak sem zadnjič, ko sem preverjal strog osebni protokol proti okužbi s covidom, vseeno malo pomislil na tisto konjsko injekcijo. Mogoče pa le …
Hočem povedati: ljudje se v varovanju pred okužbo zanašajo na mnoge še bolj neverjetne vraže, in kot vemo, je znala rajnka JLA delati stvari, ki trajajo.
Vemo, da je znala rajnka JLA delati stvari, ki trajajo
Tako preživljam dneve kot ves narod, vsa javnost, vse širno bralstvo v dobro prekriti histeriji pred okužbo. Ali se bom, kdaj se bom in kako se bom? Zbiram informacije tistih, ki so se okužili, in selektivno pozabljam dobre izkušnje bolnikov ter si v dolgih nočeh v sanje kličem najbolj črne mogoče scenarije. Ampak kot rečeno: nam hipohondrom med pandemijo ni lahko.
Me pa nekaj moti. Namreč vse te številke in vsa ta statistika. Kot vedo moji bližnji, žal tudi vsi daljni, so mi številke tuje. In tako mi je skrajno tuje zaobjemanje in razlaganje življenja s številkami. Kar je statistika. Ki je prevzela razlaganje epidemije povsem v svoje roke. Vsakodnevno videvamo rezultate v statističnih kolonah, vidimo grafe, vidimo razpredelnice; vidimo na pol matematične genije z inštituta Jožefa Štefana, kako s trdnostjo matematičnih operacij napovedujejo potek epidemije. In seveda se, kot vsi matematični geniji, nikoli ne zmotijo. Vse njihove napovedi se čez nekaj dni žalostno izpolnijo in verjetno imajo ti znanstveniki prepoved igranja lota.
Ampak ena teh kategorij me izjemno moti. Kaj moti … menim, da je nehumana, da je celo protizakonita in da bi jo morali nehati razstavljati kot platno na razstavi.
Gre za kategorijo, v kateri statistiki in matematiki predvidevajo, koliko ljudi bo umrlo v prihodnjih tednih. Vedno me zmrazi, ko vidim mojstre številk govoriti o tej kategoriji … Še bolj me zmrazi, ko njihove izsledke na televiziji čez nekaj ur podajajo televizijske voditeljice. S primerno grimaso nujnosti in profesionalne zaskrbljenosti.
Za kaj gre? Poet je zapisal "al dneva ne pove nobena pratka".
In z enim samim verzom podal eno temeljnih predpostavk našega bivanja. Ne vemo, kdaj bomo umrli. To je osnovni čar in osnovna tragedija človeškega življenja. Smrt, ki je bivanjska nujnost nas, ob vsem, kar prinaša, zafrkava še s to hudičevo nepredvidljivostjo. Ki je hkrati blagor, kot je tudi prekletstvo. Ker če bi datum imeli, bi bilo vse življenje eno samo nervozno čakanje. In zdaj nam statistiki jemljejo pravico do ne vedenja datuma smrti.
Zato predlagam strokovni skupini, naj prične objavljati in izdajati le najnujnejše statistične informacije o epidemiji. Predvsem pa naj se vzdrži statističnih napovedi o številu umrlih v naslednjem obdobju
Ne bom ravno računal, ker ne znam, zato bom princip razložil z besedami.
Torej, okužiš se s covidom in z nekaj osnovnimi matematičnimi operacijami lahko izračunaš, koliko odstotkov možnosti imaš, da umreš, in kdaj se bo to zgodilo. Vnašaš spremenljivke; starost, pridružene bolezni, dom za ostarele, bolnica, dom. Moški, ženska. Potem vzameš odstotek umrljivosti v splošni populaciji, odstotek umrljivosti na intenzivni negi in seveda napoved statistikov, koliko bo umrlih v naslednjem obdobju. Vse te številke spustiš skozi enačbe in z nekaj srednješolske matematike (kot rečeno, je meni nedostopna) lahko izračunaš, kje natančno si v vrsti pred stvarnikovimi vrati. Kot rečeno, precej nerodna reč in verjamem, da mnogi ljudje takšen račun, če ne zase, pa za ljudi, ki jih imajo radi, tudi izračunajo.
Vem, da je za odgovorne epidemijo najlažje opisati s številkami. V številkah se skrivata mehanika naše družbe in njen boj z epidemijo. S številkami se borimo proti številkam, in ko bodo zadovoljne številke, bo epidemija premagana. Hkrati pa s številkami udobno zadovoljimo potrebo po varovanju osebnih podatkov. Številke s svojo brezosebnostjo ne širijo panike in ne širijo govoric. A po drugi strani številke epidemiji jemljejo človeški obraz. Nam, ki nimamo uvida v stisko zdravstvenega osebja, pozornost z epidemije kot dogajanja v družbi usmerjajo na epidemijo kot dogajanje v teoretskem modelu …
Zboleli in umrli niso Tine, Tone, Jure, Meta, ampak so zbolele in umrle številke. Mogoče razmišljam protiepidemiološko (kar še zdaleč ni moj namen), a če bi bilo za vsako številko ime, bi svoje napore pri zaustavljanju epidemije najbrž le še nadgradili. Epidemija s človeškim obrazom, epidemija z imeni in priimki, bi nagovorila človeško v nas. Zdaj pa statistična epidemija nagovarja razum, namesto sočutja pa sproža osnovne računske operacije … Nas, ki tega plesa številk ne razumemo povsem, pa sploh pušča neprizadete …
Zato predlagam strokovni skupini, naj prične objavljati in izdajati le najnujnejše statistične informacije o epidemiji. Predvsem pa naj se vzdrži statističnih napovedi o številu umrlih v naslednjem obdobju. Brez teh napovedi bo bolezen, verjamem, za mnoge bolnike lažja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
