Popoln vihar

Vsekakor ni za klavstrofobične, kot tudi ni za tiste, ki imajo vsaj malo posluha. Aparat oddaja histerično glasne zvoke, v katerih po eni uri prepoznaš celo nekakšen vzorec; a recimo, da je bolj vzdržno celo na festivalu elektronske glasbe kot znotraj magnetne resonance. A vse to za današnjo zgodbo ni pomembno. Pomembno je, da sem tudi v tem okolju, v okolju popolne izoliranosti, kjer te z zunanjim svetom veže samo duh, nosil masko. Z njo sem v zdravstveno ustanovo vstopil, jo nosil ves čas sprejema, in ko sem jo hotel sneti, preden te naprava posrka vase, je tehnik oziroma upravljavec stroja dejal: "Kar obdržite jo!"

Hočem povedati; tisti, ki trdite, da je nošenje maske naporno: poskusite jo nositi eno uro v magnetni resonanci.

Seveda se je napovedovalo: drekec pekec, v katerega smo se vsi skupaj pogreznili, je bilo mogoče s pomočjo analitičnega uma predvideti že pred leti. Ampak se takrat s tem nismo ukvarjali ravno zaradi razlogov, ki sem se jih namenil opisati. Ne vem, koliko je vsa kolobocija, ki jo trenutno živimo, lastna le naši državi in kako se s krizo spoprijemajo druga okolja, druge države …, a hkrati se zavedam, da se nekaj, kar je bilo zdravstvena kriza, preliva v politično krizo, ki se preliva v splošno družbeno krizo, ki preti, da nas ukine kot družbo in državo. V obratnem vrstnem redu seveda.

Ne vem mnogo, v podrobnosti se spoznam le na stvar ali dve. Ampak če o čem vem ogromno in v potankosti, so to krize. Že vse življenje živim v krizah, in ko sem zadnjič bral krivuljo onega ekonomista, ki je ekonomske krize spravil v graf, sem si lahko le zamrmral v brado: "Mene bi vprašali, pa bi jim povedal!"

Američani imajo za to, kar se je zgodilo, odličen izraz, "popoln vihar" pravijo pojavu, ko se vremenski vzorci, plimovanje, vetrovi in tokovi združijo v pošast, ki nato prevrača še tako plovne ladje in ustrahuje še tako pogumne mornarje. In prav to se je zgodilo tudi nam. Iz podrobnosti, iz nevažnih stanj, celo iz stereotipov, pobalinstva, pa tudi resnih družbenih stanj, smo dopustili vihar, ki nas bo potunkal na dno morja. Kamor, po prerokbah okorelih cinikov, tudi sodimo.

Prva sestavina je naša kultura nestrinjanja. Slovenci se namreč drug z drugim ne strinjamo z ničimer. Lok nestrinjanja je mogočen in se pne natančno z ene strani narodovega obzorja do samega brezna, v katerem ponikne mavrica. Za šankom se tako ali tako nihče ne strinja z nikomer o ničemer. Za to so bili šanki izumljeni in po naključju, ali pa na srečo, jih je po naši deželi posejanih obilica. Tam moški kromosom stoji vehementno vkopan na trdih stališčih o športu, avtomobilih, politiki in o poznavanju nasprotnega spola. Za razliko od šankov civiliziranega sveta smo mi častilci a priori nasprotovanja. Se pravi, da boš nekomu za šankom nasprotoval zaradi užitka nasprotovanja samega - čeprav v bistvu s sogovornikom o določenem problemu delita mnenje. To je težko razložljiv fenomen in ljubitelji gostinskih lokalov ga poznamo do obisti. Ni pa povsem jasno, kako se je preklemanska reč razširila na vso družbo. Nestrinjanje je postalo modus operandi vseh segmentov delovanja države in to, kar je pravzaprav kaprica, posebnost in nekakšna intelektualna otročarija, je postalo princip, po katerem teče naša verzija parlamentarne demokracije. Primer: četudi se dva politika ali parlamentarca o določenem družbenem pojavu globoko intimno strinjata, si bosta javno nasprotovala. Ne zaradi diktata stranke, ne zaradi ideoloških razlik njunega kozmološkega koncepta, temveč zaradi tega, ker se to od njiju pričakuje. In zaradi užitka nestrinjanja samega. Seveda se pri nas nestrinjanje ne konča z novo kvaliteto, kot bi mogoče kdo naivno sklepal, temveč ostanejo sogovorniki, kot tudi celotna družba, vkopani na svojih pozicijah in si iz bojnih jarkov pošiljajo sem in tja žaljivke, dokler vsa reč ne potihne. Prva sestavina razkroja, ki smo mu priča, je torej nestrinjanje.

Druga sestavina je vsevednost. Da je prišlo do tako razvejene vsevednosti, krivim družbena omrežja. Ali platforme. Ali kako se že reče preklemanskim zadevam, ki so celotni civilizaciji skurile možgane.

Zadnjič sem bil priča nebeškemu prizoru. Trajekt je odtisnil od obale, obmorsko mestece je zasijalo umito po nevihtnem popoldnevu, morje se je obarvalo v barvo opala in bele ptice so preletavale ladjo, na katero je sijalo milo sonce. Gledal sem v ta prizor in se spraševal o milosti stvarnika, 99 odstotkov mojih sopotnikov je gledalo v telefone. Sicer je mantra stara in redki, ki še nismo okuženi z digitalnim napuhom, jo ponavljamo do nezavesti. Vsake toliko, ko srečaš koga, od katerega res ne bi pričakoval, da ima profil na facebooku, ti ta v zadregi dogovori: "Rabim zaradi posla!"

Čas, ko smo stopili na pot vsevednosti, tako da smo dejansko prebirali Vseved, ki je bil otroško-mladinska revija (in to odlična), je nepreklicno minil. Kako je prišlo do tega, da vsi vemo vse o vsem (in vseh - a to je druga zgodba), je težko razložljivo. A družbena omrežja so pritisnila na gumb nečimrnosti, ki se skriva v vsakem od nas. Mimogrede - na izvidu magnetne resonance je ta gumb lepo viden tudi v mojem bitju, vprašanje je le, ali ga dotični pritisne ali ne ... In se je začelo tekmovanje. Začelo tako, da smo bili v digitalnem okolju vsi lepi, kar je sorazmerno preprosto ponarediti. A biti lep ni dovolj (sploh tistim, ki so to že po naravi), za popoln komplet je treba biti tudi pameten. Pamet pa je še lažje ponarediti kot lepoto, in ker internet ponuja pameti dovolj in preveč, so si je množice pač nabrale. Da pa je vsevednost postala iz obrobne bizarnosti resnično prevladujoča kategorija v družbi, je manjkala še zadnja sestavina.

In to je svoboda govora. Ampak - da ne zatežim - ob absolutnosti te osnovne človekove pravice bi opozoril na problem, o katerem se premalo debatira v javnosti. Tudi še nisem recimo varuha človekovih pravic slišal o njem govoriti. Namreč; s svobodo govora se ukvarjamo na veliko, nihče pa ne omenja svobode poslušanja. Hočem povedati, da če ima nekdo pravico do svobode govora, imam jaz tudi pravico do svobode poslušanja! Kar pomeni, da mi ni treba poslušati svobode govora, če tega nočem. In tragedija družbenih omrežij je v dejstvu, da svobodo poslušanja izključujejo. Ni jim mogoče ubežati, saj so vsevedi družbenih omrežij zavzeli ves javni prostor in resnična težava slovenskih medijev, tudi pričujoče publikacije potemtakem, se skriva v dejstvu, da so mediji začeli ne le povzemati, temveč poskušajo tudi konkurirati principom in toku misli, ki so se izoblikovale na teh digitalnih sejmih ničevosti. Druga sestavina razkroja, ki smo mu priča, je torej vsevednost.

Tretja sestavina razkroja, ki smo mu priča, je praznost vladajočih. Zadnjič sem bral Tita in tovariše, prelomno delo dr. Jožeta Pirjevca, ki nekje navrže obroben podatek, da je imel Tito na otvoritvi enega od partijskih kongresov govor, ki je trajal šest ur. Recimo, da je bilo od tega tri ure nakladanja, parol, puhlic in baročnih nesmislov. Kljub temu ostanejo še tri ure, v katerih je poglavar govoril o stanju naroda, države in partije. Seveda v okvirih nedemokratičnega, avtokratskega režima in tralala in hopsasa. A kakorkoli, je govoril tri ure. Današnji poglavarji so o stanju v državi sposobni govoriti znotraj tistih nekaj deset znakov, ki jih dovoljuje twitter. Nič pa ne povejo zato, ker nimajo kaj povedati.

Ne vem, kako nihče ne opazi, da je strah pred trenutno vladajočo garnituro, klasičen strah. "Od znotraj je votel, od zunaj ga pa nič ni!" Ne razumem, čemu se razburjajo nad "Janšo in tovariši"? Fantje niso sposobni o neki temi, ki ni osebna frustracija, zdržema govoriti niti deset minut, kaj šele tri ure ... Povsem prazni so. Če odvzameš, kot smo storili s Titom, puhlice, stereotipe, žaljivke in baročne neslanosti, ne ostane nič. Nobenega koncepta, usmeritve, strategije, premisleka. Za upravljanjem države, za vladanjem, če hočete, stoji en velik, prazen nič. Upravljanje krize je tako kombinacija premočrtnosti, ki jo določa virus sam, špeganja v tujino in entuziazma profesionalcev, ki jim še ni dokončno vseeno. Tako nasprotniki kot zagovorniki današnje vlade delijo občutek, da je vlada, kaj vlada, celotna politika, v danem trenutku nekaj posebnega. Da so izjemni, pa v katerokoli smer vrednostne lestvice že. Pa niso. Spremljanje recimo zadnje interpelacije pokaže, da se je na hodnike parlamenta inštalirala galerija grotesknih tipov, ki razen legalnosti volitev nimajo ničesar. Razen prej omenjene kulture nestrinjanja in razen prej omenjene internetne vsevednosti.

To so torej tri sestavine, ki so pripeljale, da nas je en majčken virus pahnil v greznico. In če se tega zavedamo, lažje razumemo - ali pa sploh razumemo - bizarnosti, ki se dogajajo. Da imaš masko v magnetni resonanci, na večerji Olimpijskega komiteja pa ne, da policaji vklenejo otroka, ministra pa ne; da se ne moremo strinjati, ali virus je ali ga ni; da se prepiramo, ali je naravnega izvora ali pa so ga nastavili komunisti in da marsovci že živijo med nami in ali so cepiva bolj nevarna od skrajnih ideologij.

Ko so me potegnili iz magnetne resonance, sem se ves skozlan, poskušal s tehnikom šaliti. "Moja hčerka posluša ravno takšno glasbo," sem potožil zaradi ropota. "Torej ste v koraku s časom," mi je odgovoril.