Na kratko: na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje se je Marie Windischgrätz, nečakinja Ernsta Windischgrätza, ki je imel v lasti pol Slovenije, poročila z vojvodo Mecklenburškim in se izstrelila v ost nemške aristokracije, v neposredno bližino cesarja Viljema II. Kot stric tudi sama navdušena starinarka je brez zadržkov skočila na vlak odkopavanja slovenskega Hallstatta. Prekopala je Magdalensko goro in Vače ter ob nenehnih sporih z drugimi "starinarji", pa tudi oblastmi, ki so dvigovale obrv ob ropanju dediščine, v nekaj desetletjih izkopala bogastvo. Zaklad. Zbirka je danes ocenjena kot eden najpomembnejših pomnikov železne dobe sploh in situla z Vač ima na drugi strani oceana široko in dragoceno sorodstvo … Po vojvodovi smrti in po prvi svetovni vojni so zbirko dediči prodali. Na ne preveč uspešni dražbi v New Yorku jo je odkupil Peabody muzej Harvardske univerze..
Slovence, ki so jo videli, se da prešteti na prste rok, pravi Gloria. Počaščena sva in nakit, situle, orožje, orodje, okrasje … ves ta zaklad roma nazaj v depo, ko je čas, da gre Gloria domov. Povabiva jo še v lokal hitre prehrane, kjer použijemo nekaj najbolj škodljive in hkrati najbolj okusne hrane na planetu. Tam v depojih, v temnih omarah, ne v vitrinah muzejev, kamor spada, sameva duhovna dediščina našega prostora. Dediščina, ki so jo nedrja naše zemlje varovala dva tisoč petsto let. Ne gre le za dokaz o poseljenosti, temveč gre za dokaz o kulturni tradiciji in o trdni vpetosti prostora v zahodno civilizacijo. Američani si lastijo dušo našega prostora in jo arogantno hranijo v predalih. Lastijo si tudi glavoprsje in zadek našega prostora, ki ga hranijo v Beli hiši. Če citiram največjega ameriškega literata: "Tako gre to!"
Ko se je naš zunanji minister podobrikal supersili in ko je premier podal običajne neslanosti, sta to storila z besednjakom iz devetdesetih. Danes razumnega ta besednjak ne zanima več niti ga nihče več ne uporablja …
Škandalozno je, da smo zavrgli evropske zaveze in pomahali z repkom ameriškemu diktatu