Ameriški depo

S Samom sva strmela v odprte predale. Okroglolični ameriški kustodinji je bilo očitno nerodno: "Zdaj smo bolj muzej ameriških domorodnih ljudstev", je pokazala na ogromen totem v avli, "zato je zbirka v depojih!" Jesen konec devetdesetih, doktorici je ime Gloria in je zaposlena v Peabody muzeju Harvardske univerze. Zunaj, v kampusu, se šola bodoča ameriška elita, midva pa z na široko odprtimi očmi strmiva v Mecklenburško zbirko.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Sašo Bizjak

Na kratko: na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje se je Marie Windischgrätz, nečakinja Ernsta Windischgrätza, ki je imel v lasti pol Slovenije, poročila z vojvodo Mecklenburškim in se izstrelila v ost nemške aristokracije, v neposredno bližino cesarja Viljema II. Kot stric tudi sama navdušena starinarka je brez zadržkov skočila na vlak odkopavanja slovenskega Hallstatta. Prekopala je Magdalensko goro in Vače ter ob nenehnih sporih z drugimi "starinarji", pa tudi oblastmi, ki so dvigovale obrv ob ropanju dediščine, v nekaj desetletjih izkopala bogastvo. Zaklad. Zbirka je danes ocenjena kot eden najpomembnejših pomnikov železne dobe sploh in situla z Vač ima na drugi strani oceana široko in dragoceno sorodstvo … Po vojvodovi smrti in po prvi svetovni vojni so zbirko dediči prodali. Na ne preveč uspešni dražbi v New Yorku jo je odkupil Peabody muzej Harvardske univerze..
Slovence, ki so jo videli, se da prešteti na prste rok, pravi Gloria. Počaščena sva in nakit, situle, orožje, orodje, okrasje … ves ta zaklad roma nazaj v depo, ko je čas, da gre Gloria domov. Povabiva jo še v lokal hitre prehrane, kjer použijemo nekaj najbolj škodljive in hkrati najbolj okusne hrane na planetu. Tam v depojih, v temnih omarah, ne v vitrinah muzejev, kamor spada, sameva duhovna dediščina našega prostora. Dediščina, ki so jo nedrja naše zemlje varovala dva tisoč petsto let. Ne gre le za dokaz o poseljenosti, temveč gre za dokaz o kulturni tradiciji in o trdni vpetosti prostora v zahodno civilizacijo. Američani si lastijo dušo našega prostora in jo arogantno hranijo v predalih. Lastijo si tudi glavoprsje in zadek našega prostora, ki ga hranijo v Beli hiši. Če citiram največjega ameriškega literata: "Tako gre to!"

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.