Vzhod Nemčije postaja evropski Detroit, napoveduje naslov članka v Guardianu. Volkswagen napoveduje radikalne posege v delovno silo in prestrukturiranja, ki bodo še poglobili socialne stiske in nezadovoljstvo v regiji, kjer že sedaj veliko podporo uživa skorajda povsem odkrito nacistična stranka AfD. Medtem ko se gospodarske krize še naprej blažijo na plečih delavskega razreda, se politični establišment še naprej sprašuje, kako je mogoče v Nemčiji ponovno spremljati zasuk v skrajno desno. Sploh obstajajo alternative, ki bi lahko v kontekstu tržnega gospodarstva navdahnile drugačno pot kriznega odziva?
Čeprav dobički za zdaj ostajajo pozitivni v milijardah, je VW napovedal, da bo delo izgubilo več deset tisoč ljudi, preostali delavci pa bodo dobili za okrog 10 odstotkov nižja mesečna izplačila na svoje transakcijske račune. Številni hitijo z razlagami, da so si delavci sami krivi za nastalo situacijo - regulacija trga dela, visoke plače in druge ugodnosti so naredile delavski razred globalno nekonkurenčen. Realnost pa govori drugo zgodbo. V Nemčiji je kupna moč glavnine prebivalstva še vedno pod nivojem iz leta 2020, medtem ko realni dohodki iz plač že desetletja niti približno ne sledijo rasti produktivnosti. Vse to še dodatno "zbode" rast ekonomske neenakosti, ki jo poganja ekskluziven dostop do lastništva kapitala v gospodarstvu – v Nemčiji si na primer 5 odstotkov najbogatejših lasti skorajda polovico celotnega premoženja.
Kriza je ponovno artefakt financializacije. Visoka dividendna izplačila, izvedeni finančni inštrumenti, finančne manipulacije, kot so odkupi lastnih delnic, gromozanski bonusi in zlata padala – ekstrakcija vrednosti v roke finančnega razreda, destabilizirajo podjetja, ki breme nestabilnosti prelagajo na delavce. Prav VW je, kot v nedavni analizi na svojem vrhunskem blogu Naked Capitalism ugotavlja Susan Webber, simptomatičen pravilom korporativnega kapitalizma. Posledice krizne dinamike niso naključne, ampak sistemske – medtem ko presežki ostajajo v rokah lastnikov podjetij, ceno tveganja nosijo delavci.
Likvidnostni krč v podjetju pomeni, da si kratkoročno nesposoben pokrivati stroške operacije (medtem ko insolvenčnost pomeni dolgoročno nezmožnost pokrivanja finančnih obveznosti). Likvidnostne težave je mogoče prebroditi z dokapitalizacijo (denar, ki ga lastniki investirajo v podjetje) ali z zmanjševanjem stroškov proizvodnje, kar običajno pomeni nižanje stroškov del. Nekatere obstoječe gospodarske prakse ponujajo alternativne oblike soočanja z likvidnostnimi in solventnimi krizami. Teh primerov je precej, najboljši uvid v umetnost možnega pa ponuja skupina Mondragon, ki z nekaj 100 mednarodno uspešnimi delavskimi zadrugami in okrog 80.000 delavci predstavlja glavni primer dobre prakse demokratičnih podjetij. Mondragon ima več različnih načinov za spopadanje s krizami, med njimi so solidarnostni finančni sklad, prilagajanje plačne mase brez finančne žrtve delavcev ter program prekvalifikacij in premeščanja znotraj skupine Mondragon. Del dobička se v Mondragonu uporablja za doseganje krizne stabilnosti. Solidarnostni skladi, v katere podjetja Mondragon vsako leto prispevajo nekaj odstotkov dobička, v času krize začasno financirajo likvidnostne potrebe podjetij, ki se znajdejo v težavah. To je prvi in najmanj invaziven ukrep, ki pa ga seveda pogojuje obstoj solidarnostnih mehanizmov, ki so značilni za podjetja, kjer je stabilnost delovnih mest dolgoročna prioriteta korporativnega upravljanja.
Obstajajo alternative, ki bi lahko v kontekstu tržnega gospodarstva navdahnile drugačno pot kriznega odziva?
Drugi način za reševanje kriz je kolektivno nižanje stroškov dela. V Mondragonu nižanje plač ne privede do tako močne konfrontacije med delavci in upravo, ker se finančna žrtev delavcev obravnava kot kapitalska investicija v podjetje – del znižanja plač se prelije v kapitalsko vrednost, ki jo za vsakega delavca posebej beležijo osebni kapitalski računi, ta vrednost pa se delavcem prej ali slej izplača (postopoma ali ob odhodu iz podjetja). Z začasnim znižanjem plač v demokratičnih podjetjih delavci trenutni dohodek pretvorijo v kapitalsko premoženje in kasnejše izplačilo. V primeru insolventnosti so včasih potrebni bolj sistemski ukrepi, kjer pa Mondragon spet ponuja zanimive rešitve. Skupina Mondragon vzdržuje poseben program prekvalifikacije in premeščanja delavcev, ki ga financira solidarnostni sklad. Ko je na primer zaradi prezadolženosti in svetovne krize v industriji bele tehnike propadel Fagor, eno izmed večjih podjetij v skupini Mondragon, je polovica od 3000 delavcev dobila zaposlitev v preostalih podjetjih v skupini, nekaj se jih je predčasno upokojilo, delo pa je zgubilo "samo" okrog 500 delavcev – v navadni korporaciji bi seveda delo izgubili in na bremenu državnega proračuna pristali vsi. Sistemska solidarnost, ki jo zagotavlja Mondragon, v krizah ne vodi v tako izrazit razredni konflikt, pri tem pa ni osamljen primer. Zadruge in podjetja v lasti zaposlenih po vsem svetu – v ZDA, Kanadi, VB, Franciji, Italiji in drugod - so veliko bolj stabilna v času kriz. Empirične raziskave, ki pregledujejo to prakso, že desetletja dokazujejo, da demokratična podjetja delujejo proticiklično. Študija iz covida v ZDA je na primer pokazala, da so podjetja v lasti zaposlenih v tem času odpustila kar 4-krat manj delavcev kot primerljiva podjetja.
VW, kot eden izmed lokomotiv nemškega (in posledično evropskega gospodarstva), je napovedal prestrukturiranje, ki napoveduje posledice v celotni proizvodni verigi. Medtem ko se v pričakovanju nove krize v evropskih državah že pripravljajo ukrepi, bi lahko rešitve, ki jih ponuja praksa ekonomske demokracije, ponudila nekaj navdiha za odločevalce. Če se vrnemo na VW, bi uprava lahko znižanje plač interpretirala kot kapitalski vložek delavcev, za katerega bi prejeli na novo izdane delnice, obstoječi delničarji pa bi se minimalno razvodenili. Hitro lahko izračunamo, da bi pri trenutni tržni vrednosti 49 milijard evrov in pričakovanem znižanju plač za okrog 4,7 milijarde evrov delavci pridobili slabih 10 odstotkov delnic VW. Delavci imajo v nemškem sistemu kodeterminacije sedeže v nadzornem odboru, kjer bi lahko predstavili tak predlog – če ne drugega, bi tak ukrep verjetno spremenil odnos sindikatov do predlaganih ukrepov.
Krizni odgovor pa ni izključno domena gospodarstva. V "tržnem gospodarstvu" države igrajo aktivno vlogo, tudi preko pomoči podjetjem – v neoliberalizmu je državna pomoč oblikovana po vzoru korporativnega socializma, kjer se izguba socializira z državno krizno pomočjo, kjer država zagotavlja socialne mreže za delavce, ki izgubijo službe, in kjer se družba dolgoročno ukvarja s porastom avtokracije v "Detroitih" sveta. Obstaja pa tudi drugačna pot – državna pomoč bi bila lahko pogojena s postopnim prehodom v lastništvo zaposlenih. Namesto da država pokriva obveznosti obstoječi delničarjev, bi se lahko davkoplačevalska sredstva usmerila v dolgoročna posojila posebnim lastniškim skladom delavcev (tako imenovani ESOP), ki bi dokapitalizirali podjetja, dolg do države pa bi se potem postopoma odplačeval iz dela presežkov podjetij.
Odločitev za način reševanja gospodarske krize je politične narave, ki pa danes še vedno temelji na razredni delitvi. Neoliberalno reševanje kriz, v okviru katerega blažilec ostajajo delavci, ne stremi k družbeni trajnosti ali pravičnosti – zaščita finančnega donosa za elito ostaja osrednje merilo gospodarskih in političnih ukrepov.
Medtem ko češki finančni lastnik Alpine danes proizvodnjo seli iz Žirov v Bosno, se vodstvo sosednje Etikete, ki je od Alpine oddaljena 200 metrov zračne razdalje, osredotoča na to, kako dolgoročno z lastništvom zaposlenih zasidrati delovna mesta in dodano vrednost v lokalni skupnosti. Etiketa, Domel, M-Sora, Inea, Dewesoft in številna druga podjetja so v Sloveniji že večkrat dokazala možnost drugačnega delovanja, ki zmanjšuje človeško ceno gospodarskih kriz, hkrati pa širi prostor zaupanja, solidarnosti in demokratične odgovornosti. Če nas skrbi stanje politične demokracije, ki jo načenja industrijska geneza desne reakcionarnosti, je treba krizne politike usmeriti v grajenje demokratičnega gospodarstva.
