Bo res bolje?

"Žal imamo opraviti tudi z množičnimi, serijskimi morilci! Levičarji, Svetlana Makarovič, Svetlana Slapšak, Luka Mesec in še nekateri, vsak dan v deželi likvidirajo po nekaj fašistov. Najprej so začeli z domobranci in ko je teh zmanjkalo, so si poiskali novega sovraga. Ni se jih dalo prepričati, da domobrancev ni več, ker so vse poklali spomladi leta 1945, kajti njih je vodila levičarska implementacija gesla "še premalo smo jih pobili". Ko gre za pobijanje, pač nastradajo tudi nedolžni. No, v glavnem nedolžni." (Vinko Vasle, portal Nova24 TV, 30. 12. 2018)
Zadnji dan v letu je bil zame že do poldneva tako dinamičen, da sem se kar bala nadaljevanja, zato v naslovu to plaho upanje z vprašajem. Po tekstu Vinka Vasleta sem na Dnevnikovi listi 10 najboljših knjig v letu 2018 po izboru kritikov našla svoj roman Istomesečniki; nato pa je prišla urednica knjižnih izdaj MGL in še svežo iz tiskarne prinesla mojo knjigo esejev o gledališču. Toda opravimo najprej z Vinkom Vasletom, ki nam pošilja sporočilo, da nas v njegovi boljši prihodnosti čaka kazen, najbolje smrtna.
Prvič, gre za čiste laži: za razliko od Vasleta nihče od nas treh nima izkušenj z Zvezo komunistov, nima nobene zveze z domobranskimi temami in ni bil na visokih položajih, na katerih je bil v vseh omenjenih sistemih on. Že prej sem za avtorje v imperialnih medijih priporočala strokovno pomoč, zdaj sem še bolj prepričana o tem humanem tretmaju kot edinem mogočem individualnemu postopku, poleg razpustitve dotične medijske mreže. Morda ima Vasle težavo z alkoholom, morda z nečim močnejšim, morda s spolno preferenco in "stopanjem iz omare" – meni je to res čisto vseeno. Dejstvo je, da ves čas laže, z nečim se mora izkazati pred kolegi – fašisti. Jaz, sploh pa Luka Mesec sva oba rojena po letu 1945, ko naj bi po Vasletovih besedah poklala vse domobrance. Svetlana Makarovič je bila tedaj še otrok. Z domobranci nismo niti začeli niti končali in tudi novih sovražnikov nismo nikoli iskali. Le opažali smo jih, kar je, priznam, hud greh. O kakih pozivih k iztrebljanju ni pri nas ne duha ne sluha. Še enkrat, moje stališče ostaja, da sta nujna ukinitev frekvence in individualno zdravljenje.
Ko sem se odločala, ali naj novo leto dočakam drgetaje v strahu pred fašističnimi grožnjami ali naj se dobro zabavam, sem izbrala zadnje. Novo leto namreč veliko obeta: javno mnenje se je opazno obrnilo proti sovražnemu govoru in pri tem preobratu so jo najslabše odnesli tisti, ki sami sebe jemljejo popolnoma resno in se v neki bodočnosti vidijo izključno na najvišjih položajih: in kar je še posebej zanimivo, to so prav tisti, ki trdijo, da sovražnega govora sploh ni oziroma da je pojem zlorabljen. Eni so užaljeni, ker se sodišča ne ravnajo po njihovih knjigah, drugi zato, ker nimajo političnega položaja, kakršnega so že imeli. Turk in Teršek vsak na svoj način opravičujeta v osnovi neznosno, aristokratsko stališče, da sploh ni pomembno, kdo je bil, kolikokrat in na kakšen način žaljen in ponižan - onadva nista bila. Nekdo, ki je prejel več sumljivih pošiljk ter na tone žalitev, kot denimo jaz, se lahko spričo take domišljavosti le nasmeji in reče – nimate prav, in tega mi sploh ni treba dokazovati. Ja, stališče predsednika vlade v tem primeru nekaj pomeni, kot osebno mnenje in kot priviligirano stališče v javnem mnenju, zlasti ker ni predlagal nobenih drastičnih ukrepov, ampak samo postopek, logičen in običajen v kapitalizmu – zadeva pa prihodke. To je sicer običajna pripomba in potem paralogična izpeljava vsake mogoče, zlasti izmišljene zgodbe o denarju v imperialnih medijih: poiščite Grimsove izjave, tam boste našli najbolj mastne laži o zneskih. Ti strastni zaščitniki "denarja davkoplačevalcev", kar je že samo po sebi daleč najbolj mastna laž, uporabljajo osnovni antisemitistični izraz nacistične propagande kot copy-paste.