Vsak trenutek dneva razmišljam o primernih odločitvah in se zavedam, da škoda oziroma ''navidezni'' uspeh DANice nista merljiva le v številu neokuženih stanovalcev, ampak predvsem v številu stanovalcev, ki jim uspemo ohraniti dostojanstveno življenje. A organizacija Doma se lahko po teoriji in sedaj še bolj po praksi žal razvija le v skladu z omejitvami in omejitvenimi ukrepi, ki so na globalnem in nacionalnem nivoju namenjeni preprečevanju širjenja okužbe s covidom-19. Ti so zelo jasno opredeljeni in zahtevani ter ne puščajo veliko ali skoraj nobene alternative pri odločitvah v Domu in očitno znižujejo kvaliteto življenja celotne ranljive populacije starejših. Pri tej je še zlasti izpostavljena skupina dementnih in nepokretnih, kjer ima sleherni omejevalni ukrep, ki je sprejet na osnovi nacionalnih usmeritev, posledico v zniževanju nivoja tudi v Ustavi RS opredeljenih temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
A realnost stanja je žal taka, da je obvladovanje prenosa okužbe pri starejših in še posebno stanovalcih z demenco, ki jih je izjemno težko obvladovati, misija nemogoče. Brez srce parajočega ukrepa prepovedi obiskov svojcev, ki je eden od najbolj tragičnih in pušča izjemno velike posledice v duševnih stanjih, nismo zmogli. Zakaj? Primerov neodgovornega obnašanja svojcev, ki so si sneli maske takoj, ko so se premaknili iz naših vidnih polj, do najbolj neodgovornega vstopanja v Dom, ko so svojci prihajali na obiske iz najbolj rizičnih okolij, ali neposredno po dopustih, ali iz družin, v katerih je bila po naših naknadnih analizah ugotovljena prisotnost covida-19, je bilo nešteto in si jih odgovoren obiskovalec Doma niti v sanjah ne more predstavljati. Teh nedopustnih vstopov ni bilo mogoče in jih tudi v prihodnosti ne bo mogoče obvladati in preprečiti tudi z najbolje izdelanim obrazcem epidemiološke anamneze, ki so jo vsi svojci oziroma obiskovalci izpolnili v sto odstotkih brez sleherne posebnosti, kar pomeni, da so bili vedno vsi zdravi in b. p. Brez zadržkov lahko zapišem, da sta nas tudi tukaj izdala naša nizka človeška kultura odgovornosti do drugih in lasten egoizem, ki je pustil za sabo pravo kalvarijo trpljenja zaposlenih, ki so sanirali stanje po vnosih okužb v Dom in preprečevali njihovo širjenje.
Sistemi skrbi za starejše so v različno bogatih državah EU zelo različno organizirani in predvsem vrednoteni. Sosednje in tudi sicer v EU po BDP bogate države si lahko tudi z našimi kadri, ki smo jih neodgovorno in slaboumno zaradi prenizkih plač prepustili tujim zdravstvenim in socialnim sistemom, privoščijo neprimerljivo kvalitetnejše obvladovanje širjenja epidemije, saj jih je v sistemu skrbi za starejše zaposlenih neprimerno več.
Zato je pričakovanje, da bo nesorazmerno manjše število zaposlenih v domovih za starejše v Sloveniji kot na primer v sosednji Avstriji lahko enakovredno poskrbelo za ohranjanje omenjenih človekovih pravic in svoboščin, nerealno.
Izkušnja testiranja na osnovi verižne reakcije s polimerazo (PCR) govori, da je izjemno veliko število prvotno negativnih testov v naslednjem testiranju po dnevu ali dveh pokazalo pozitiven rezultat. Inkubacijska doba, ki traja načeloma 14 dni, hkrati pa je največja kužnost virusa nekaj dni pred prvimi simptomi, pa kljub negativnemu testu ne zagotavljata popolne varnosti pri vstopu v dom.
Ne glede na totalno odprtost in alternativnost DANice, ki smo jo nedvomno pokazali, tokrat nimamo izbire. Trenutno z največjo težavo sestavljamo ekipe za jutrišnji dan, kaj šele, da bi v tem času lahko zagotavljali kader in opremo za organizacijo obiskov. Razdali smo se do konca, dolgoletne sistemske neodgovornosti države do tega področja pa zdaj zaposleni žal ne moremo rešiti, kot bi si sami iz srca in najbolj želeli.
