/ PETEK, 1. NOVEMBER
Moja babica se je vse življenje ravnala po tradiciji, ki veleva, da je praznik vseh svetih predvsem priložnost za sprehod po mestnem pokopališču v novem krznenem plašču. Ali vsaj odprtje sezone za starega, ki je dotlej tičal v omari, kjer so mu družbo delale kroglice iz naftalina. Toda moja babica se je s tega sveta preselila še ravno pravi čas, da je podnebne spremembe doživela le v obliki svaril, ki so pred desetletjem zvenela kot nekakšne Nostradamusove prerokbe. Danes pa se res ne moreš več zanesti na to, da ti bo november postregel s prvo pošiljko snega. Zato se zadnja leta raje držim drugačne tradicije, ki veleva, da se je za prvonovembrske praznike treba še zadnjič v sezoni kopati v morju.
Tokrat sem se pred kupi sveč in prebadajočimi pogledi sorodnikov, ki presojajo, katera ikebana je razkošnejša in dražja, evakuirala v Apulijo. Na dan, ko se spominjamo mrtvih, se tako prebudim v Lecceju na peti italijanskega škornja. Toda v mestu, ki ga označujejo za južne Firence, ni morja. Zato se s sopotnico odpraviva kopat malce južneje, v Gallipoli. Tam se že pred poldnevom sonce razdivja s čisto poletno jakostjo, zato je treba pobegniti v senco med ozke uličice starega mestnega jedra. Pitje kapučina pred katedralo vključuje seznanjanje s šegami in navadami italijanskega juga. Točno opoldne se odpro vrata cerkve in po monumentalnem stopnišču se usuje skupinica namaškaranih otrok, ki ponosno koraka ob spremljavi ljubiteljskega pihalnega orkestra. Io ho un amico che mi ama, il suo nome è Gesù, se razlega bolj ali manj blagoglasno kričanje iz otroških grl. Izstopa deklica, ki jo krasi par kril iz snežno belega perja. Zelo prevzetno se prestopa in s samozadovoljnim nasmeškom obrača glavo levo in desno, da zlato okrasje, s katerim so jo tudi ovesili starši, pomenljivo žvenkeče. Le kje se da vse to kupiti?!
V angela napravljeno dekletce še enkrat uzrem nad mestno plažo. Njuni skrbnici, mater in babico, povprašam, ali bi jo smela fotografirati. Prikimata, otrok pa se ob mojih poskusih slikanja nalašč namrgodi. Potem izusti nekaj, za kar mi njena mama pojasni, da je bilo Perché la processione si è fermata? Huh, pojma nimam, odvrnem v italijanščini, mama pa se nato nagne k hčerki in ji šepne: La signora non parla italiano. Ni res, protestiram, saj govorim italijansko. No, tako ... malo, potem pristavim. Gospa se mi pomilovalno nasmehne: Sì, certo, un pochino. Tudi otrok zdaj vame bolšči, kot bi bila neka pokveka z drugega planeta. Kako je mogoče, da kdo ne govori italijansko? Kako že gre tisto vprašanje: zakaj potujete v take dežele? Oh, zaradi ljudi, ti me vedno in povsod najbolj prevzamejo!
/ SOBOTA, 2. NOVEMBER
Pri južni Italiji mi je najbolj všeč, kako hitro se otreseš občutka, da si v Evropi. Ali celo v Evropski uniji. Veliko bolj spominja na sever Afrike, kar je že kar v redu. Bele hiše, sinje nebo, peščena zemlja. Vmes pa nasadi tisočletnih oljk s čokatimi debli, v katerih je s ščepcem domišljije zlahka videti debelušne kruhovce. Pokrajina je posejana z obilico opuščenih novogradenj – kot bi se Apulijci na vrat na nos nečesa lotili, potem pa na to nekako pozabili. Ali se naveličali – le zakaj bi vse začeto tudi končali? Od kod ta mrzka doslednost in brezprizivna disciplina, značilni za naš košček sveta? Mogoče bi morali tudi pri nas malce razrahljati pravila (ali se vsaj zavedeti, v kako urejeni državi bivamo). Brž bi bilo manj manj živčnosti in zavrtosti. Recimo pri vožnji z avtomobilom. Saj res, ceste! Tokrat me prvič doleti radost vožnje po južnoitalijanskih cestah. Doslej sem koncept prometa tu okušala le kot sovoznica, tokrat se podam levu v žrelo. Fantastično doživetje! Morali bi ga predpisovati jeznoritim slovenskim voznikom na recept. V Apuliji se vozi po navdihu. Če se spomniš, da moraš po opravkih v bližnjo mesarijo ali trafiko, pač ustaviš. Na sredi ceste. Če moraš kam zaviti, pač zaviješ. Smerni kazalci so za tujce – po njih uporabi jih boste prepoznali. Če hočeš zapustiti avtocesto, to narediš tako, da na voznem pasu upočasniš na dvajset kilometrov na uro, potem pa zaviješ dol. Promet je kot živ organizem, kot mravljišče, kjer so vsa bitja medsebojno povezana z nevidno nitjo in se sporazumevajo z neslišnimi signali. Vozniki se požvižgajo na prometne predpise, a je nesreč presenetljivo malo. Ker ni togote in gneva, ki ga v sebi tiščijo slovenski vozniki, potem pa na temu namenjenem poligonu, avtocesti, spustijo s povodca.
Na ta dan mi najbolj ostane v spominu Taranto. Mesto, ki ni za vsakogar, na to je bolje opozoriti že takoj na začetku, piše v turističnem vodniku, ki je res zgolj suhoparen vodnik in ne blodnik. Ampak ta stavek drži: po debeli uri cijazenja po razdrapanih podeželskih cestah, ki se ob manjši plohi spremenijo v jezerca, se za tovarniškimi dimniki in ladjedelniškimi žerjavi izriše pravi pravcati dragulj: Taranto. Fasade, s katerih odpada oplesk; domorodci, ki brezskrbno posedajo po mestnih ulicah in trgih, ki kot da so njihove dodatne dnevne sobe; perilo, ki se suši nad glavami sprehajalcev in celo mesto ovija v omamen vonj. Ko zapišem dragulj, mislim na takega, ki je še neobrušen, saj to je jasno, mar ne?
/ NEDELJA, 3. NOVEMBER
Že odkar pomnim, so nas v znanstvenofantastičnih filmih in literaturi pitali z obeti teleportacije in udobnih, individualnih letečih vozil. Kako je torej mogoče, da se, že globoko v tretjem tisočletju, še kar trpamo v ta nesrečna letala?! Micheal O'Leary, irski poslovnež in direktor Ryanaira, je nekoč dejal, da so njihova letala polna ljudi, ki so prisegli, da ne bodo nikoli več leteli z njimi. Menim, da se lahko ob zelo razvitem pohlepu pohvali tudi s pretanjenim poznavanjem človeške duševnosti ... Do poznega večera se nam kljub zamudi uspe naložiti v avion in poleteti proti domu.
/ PONEDELJEK, 4. NOVEMBER
Še vedno se po dopustu z veseljem sprehodim do delovišča, pred katerim se mi z enega najlepših trgov v Ljubljani odpre pogled na grad. Danes je vreme sicer malo kislo, a vzradosti me e-pošta, natančneje kliping, iz katerega razberem, da so mediji med prazniki vest o indijskih strokovnjakih, ki so poskrbeli za prepis del slovenskih protestantskih piscev, kar obilno povzemali. Ta vest je res predobra, da bi ostala skrita, sploh pa Kozma Ahačič ve, katere informacije mi je treba posredovati, da bom lahko spletla zgodbo. Joj, ta izraz sovražim, ne vem, od kod se je pritepel v splošno govorico, najbrž so ga lansirali taisti, po zaslugi katerih se je nekaj časa govorilo o arhitektih mirovnih sporazumov, zdaj pa vsi naslavljamo probleme, kot bi uradovali na pošti s svinčnikom v roki in kuverto na pultu! Vsakič kadar nepoklicani, recimo kakšen prosvetljeni strokovnjak za oglaševanje, uporabi besedo zgodba, slovenski pisatelj ne dobi honorarja.
/ TOREK, 5. NOVEMBER
Moj delovni dan se začne že zgodaj, z zabavnim in plodnim sestankom s sodelavci, o katerem pa ne morem zapisati kaj prida, saj reč, ki jo snujemo, še ne sme v javnost. In ker predvidevam, da se tudi o tem, kako jo takoj po službi mahneš v bližnji vinski bar, kjer nazdraviš z gastarbajterji, ki se v teh novembrskih dneh mudijo na obisku v domovini, ne sme pisati, se ta dan v resnici ni zgodilo nič omembe vrednega.
/ SREDA, 6. NOVEMBER
Dopoldne se s sodelavcema oglasim na Dunajski 5: Delo bi se rado pridružilo naši akciji Beseda leta in poleg portala MMC postalo že drugi medijski sponzor. Na ZRC SAZU besedo, ki je najbolj zaznamovala iztekajoče se leto, iščemo od leta 2016 in v tem času se je v medijih akcija kar dobro prijela. Kaj bi tajila, Delovo vabilo mi laska in vesela sem, da bom lahko sodelovala z nekdanjimi sodelavci. Čeprav me, ko se spet sprehodim po uredništvu, obide kar malce hecen občutek, saj je vse prenovljeno in niti stranišča ne znam več najti. Še dobro, da v blodnjaku med delovnimi mizami naletim na svojo prvo urednico, ki mi spet, tako kot nekoč med časopisnimi vrsticami, pokaže pravo pot.
Popoldne se z eno od soavtoric Blodnika po Istri odpeljeva v Škofjo Loko – na odprtje novega prodajnega mesta, kot temu šaljivo rečemo v korporativnem novoreku. Naša pustolovščina, ki se je začela dokaj nedolžno na neki dobri ribji večerji, se tako nadaljuje od pisanja do preskakovanja birokratskih ovir in iskanja kanalov, po katerih spraviti knjigo na trg. Moja radovednost, ki me je gnala v samozaložniški eksperiment, je sicer že potešena, zdaj zagotovo vem, da se z izdajanjem knjig na slovenskem trgu ne da ne obogateti ne preživeti. Ampak naklado je pač treba prodati, mehanizem smo zavrtele in se bo, skoraj kot kakšen perpetuum mobile, gnan z našo trmo, vrtel vsaj do knjižnega sejma, če ne še dlje ...
/ ČETRTEK, 7. NOVEMBER
Zvečer imam končno čas za pisanje – končujem zbirko kratkih zgodb, ki bo izšla naslednje leto pri moji matični založbi Goga. Pisanje je še vedno moje najljubše opravilo. Popravek: najljubše opravilo, ki ga lahko počne človek, kadar je sam.
