Blodnik po Istri: Červar so Fužine na vodi, Motovun je lep, a tam ni zgodb. In kaj naj sploh počnem v Rovinju?

Na začetku knjige piše "naša Istra". Čigava je pravzaprav Istra?
Teja: "Kot smo ugotovile, je Istra kontinent. Agata, kaj je že pisalo v Pulju na steni?"
Agata: "Kosovo republika, Istra kontinent. Istra je samosvoja."
Tamara: "Zato jo tudi me ne delimo na vašo, našo, ampak zaradi sistematizacije na vzhodni blok, zahodno obalo in zaledje. Anšlus pa je priključek k Istri, ker nas je tako očaral."

Ima Istra vse, kar je potrebno, da bi postala samostojna republika?
Agata: "Istra bi se lahko odcepila od Hrvaške, tako kot se je Slovenija od Jugoslavije. Istra je vlečni konj Hrvaške, najbolj razvita pokrajina."
Teja: "Tukaj se ne strinjam. Vse je naše in vsi so povabljeni. Zelo inkluziven princip."

Kje živijo domačini, Ištrijani, kje jih je največ?
Tamara: "Osrednji del, zaledje."
Teja: "Glede obalnega dela se mi pa zdi, da jih je največ okoli Opatije, Ičićev, Ike …"

Kakšne so sploh koordinate našega pogovora? Od kod do kod se razprostira Istra? Da bodo tisti, ki Blodnika še niso prebrali, vedeli, o katerem območju govorimo.
Agata: "Zemljepisno to ni tako pomembno, pomembne so časovne dimenzije. Zato tudi Blodnik ne predstavlja potovanja v levo in desno."
Teja: "To smo se velikokrat spraševale. Tudi ko smo kaj objavile na družbenih omrežjih, so nam nekateri sporočali, da pa to sploh ni Istra. Da že Ičići niso več Istra, da na drugi strani Učke ni več Istra. Rekla bi, da je Istra od Trsta do Reke."

Zaradi umeščanja Reke v Istro bi lahko sprožile mejni spor.
Agata: "Z malo sreče, s podnebnimi spremembami se bo gladina morja zvišala do te mere, da bo tudi Ljubljana nekega dne v Istri."

Zakaj ste sploh Reko umestile v Blodnik po Istri?
Agata: "Pulj je bil vojna luka, Reka pa trgovska luka. To sta dve strani istega kovanca."
Teja: "Ko malo raziščeš zgodovino, ne moreš mimo tega, da so se ljudje premikali, hodili v službe v druge kraje, bili povezani … O Istri med Trstom in Reko pišejo tudi hrvaške enciklopedije."

Politično in ekonomsko delimo ozemlja največkrat na vzhod in zahod. Kako kaže Istri na tej relaciji? Kako je z avtentičnostjo, razvitostjo?
Tamara: "Razlike so velike. Imamo turistično razvit zahod, ki vabi množično. A mu lahko pobegneš v zaledje, ki je bližje drznim turistom, medtem ko je vzhodni blok še v razvoju."
Agata: "Zato je tudi bolj privlačen. Trget, Plomin … V luki v Trgetu še vedno natovarjajo živino in les, tako da se v čudovitem fjordu, naravi dolgo voziš med paletami, potem naletiš na čredo krav, na veliko gnoja …"
Teja: "Če imaš rad apokaliptične pokrajine, je vzhodna obala Istre prava izbira."
Tamara: "Vzhodni blok je cenejši. Tudi pri Rabcu, ki smo ga izkusile med prvomajskimi počitnicami, gre za nizkocenovni turizem. Tja ne hodijo samo Slovenci, ampak tudi Poljaki in Avstrijci z avtobusi. Tam imajo zelo omejen prostor za gibanje, majhne sobe, majhen zaliv, vse je zelo prilagojeno množičnemu turizmu. Ti si mravljica v betonskem montrumu. Dostopnost Istre se v tem primeru razširi na celotno populacijo."

Istro ste vse tri doživele pred razpadom Jugoslavije. Na počitnicah, v kolonijah, s starši … Je morda Červar najbolj izrazit primer, kako brutalna je bila vojna na tem območju?
Agata: "Červarja se dobro spomnim, ker so imeli sošolkini starši tam apartma. Zato tudi nisem želela takoj s Tamaro in Tejo v ta kraj. To so bili res trpki spomini na čas med in po vojni. Begunci so bili res travmatizirani, rešili so se vojne, niso se imeli kam vrniti. Turisti smo vendarle egoisti, ne želimo razmišljati o človeški stiski."
Tamara: "Červar je imel vse zasnove, da bi postal prijetno turistično mesto po meri človeka. Veliko je betona, veliko je klančin za upokojence in otroške vozičke, blokov, apartmajev … In potem je čas naredil svoje. Sledila je vojna, zaradi negotovosti nihče ni želel več vzdrževati obstoječih objektov. Vse skupaj je začelo propadati. Zadeve se sedaj spreminjajo, ampak se vidijo ostanki časa. Tamkajšnja bizarna arhitektura je naju s Tejo očarala ob prvem obisku. Kot smo zapisale, so to Fužine na vodi."

Bi morali Blodnik prebrati tudi turistični delavci v Istri?
Tamara: "Predvsem za razumevanje slovenske duše. Je pa res, da je naš pogled malce zblojen."

Je prevod Blodnika sploh smiseln? Če nisi doživel Istre nekoč, je težko razumeti vsebino knjige.
Teja: "Smiseln je morda prevod v hrvaški jezik. V druge jezike pa dvomim. Vsebina je namreč vezana na ikonografijo tega časa in prostora, ki si jo delimo zgolj s Hrvati."

Kam spada Blodnik bolj: v knjigarno, na police turistične agencije, v prodajalne s spominki?
Agata: "Kar v knjigarno."
Tamara: "Zainteresirani ga iščejo tudi v knjigarnah, dobi pa se ga samo na spletu. Blodnik je ustvarjen tako, da je lep. Ves čas njegovega nastajanja smo pazile, do so stvari lepe. Kartice, nalepke, kazalke, zelo pazimo na njegov izgled. Zato je Blodnik lahko tudi suvenir, darilo. Nekdo me je spomnil na tiste enciklopedije od A do Ž, ki smo jih nekoč kupovali in ki so vselej krasile okenske police."
Agata: "S svojim izgledom zapeljuje tudi tiste, ki niso ravno knjižni molji. Hočemo dokazati, da knjiga ni nujno grda, da je kakovostna."

Teja omenja "kratek izlet na obalo". Se je res vse skupaj tako začelo?
Teja: "V bistvu je res. Tamaro poznam že zelo dolgo, a sta se vmes najini poti malce razšli. Prijateljstvo sva začeli obnavljati tako, da me je nekega dne poklicala in me vprašala, kaj počnem ob koncu tedna. Predlagala je, da bi vikend skupaj preživeli, na morju … Kam pa greva, sem jo vprašala. V Červar. Kaj?! Kupila me je z besedami, da bi mi moral biti všeč, ker ima posebno dušo, ki jo znam ceniti. In to se je dejansko uresničilo."

Kako pa se je na koncu oblikovala trojica?
Tamara: "Na twitterju sva našli Agato, s katero sva se spoznali prek Zdravka Duše. Začeli sva jo vabiti na izlet. Dvakrat nama ni uspelo, tretjič pa se nama je vendarle pridružila. Bila je navdušena in tako je tudi padla ideja o izdaji knjige."
Teja: "V Červarju smo potem pogosto preživljale podaljšane vikende. In kot vemo, si dopustniki večkrat puščajo sporočila na hladilnikih v apartmajih. Ta trend sem spremenila in uvedla zvezek kot knjigo vtisov. Tako sem vsakič v tem zvezku svoje izkušnje zapisala za bodoče dopustnike. Seveda na zelo šaljiv način, z namenom zabavati in povezati vse, ki se ne poznajo, vedo pa, za koga gre. Živimo namreč v času, da osebno ne poznaš človeka, veš pa veliko o njemu zaradi družbenih omrežij. Ta zvezek, ki je nastajal v prijateljevem apartmaju, je med gosti užival simpatije, in ko je Agata to prebrala, je bila navdušena. Od tega, da bojler pušča in da smo v apartmaju pustile liter vina, so nastali napotki, kje doživeti kako neumnost, kam jest …"
Tamara: "… kje so odprte brezžične povezave. Zvezek je postajal koristen in hkrati zanimiv. Tako je nastal Blodnik.«
Teja: "Agata je potem na eni večerji predlagala, da moramo napisati knjigo. Temu smo nazdravile …"
Agata: "… in jaz sem potem to tvitnila, da sem ju lahko izsiljevala."
Teja: "Predlogu je tako dala težo. Na družbenih omrežjih so zadevo vzeli resno, opazile smo, da imamo kar nekaj sledilcev, bile smo pod pritiskom."

In ste si rekle, zdaj pa bomo potovale po Istri?
Agata: "Potem se je začelo trpljenje."
Tamara: "Agata je zelo prepričljiva in tako nas je tudi zvabila k pisanju knjige. Sama sem racionalna in ne vem, če bi še enkrat pristala na vse skupaj. Predvsem se nisem zavedala, da se bo treba toliko voziti."

Koliko časa ste potem potovale po Istri?
Teja: "Vse skupaj je obsegalo sedem študijskih poti, torej sedem podaljšanih vikendov. Z nami je bila tudi ilustratorka Blodnika Milanka Fabjančič."

Zakaj bodo vaši zapisi o Istri v tem turbo in instant kapitalizmu živeli dlje kot običajni potovalni vodniki?
Tamara: "Ker niso vezani na čas, so stvar preteklosti in prihodnosti."
Teja: "Ker je to zapis neke generacije, ki ne gre na pot, da bi našla določeno gostilno."

Kdo je sploh ciljna publika vaše knjige?
Tamara: "S to definicijo imam resne težave. Glede ciljne skupine ni dovolj, če jo generacijsko omejiš, ker imaš potem pred sabo različne interese. Same nismo del množičnega turizma. Ne iščemo atrakcij, ki so že priznane, ampak iščemo zgodbe. Knjige na primer več berejo ženske, vendar se je ta statistika na našem primeru podrla. Blodnik namreč v večji meri naročajo moški."
Agata: "Ko smo sprejemale prednaročila, je šlo za mehurček znancev s twitterja. Prvih 200 kupcev smo zares poznale. Zdaj pa ne vemo več, kdo bere Blodnik."
Tamara: "Marketinško smo se tega projekta najprej lotile na družbenih omrežjih, ker imamo na njih nekakšno moč, sledilce, ki lahko sedaj ta glas ponesejo naprej, s čimer želimo tudi prebiti ta mehurček."

{twitter}https://twitter.com/Tejaideja/status/1132298497208782848{/twitter}

Kdo je torej na boljšem ob branju Blodnika: tisti, ki je vaše podvige in fotografije spremljal tudi na twitterju, ali tisti, ki ne pozna vašega življenja na družbenih omrežjih?
Tamara: "Morda imajo res majhno prednost tisti, ki so nam sledili na družbenih omrežjih. To pa zato, ker so bili v nastajanje Blodnika vpleteni. Ves čas delamo na interaktivnosti. V knjigo smo vključile kviz, prav tako na spletno stran. Tudi na predstavitvenem večeru Blodnika smo želele, da ljudje sodelujejo. Z vpletenostjo nekaj pridobiš. Na to igramo."
Teja: "Medtem ko smo potovale, smo dobile veliko komentarjev v smislu, vzemite me kdaj s sabo. A to je bolj marketinško orodje. Tudi bralcem, ki niso prisotni na družbenih omrežjih, nič ne zmanjka. Pot do knjige je za tiste, ki živijo na internetu, zgolj krajša."

{twitter}https://twitter.com/Agathung/status/1132603320168796161{/twitter}

Kaj vam pove poteza bralca, ki ob branju Blodnika vzame v roke telefon in pogugla sliko kraja, ki ga opisujete? Ima Blodnik tudi izobraževalno funkcijo? Ali ljudje danes enostavno ne moremo živeti brez slikovnega materiala?
Teja: "Včasih si take stvari pogledal v leksikon. Zdaj imaš pač bližnjico, gospoda Googla."
Tamara: "To je super. Če smo to spodbudile, smo lahko zadovoljne. Ker to pomeni, da je tista zgodba ali opis pri bralcu sprožil radovednost. Zato je bila tudi odločitev, da v knjigi ne objavimo fotografij z izletov, očitno pravilna."

Potovalni vodniki so namenjeni tistim, ki se nekam odpravljajo prvič. Pri Blodniku je na nek način bolje, da si opisane kraje tudi obiskal. Se motim?
Tamara: "Me priporočamo, da gredo bralci v te kraje in poskušajo ugotoviti, kje se je vsebina Blodnika razvijala."
Agata: "Blodnik je namenjen tudi temu, da se nikamor ne odpraviš in ga bereš na kavču. Sama namreč kupujem turistične vodnike tudi brez namena, da bom na opisano destinacijo tudi dejansko kdaj odšla."

Zakaj bi morali bralci Blodnika obiskati Buzet?
Tamara: "Zaradi oaze v puščavi. Tam je destilarna, hrvaški gin, pivovarne so, tartufi, in vse po nižjih cenah kot v Motovunu, ki je lep, a tam ni zgodb."
Agata: "Da končno presekajo s to rutino, z večno hitrico, ko mimo Buzeta drvijo proti Rovinju. Naj si enkrat vzamejo čas in se sprijaznijo s tem, da je pot cilj, da se bodo zaradi gneče vozili tri ure. Naj enostavno parkirajo in se sprehodijo po Buzetu. Domačini so zelo prijazni. Domorodci, ki so navajeni na to, da vsi mimo njih samo drvijo, te potem s toliko večjo toplino sprejmejo."

Menite, da bralci zaradi vaših zapisov določenih krajev ne bodo nikoli obiskali?
Agata: "Take kraje bodo ravno obiskali. Profesor z ljubljanske ekonomske fakultete mi je zadnjič poslal fotografijo, da mi je sporočil, da se je peljal mimo luke Plomin."

Pišete o Rovinju kot o največji turistični pasti. Zakaj?
Tamara: "Prideš v Rovinj in je vse zaparkirano. Potem te strpajo na neko parkirišče z zapornicami in se sprehodiš po koridorju za turiste. V mestu te prestrežejo s ponudbo ladjic. Ponujajo ti ogled Limskega kanala in delfinov, ker se bodo delfini ob dveh popoldne očitno odločili, da bodo skakali pred turisti. Greš skozi mesto, vse trgovine iste, sladoled … Želiš poiskati neko kulturno ustanovo, avtentičnost in najdeš muzej, ki je zaprt večino časa. Kaj naj sploh počnem v Rovinju?"
Teja: "Mesto je krasno, ampak izgublja na svoji avtentičnosti. Domačinov skorajda ne srečaš."

Kakšna je ponudba v istrskih krajih, koliko je Istra med kitajskimi spominki in hitro prehrano sploh še avtohtona, avtentična?
Agata: "Vedno se ujamemo v to past. Ko si turist, že s tem, ko najdeš nek kraj, je verjetnost, da tam ni avtentičnosti, večja. V bistvu že s tem, ko prideš tja, porušiš to avtentičnost. Ti si del neavtentičnosti."

Koliko se je vpliv množičnega turizma zajedel v te kraje?
Teja: "Na obali je to kar vidno, to je problem, drugod pa ne. Zdi se mi, da je Hrvaška v teh še neodkritih krajih začela voditi turizem ravno v smeri avtentičnosti. Veliko dajo na to, da bi postali kulinarična destinacija. Potencial Istra torej ima."

Zakaj pa je v Blodniku tako malo slovenske Istre?
Tamara: "Mene to vprašanje tudi malo grize. Določene turistične kmetije poznamo, ampak nam jih enostavno ni uspelo obiskati. Začele smo v Červarju, zato je tudi v Blodniku več tega območja, ki je na nas naredil res močan vtis. Nismo na silo iskale zgodb. Blodnik je nastajal organsko."
Agata: "Slovenski Istri smo želele nameniti polovico ene študijske poti. Ampak se je izkazalo, da ni zares zelo gostoljubna destinacija oziroma bi se jo dalo obravnavati zgolj v sklopu dogodkov, ki so namenjene turizmu. Je pa zagotovo obravnava Istre slovenska."