/ PETEK, 24. FEBRUAR
Po jutranjem turškem čaju v obmejnem mestu Gaziantep lovim še zadnje nakupovalne trenutke, saj muezin (klicatelj k molitvi) že vabi k opoldanski petkovi molitvi džumi. Gaziantep je šesto najbolj naseljeno turško mesto, tik ob meji s Sirijo. V Osmanskem cesarstvu, še preden sta obstajali Turčija in Sirija, sta bili mesti Antep (danes Gaziantep) in Alep del istega ozemlja. Zato si sirski begunci prizadevajo ostati blizu doma, saj si s prebivalci južnega dela Turčije delijo zgodovino. Tudi opaziš jih zelo hitro, ženske so pokrite s hidžabom ali nikabom, oblečene v abaje, moški v svojih prodajalnah poslušajo nežne melodije Korana. Če sem bila nekoč prepričana, da se bodo Sirci vrnili na svoja ozemlja in v svoje domove, me je danes prešinila misel, da bodo v Turčiji ostali za vedno. V šotorih, najetih stanovanjih, pri prijateljih ali sorodnikih, na jugu Turčije … tam, kjer vsaj nekaj diši po domu.
Hitimo v mesto Nurdagi, ki je od Gaziantepa oddaljeno približno 50 kilometrov. Silovit potres ga je popolnoma uničil in ohromil. Terjal je nekaj tisoč mrtvih. Preživele, s katerimi smo se družili nekaj prijetnih trenutkov, so nastanili v šotorišče, ki ga vodi AFAD (turški državni urad za obvladovanje naravnih nesreč). Mesto je polno vojakov, policistov in tujih reševalcev, ki z zadnjimi močmi poskušajo pod ruševinami najti še zadnje preživele. Nurdagi je mesto, kjer je umrlo tudi upanje. Zašlo je sonce.
/ SOBOTA, 25. FEBRUAR
Turki ne hitijo in si vedno vzamejo čas, tudi ko je ta zelo dragocen. A po potresu je njihovo življenje postalo še bolj upočasnjeno. Ne mudi se jim živeti. Hvaležni so za vsak preživet dan. Danes odhajamo v provinco Hatay, ki je utrpela najhujše potresne sunke. Mesto Antakiya se je v nekaj sekundah sesulo v prah. Kot so se v prah sesule sanje žensk, ki so v potresih ostale brez možev, in otrok brez očetov. V ravno postavljenem šotorskem naselju, kamor so turške oblasti naselile predvsem sirske begunce, ki so begunci že tretjič, delimo prispevke, ki so jih darovali Slovenci. Vstopim v šotor, v katerem je nastanjena šestčlanska družina, med njimi tudi dva gluhonema in nepokretna otroka. Prosijo za mleko v prahu. Spremlja nas četica sirskih otrok, ki jim je bilo nasilno odvzeto otroštvo. Razumejo, kaj je vojna. Zdaj razumejo tudi, kaj je potres z magnitudo 7.8. Poleg travm, ki jih doživljajo, se vse bolj povečuje skrb, da bodo postali izgubljena generacija, ki države tudi po koncu vojne ne bo mogla postaviti na noge. Spoznam Haruna, 12-letnega dečka, ki ne zna ne brati ne pisati. To je njegova dvanajsta zima v šotoru. Mrzlo je. Družine v šotorih kurijo, takšno ogrevanje je nevarno, ozračje je zelo onesnaženo, kar povzroča dodatne težave. Odpeljemo se nazaj proti hotelu, iz njega pa nas malo pred polnočjo evakuirajo, saj so se tla zopet tresla, tokrat z magnitudo 5,3. Kriki otrok, tek žensk z dojenčki v naročju so preplavili osrednji trg. Pred bencinskimi črpalkami so dolge kolone vozil. Potres je povzročil kaotično stanje, v ljudeh strah in brezup.
/ NEDELJA, 26. FEBRUAR
Noč je bila mrzla. Jutro še bolj. V bližnji trgovinici kupim toplejšo bundo od tiste, ki sem jo prinesla s sabo iz Ljubljane. Večino dneva preživimo zunaj med begunci, ki pa so zelo pomanjkljivo oblečeni. Otroci bosi, ženske zgolj v brezrokavnikih, z moškimi pogledi se redko srečamo. Vloga muslimanskega moškega je v šotoru izgubljena. Njegova individualna odgovornost je splahnela. Za vse je poskrbljeno. Turška vojska in policija nadzorujeta vsa šotorišča, hrano dostavljajo humanitarni delavci. Kvaliteta bivanja je na negativni ničli, kmalu se bodo začele širiti različne bolezni, predvsem tiste, ki se prenašajo s hrano in vodo.
Odpeljemo se na pokopališče, kjer dan in noč pokopavajo umrle v potresu. Skromne številčne oznake ponazarjajo, da je tu nekdo pokopan. Brez plošč, nagrobnikov, napisov. Brez črtice, ki označuje obdobje med življenjem in smrtjo. Zgolj številka. Nekaj deset tisoč jih je. Njihova smrt je tako nedolžna. Poskušam jo razumeti. V tem kaotičnem in neobvladljivem območju, kjer je vse obsojeno na neuspeh. Naj počivajo v miru.
/ PONEDELJEK. 27. FEBRUAR
Ura je 11:00. Smo na poti proti turško-sirski meji. Možnosti, da jo prečkamo, so majhne, saj so turške oblasti zaprle vse mejne prehode s Sirijo. Nekoč največje sirsko mesto Alep, ki je utrpelo največjo potresno škodo, je oddaljeno zgolj 50 kilometrov. Leta 2011 je tam udarila vojna, sledila so leta krvavenja sredi brezbrižnega sveta.
Na meji nas opozorijo, da moramo za vstop na sirsko območje imeti posebne dovolilnice turških oblasti, vstopni vizum. Zelo utopično pričakujemo, da nam bodo odobrili nekajurni vstop in obisk prijateljev, ki životarijo v Alepu. Na uradu nas napotijo v Afadovo izpostavo v obmejnem mestecu Kilis. S turškim vdorom v Sirijo se že tako zapleteni odnosi med različnimi stranmi najbolj krvavega konflikta našega časa še (mnogo) bolj zaostrujejo. Mirovniki in humanitarni delavci pa si želimo zgolj med ljudi, ki potrebujejo pomoč. Kdaj? Takoj.
Vstop nam je bil zavrnjen. Iz varnostnih razlogov. Obmejno območje nadzorujejo kurdske vojne sile, ki so še nedavno raketirale Kilis. Razumemo in odidemo.
V mestu opazimo provizorično begunsko namestitev na prostem, kjer biva sedem sirskih družin, med njimi kar 20 otrok. Najmlajši Mohamed je star komaj nekaj mesecev. Živijo na terasi čajnice lokalnega gostinca, ki je čajnico v ta namen zaprl. Kuhajo, jejo, spijo na prostem. Čakajo na boljšo namestitev, vsaj šotorsko. Že nekajkrat v življenju so izgubili vse. Čutimo njihove travme, svoje življenjske zgodbe razlagajo zelo počasi, v njihovih očeh ni čutiti ničesar. Prazni pogledi, utrujene duše, brez sanj in upanja.
Nakupimo nekaj osnovnih življenjskih potrebščin, razdelimo jim jih in se poslovimo. Obljubimo, da bomo še prišli. Njihovo življenje je tako neizprosno, mrzlično in izčrpavajoče – a ni treba, da je tako.
/ TOREK, 28. FEBRUAR
Povratek v Ljubljano je ob 4:25. Na letališču v Gaziantepu srečamo skupino 75 malezijskih reševalcev, ki se iz Turčije vrača predčasno. Njihova reševalna misija je bila, kot pravijo, neuspešna. Našli in rešili niso nikogar, kar je psihično zelo slabo vplivalo na njih. Izvlekli so nekaj trupel pogrešanih žrtev potresa v Hatayu in iskalno akcijo zaključili. Domov se odpravljajo vidno utrujeni, izčrpani in žalostni. Kot vsak, ki je vsaj en dan preživel na tem apokaliptičnem območju.
/ SREDA, 1. MAREC
Doma sem. Mirno, prijetno in predvsem varno okolje. Še vedno spremljam novice iz Turčije in Sirije, saj smo navezali stike s kar nekaj ljudmi, ki so utrpeli nepopravljivo škodo in posledice potresa. Razmišljam, kako najti mir v tem ponorelem svetu. Rada bi tem spominom dala drugačen vzorec. Ljudje, ki zelo dobro prijateljujemo sami s seboj, znamo prijateljstva negovati tudi z drugimi. Nenehno poudarjam pomembnost prijateljstva, prijaznosti, sočutja in radovednosti v vsakdanjem življenju. To bistri um. Tak način življenja pripomore k bolj produktivnemu načinu življenja in dela. Ob turškem čaju doma v Ljubljani si ne dovolim ujeti se v past razmišljanja, da je človek uspešen le, če je neizprosen do sebe in drugih.
Vsaka pot v neznano, tokrat na potresno območje v Turčijo, je lahko osvoboditev iz lastnega zapora, in sicer tako, da razširimo svoja občutja na ljudi, ki jih ne poznamo. Že prizadevanje za tak dosežek je uspeh. Čutim zadoščenje. Pomoč drugim ni zgolj pomoč na dolgi rok, temveč tudi zgolj za trenutek. In za trenutek smo osrečili preko 70 družin, ki jim je bil v zadnjih nekaj letih odvzet tudi nasmeh.
Zvečer sem se odpravila drsat. Drsanje je svoboda. In ker sem svobodna hči svobodnih staršev, svobodi namenjam vso svojo pozornost.
/ ČETRTEK, 2. MAREC
Britanski mucki Herra in Shushu me zbudita ob točno določeni uri, ki sta si jo sami nastavili, 6:30. Zaznavam njune zvoke in čustva, ki jih ti zvoki vsebujejo. Točno vem, kdaj se bodo pojavili, koliko časa bodo trajali in kdaj bodo izginili. Lačni sta. Tiho sedim in opazujem, kot bi sedela v gledališču. Vidim, da je življenje pravzaprav veliko bolj resnično. Ob tem, kako mi gre, ko nemo opazujem življenje doma, se zavedam, da življenje ni nežen miselni tok, ampak neverjetno močan cunami ali potres. Lahko kričimo, brcamo, se branimo … življenje nas bo vedno odneslo s sabo. Ustvarila sem kalup razmišljanja, ki ga nisem želela. In niti nisem vedela, da sem ga ustvarila. Čaka me intervju za slovensko revijo, nekaj sestankov za novo zaposlitev, prijateljice nestrpno pričakujejo poročanje s poti. Toliko obveznosti imam do drugih, da bi bilo zelo narobe, če bi sebe postavila na prvo mesto.
Sandra me obvesti, da se naslednji teden vrača v Gaziantep. Vedela sem, da bo šla. Čutila sem to. Humanitarne poti človeka povsem prevzamejo. Imamo vsa znanja o tem, kako preživeti tudi najbolj nevarne trenutke. Poslušam in jo spodbujam. Pojdi … osreči še koga. Čeprav zgolj za trenutek. Tiste, ki so nas prepričali: "Živi smo, dobro smo in še naprej se bomo trudili živeti."
