(DNEVNIK) Violeta Bulc: Telo je utrujeno, duh pa izjemno radosten

/ ČETRTEK, 10. AVGUST

Pred tednom dni ob tem času mi je v presledkih med plohami uspelo zaključiti košnjo trave okoli mojega gorskega brloga. Spomnim se, da sem pogledovala v nebo in razmišljala o kislem poletju, saj je bil v Konjskem Vrhu že cel julij deževen. Pravi čudež je bil, da je kmetom sploh uspelo spraviti košnjo pod streho. Zaradi slabih vremenskih pogojev se jim je celo odsotnost od nedeljske maše oprostila. Če se prav spomnim, smo imeli en sam cel sončen vikend in le nekaj zares vročih dni. Enega od njih sem izkoristila in se skupaj s prijatelji iz Pivke odpravila na Raduho. Še sreča, ker mi letos sicer ne bi uspelo.

Zaradi utrujenosti sem se že zgodaj odpravila spat. Niti za trenutek nisem pomislila, da se bom sredi noči prebudila v povsem drugačen svet. Malo po tretji zjutraj me je prebudilo glasno pokanje. Stopila sem na balkon. Zunaj so oblaki ulivali dež. Takoj sem razumela, kaj pomeni izraz atmosferske reke, o katerih smo se v okviru ekocivilizacijskega gibanja že nekajkrat pogovarjali, še posebno letos v okviru leta voda. Bobnenje se je stopnjevalo, a zaradi teme nisem ničesar videla. Šla sem nazaj v posteljo, a spanca ni bilo več. Nestrpno sem čakala jutro.

Jutranji prizor pa je bil vse prej kot poletno lahkoten. Potoček, ki me je vedno znova navduševal s svojim žuborenjem, se je prelevil v široko grozečo reko, ki je podirala pred sabo vse, kar se ji je zoperstavilo. Hitro sem se oblekla, obula gumijaste škornje, pograbila vetrovko, saj je zunaj pošteno deževalo, in odšla v smeri hiše patra Gržana. Že po nekaj korakih sem ugotovila, da si je reka vzela cesto za novo strugo. V ravnini je podvojila svojo širino in še okrepila grozečo moč. Zato sem morala čez gozd. Ko stopim na plano, zagledam patra, ki stoji na travniku in zaskrbljeno opazuje stopnjevanje deroče pošasti.

Za posledice številnih potočkov, ki so prerasli v uničujoče rečne pošasti, hudournike in plazove, že veste. Meni se pa nocoj zdi nemogoče, da je minil že en teden, odkar je Slovenijo zadela največja naravna katastrofa v novejši zgodovini. Nocoj je nebo spet oblačno, a vremenoslovci pravijo, da je najhujše že za nami. Verjamem, ker potrebujem spanec. Teden po tem še vedno vsak dan sodelujem pri sanaciji infrastrukture okoli nas. Telo je utrujeno, duh pa izjemno radosten, saj smo kot sosedska skupnost tudi danes opravili pomemben del sanacije dostopnih cest. Takoj ko so razmere dopuščale, smo se samoorganizirali in začeli odpravljati katastrofalne posledice. Naša želja je bila, da razbremenimo civilno zaščito, policijo, vojsko in prostovoljce, ki so bili prepotrebni v dolini. Zagnanost domačink in domačinov, vključno z mladino, je nalezljiva. Trudim se držati korak z njimi. Vsaj del dneva. Zagnani odnosi vlečejo. Pa lahko noč.

/ PETEK, 11. AVGUST

Dan se je začel z jutranjo rutino zadnjega tedna – kavica pri patru. Neurje mu je namreč uničilo vodovod, moj pa je k sreči vzdržal. A sem bila do včeraj zvečer brez elektrike. Pater ima plin in elektriko iz sončnih celic, tako da sva z združenimi močmi prišla do kave in toplih obrokov. To, da imamo že elektriko, je pravi mali čudež. Hvaležna sem vsem, ki so k temu pripomogli. Po dolgih 36 urah smo na našo srečo in srečo vseh naših dragih spet dobili šibko mobilno povezavo. Na hitro izmenjava prejete novice. Občudujeva delo bagerista, ki je virtuoz v svojem poklicu. Nevarnemu potoku je utiril novo poglobljeno strugo in začel trasirati cesto. Največ ovir povzročajo kupi skal, tudi več kot deset metrov dolge smreke, kamenje in pesek. Materiala je naneslo do tri metre visoko. Druženje pri Grudnikovih je po napornem delu na terenu postalo običajna praksa. Ne manjka smeha, pa tudi kakšna pikra se najde. A vseeno smo srečni, da smo. Bistvo življenja so pravi odnosi.

/ SOBOTA, 12. AVGUST

Danes se zbudim zgodaj. Očitno stres in adrenalin popuščata. Začnem pospravljati. Pomislim na ljudi, ki travmatičnega dogajanja niso le opazovali, ampak so bili globoko v njegovem vrtincu. Pomislim na Marijo in Janka, ki so ju z vrvmi povlekli iz deroče Savinje. Pa na mamico, ki se je z dvema majhnima otrokoma čez balkon komaj rešila iz hiše in se preko gozda bosa srečno prebila do sorodnikov. Res si želim, da bi vse nevidne rane, ki so se zarezale globoko v duše ljudi, reševali s podobno zavzetostjo in strokovnostjo, kot obnavljamo infrastrukturo. Kot mi pripovedujejo starši, mnoge otroke ponoči tlači mora. Pri odraslih, kot pravijo strokovnjakinje, se bodo posledice notranjih bolečin, strahov začele kazati čez tedne in mesece. Tudi takrat bodo pomembni sočutje, sodelovanje, solidarnost, tri izjemne odlike slovenskega naroda, ki so nas v tej katastrofi povezale na srčni frekvenci. Danes smo v rekordnem času uspešno zaključili akcijo 40 gojzarjev za 40 mokrih nog. V dreku, kot domačini imenujejo to pacasto, glineno blato, v vodi, med kamenjem in peskom, še tako trden čevelj popusti. Hvala Alpini za popust in vsem, ki ste v akciji sodelovali. Izjemni ste. Bistvo življenja so kakovostni odnosi.

/ NEDELJA, 13. AVGUST

Gojzarji so razdeljeni. Seznam je določila skupina vaščank in vaščanov. Oni vedo, kdo je največ gazil in kopal in utiral poti v samoorganiziranih akcijah v naših koncih. Krog vaščanov je tudi odločil, komu naj se dodeli generator, ki ga je tretji dan katastrofe pripeljal helikopter. Skupnost ve, kdo je naslednji na vrsti. Dobili so ga Rjavčevi.

Sicer pa je današnji dan najbolj zaznamovala maša na travniku pred hišo patra Gržana. Enako preprosto veličastna kot prejšnji ponedeljek, ko so se je udeležili ljudje z vseh sosednjih kmetij. Radostni smeh otrok, ki so veselo tekali naokoli, je blažil zaskrbljenost odraslih, ki so bili hvaležni za možnost pogovora in izmenjave informacij. Še posebej pa je bilo čutiti hvaležnost do patrovih besed, ki so vabile k sočutju in vzdrževanju visokih frekvenc sodelovanja in povezanosti.

To je tudi zame prelomen dan, saj je začasna cesta vzpostavljena, naš konec sveta pa z malo domišljije povezan na vse strani. Čas je, da se s kupom umazanega perila vrnem v Ljubljano. Drugačna. Z novim razumevanjem sporočil narave, njenih krikov, da vendarle sodelujemo z njenimi zakoni in hkrati krepimo človečnost, nove frekvence sočutja in povezanosti. Bistvo je skrito v odnosih.

/ PONEDELJEK, 14. AVGUST

Danes je poseben dan in veliko ljudi bo pomagalo pri odpravljanju posledic naravne katastrofe. Jaz pa sem, po več kot desetih dneh fizičnih in čustvenih naporov, končno spet objela domače. Solze sreče, izbruhi besed, domača juha in hvaležnost, da smo skupaj, so zaznamovali dan. Samo predstavljam si lahko njihovo stisko, ko so ob nepopolnih katastrofalnih novicah iz Zgornje Savinjske doline naleteli na prekinjene linije. Hči je s podporo tete (moje sestre) po dvaintridesetih urah vendarle prišla do novice, da sem živa in da si s sosedi mahamo čez deročo reko. To so bili res izjemni trenutki. Prvi kontakti, prvi začasni mostovi (flos čez umirjajoči se potok), prvi stiski rok, objemi. Nepozabno. Prvi kmet, ki je prišel z vrha hriba, je prinesel hlebec kruha in savinjski želodec. Res me je življenje bogato nagradilo, ko me je pripeljalo med te izjemne sosede tu v Konjskem Vrhu in na Primožu. Hvala moji družini za skrb in vso podporo. Srečanje na kavi s prijateljicami, ki so preko socialnih medijev spremljale posledice ujme in po svojih močeh pomagale, je še eden tistih vrednih trenutkov, ki pobožajo. Bistvo življenja so iskreni odnosi.

/ TOREK, 15. AVGUST

Prvi dan zares spet doma v Ljubljani. Čuden občutek, kot da ne sodim več sem. Misli se ves čas vračajo v Konjski Vrh. Razmišljam o ljudeh, ki se še vedno vsak dan zbudijo v novo realnost, o plazu za hiško, ki še čaka na sanacijo, o novih aktivnostih, ki prinesejo nasmeh na zaskrbljene obraze premnogih. A skrb za dva čudovita psa in tri muce, ki mi jih je hči zaupala v oskrbo za en teden, me potegne skozi dan. Tudi vrt kliče po čuteči roki. Objamem Nano, preden odide z družino na pot, in Živo, ki je nisem videla že nekaj tednov. Bistvo življenja so odnosi z vsem, kar je v nas in okoli nas.

/ SREDA, 16. AVGUST

Pralni stroj komaj dohaja. Še sreča, da je zunaj sonce in se perilo hitro suši. Pravijo, da se ljudje v Savinjski dolini počasi vračajo na delo. Verjamem, da se obljube vlade uresničujejo na terenu – hitri postopki za pridobivanje gradbenih dovoljenj, pospešeno izplačevanje donacij, zavarovalnin. Tudi prostovoljno delo bo še naprej dobrodošlo. Še mnogo mesecev, verjetno let. Danes sem imela tudi pogovor z udeleženci mednarodnega taborniškega srečanja ob Bohinjskem jezeru. Njihove izkušnje in pristni odnosi z naravo so še kako pomembni za našo prihodnost. V Ljubljani pa življenje teče po ustaljenih tirih. Sočutna vprašanja so sicer del vseh pogovorov, a kako opisati izkušnjo, ki se še meni zdi kot sanje iz nekega drugega življenja. Vzamem psa in grem na sprehod. Odnosi ne poznajo fizičnih meja.

/ ČETRTEK, 17. AVGUST

Kaj reči na koncu tega potovanja skozi krivulje življenja zadnjega tedna? Zagotovo ni to zadnja naravna nesreča, ki nas je doletela. Narava se tudi z našo pomočjo spreminja. Številni posegi v njene naravne ritme so še pospešili njene tisočletne cikle. Postopne tranzicije in spremembe so postali ostri prehodi, ki nam ne dovolijo več evolucijskega prilagajanja. Pozivam vse, sanirajmo posledice z mislijo, da se lahko ponovi. Hkrati vabim vse, da s skupnimi močmi vzdržujemo frekvenco sočutja, sodelovanja in solidarnosti. Imamo moč, da se povežemo z naravo kot s partnerjem in jo nehamo tretirati kot sužnjo. Imamo moč prehoda v novo civilizacijsko paradigmo – ekocivilizacijo. Bistvo je v odnosih, ki nas povezujejo in nas delajo močnejše.

Hvala za vašo pozornost!