/ PETEK, 3. APRIL
Kako naj popišem dan, ki sem se ga najbolj razveselil zvečer, ko ga ni bilo več? Eden manj. Do česa? Zdaj razumem zapornike. Mogoče so na boljšem kot mi. Vedo, kdaj bo konec rešetk in zakaj so tam. Kaj so storili. Mi ne vemo ničesar, ne zakaj in ne do kdaj! Najbrž še nikoli v našem življenju ni bilo tako hudo. Svet se je ustavil. Tudi ko bomo pregnali virus, bo hudo.
Na sprehod grem z Zino. To je naša psička, mehkodlaka pšenična terierka. Tudi ona čuti, da je nekaj zelo narobe. Razmišljava. Že nekaj časa nismo bili skupaj z našimi najbližjimi sorodniki. Če pa so raztepeni po vsem svetu. Hčerka z družino v Račah, sin z družino v Mariboru, še ena vnukinja v Mariboru, sestra v Ljubljani. Svet se je nenadoma razširil, Rače so enako daleč kot Peking, če ne smeš tja. Z Zino hodiva sama, nikjer nikogar, ulice Miklavža opustele. 86,4 odstotka vseh v raziskavi sodelujočih državljanov zelo strogo spoštuje varnostne ukrepe že pred "usodno" soboto. Le 0,2 odstotka jih ukrepov ne spoštuje. V ponedeljek je vlada razglasila, da znotraj slovenskega kontinenta ni več dovoljen prehod čez občinske meje. Danes pa, da strogo kontrolira poskuse vdora nepridipravov k morju ali k jezerom. In tako bo ves konec tedna! V neki občini so za preprečitev prihoda "tujih občanov" angažirali redarje, gasilce in "prostovoljce civilne zaščite". Kakšna formacija je to? Vaške straže? Bo vsaka občina v prihodnje imela svojo vojsko? Bodo župani res postali občinski šerifi? Zdravstvena stroka (NIJZ) pravi, da je ta ukrep nepotreben. Njim bolj verjamem kot Hojs-Kacinu!
/ SOBOTA, 4. APRIL
Sedemsto utrujenih, pridnih, izžetih policistov, tudi s psi in helikopterjem, lovi duhove po slovenskih, posebej k morju ali Bledu usmerjenih cestah. Ubogi ljudje. Je akcija argument za odločanje o policijskih pooblastilih za vojsko? Povsem po nepotrebnem ste jih premikali. Absolutno podpiram do prejšnje sobote sprejete ukrepe, ne več kot pet ljudi skupaj, varnostna razdalja ... Mora biti in moramo upoštevati. Vsi, tudi tistih 0,2 odstotka. Ne pa angažirati toliko policistov za nič. Tudi oni imajo svoja življenja, svoje družine, svoje skrbi. In predvsem, ne sprejeti takšnega nesmiselnega ukrepa, kot je ta z občinskimi mejami. V Ljubljani se 300 tisoč ljudi lahko sprehaja drug mimo drugega, s čimer ni nič narobe, če spoštujejo omejitvene ukrepe. Imamo občine s petsto, tisoč, dva, pet tisoč prebivalci. 212 občin. Praktično čez cesto ne smejo v trgovino. Okoli Ptujskega jezera je pot, ki prečka tri občine. Ni sprehoda, kolesarjenja. Ljudje morajo na zrak, zaradi zdravja, krepitve imunskega sistema. To pravijo zdravniki, tudi doktor Eržen in 25 epidemiologov. Zato, da ne bomo znoreli med štirimi stenami. Da se ne bomo pogrizli med seboj. Da ne bodo ob koncu pandemije psihiatrični oddelki polni in neskončne vrste pred ločitvenimi pisarnami. Ne pozabimo, da od zgodnjega jutra, do poznega večera preštevamo okužene, umrle, kažejo nam desetič grozljive posnetke številnih krst. Namesto nogometnih lestvic svetovnega prvenstva spremljamo lestvice koronatekmovanja. Američani so prehiteli Italijo! Mi smo štirinajsti! Sicer je bil lep dan. Narava se prebuja, vse cveti, ptički pojejo. Najbrž tudi hormončki skačejo, Jelko, čeprav meniš, da zdaj ni čas za to.
/ NEDELJA, 5. APRIL
Že od nekdaj veliko berem. Dan se zmeraj konča s knjigo. Odkar je časa tudi zjutraj več, se z njo tudi začne. Sobota in nedelja sta bralno posebej intenzivni. Predelati je treba vse dnevne zgodbe, Večer, Delo, sobotni prilogi, Mladino. Nismo izjemen narod samo v športu. Kar smo. Ko vse to prebiraš, vidiš, koliko izjemnega intelektualnega naboja premore ta državica. Izjemnih piscev kar mrgoli, tudi izjemnih intervjuvancev z vseh področij. Kar iskri se od idej, kritičnih, a ustvarjalnih misli, pogumnih ugotovitev. In potem okvirček, da nas, bralce, prosijo, da ostanemo z njimi, da se jim ne izneverimo, da ostanemo zvesti bralci. Kljub virusu, kljub temu, da je in bo oglasov manj, da so te intelektualne posadke vedno manjše. Kapital, zaslužek in pamet ne gresta vedno skupaj. Finančna bilanca nima pameti. Ima samo številke. In tisto končno, koliko ostane lastniku. Bralcev nas je premalo. Naklade vseh skupaj so nižje, kot jih je nekoč imel vsak od trojice, Večer, Delo, Dnevnik. Zato tudi sam vabim, ostanimo z njimi. Najin družinski novinarski glas imate.
/ PONEDELJEK, 6. APRIL
Zaščitne opreme primanjkuje. Nihče je nima dovolj, Cene lezejo v nebo. Kar je bilo v centih, je zdaj v evrih. In več. Cveti črni trg. Kakšni bodo dobički, vedo samo prodajalci. Kakšne so provizije, vedo samo prodajalci in kupci. Po končani pandemiji bo veliko dela za tožilstva, kriminaliste in sodišča. Povsod po svetu je vojno dobičkarstvo hudo sankcionirano. Tudi pri nas. Kdor izsiljevalsko kuje izjemne dobičke na človeškem trpljenju in življenju, je za v verige. Acron, podjetje, v katerem dela ministra Tonina mama, ki se nikoli ni ukvarjalo s tovrstno prodajo, je pri enem poslu dobilo največji paket tridesetih milijonov evrov. Minister Tonin pravi, da njegovo ministrstvo nima ničesar s tem, da je to gospodarsko ministrstvo in naj pogodbo, če je kaj narobe, razveljavijo. Minister Počivalšek, da je obrambno, in še njegovo ministrstvo doda, da pogodbe ne bodo razveljavili. Vsi se izmikajo. Nihče ni kriv. Enako je bilo z okoli Postojne izginulim tovornjakom milijon in pol evrov vrednih mask. Tonin, je plačano, Počivalšek, ni plačano. Še zdaj ne vemo. Mask ni. Oba sta podpredsednika iste vlade. Imamo določilo, da sme država kupovati samo od slovenskih podjetij. Kljub temu, da se naši diplomatski predstavniki zelo trudijo in so uspešni, da pridobijo opremo direktno pri tujih proizvajalcih. Lahko bi direktno kupili.
/ TOREK, 7. APRIL
Časi so hudi. Strah, negotovost. Informacij je veliko. Tudi različnih. Živimo v času spleta. Vsi vse lahko napišejo. Veliko dobrih in slabih informacij, dobrohotnih in škodoželjnih, žaljivih in pohvalnih. Komu verjeti? Črnogledim, optimistom? Vsak lahko najde svojo resnico. Tisto, ki je najbližja njegovim razmislekom ali željam? Ali strahovom! Zato sta radio in televizija v takšnih časih nenadomestljiva. Ne samo zaradi hitrosti obveščanja, temveč tudi zaradi strokovnosti, znanja in kredibilnosti teh medijev. Nekaj mi le manjka. Posebej na televiziji. Polemični pogovori različno mislečih strokovnjakov. Radio je tukaj boljši (Studio ob 17., Intelekta ...). Marsikatero dilemo bi lahko razčistili, ljudje bi bili bolj seznanjeni. Zakaj ne dati v televizijski studio nekaj epidemiologov, imunologov, pulmologov in ... Resni, strokovni pogovori bi mnogo bolj pomirili ljudi kot samo zabava. Seveda ne mislim, da bi v studiu sedeli Hojsi, Kacini, Tonini in Počivalški ter razpravljali o virusu, zaščiti, respiratorjih. Tudi Kremžarji ne!
/ SREDA, 8. APRIL
Kolega Božo Zorko je napisal javno pismo, kjer opozarja na nesmiselnost še enega ukrepa. Gre za starejše od 65 let, invalide in nosečnice. Ti lahko hodijo v prodajalne le med 8. in 10. uro zjutraj ter med 19. in 20. uro zvečer! Teh ljudi je okoli 620 tisoč, skoraj tretjina slovenskega prebivalstva. Za primer vzemimo Miklavž. Več kot 2000 starejših ima na voljo le eno večjo prodajalno. Čez občinsko mejo, do tezenskega nakupovalnega centra (2 km) ne sme. Torej če gredo enkrat tedensko po nakupih, jih bo v eni uri naenkrat 100. Ne gre samo za matematiko, že ta je grozljiva. Gre za občutke, gre za getoiziranje. Gre ne nazadnje tudi za ustvarjanje nekakšnega negativnega odnosa do starejših. A bomo starejši postali le neproduktivna in draga skupina ljudi, strošek družbe? A niso ti ljudje delali za prejšnje generacije starejših in za vse šolajoče se mlade, ki so zdaj delovno aktivni. In ali ne bodo tudi sedanji aktivni relativno hitro potrebni neke generacije, ki bo delala za njihove pokojnine. Ta krog je naraven. Ne postavljajmo umetnih barikad med stare in mlade.
/ ČETRTEK, 9. APRIL
Zadnji dan pisanja dnevnika. Prekrasen, sončen pomladanski dan. Ves teden bi moral pisati o prebujajoči se naravi, čudoviti cvetni kulisi. Pa sem še vas obremenjeval. Triinštirideset let delovne dobe, predvsem v novinarstvu in politiki, čeprav županovanja nikoli nisem štel v politiko, je pustilo svoje posledice. In čas, ki ga živimo. Čas strahu, negotovosti, vprašanj, kaj bo jutri? Kaj bo z našimi zanamci. Kaj bo s človeštvom? Samo nekaj tednov zaprtih tovarn, zaustavljenega prometa, pa v Pekingu vidijo sonce in nebo, zrak v Ljubljani in Mariboru je boljši, kot je bil. Kako malo potrebuje narava. Je že skoraj sanirala tudi Černobil. Toda tako ne gre. Brez proizvodnje ne bo šlo, brez prometa tudi ne. Čas je za premislek, kako naprej. Spoznati, da je samo nekaj sveto. To sta narava in človek. Majhen, odrasel, star. Človek je na preizkušnji. Človeštvo je na preizkušnji. Bo postalo humanejše ali pa ga bodo odnesli barbarstvo in totalitarizmi vseh barv?
