/ PETEK, 13. MAREC
Sem človek, ki se prebuja z jutranjo svetlobo in prihaja na avtobusno postajo z nasmehom in z glasnim "dobro jutro" čakajočim na avtobusu ruši jutranji mir. Po navadi polna skoraj že evforične energije pričenjam dan, še posebno ko vem, da me čaka bibliobus, ki naju z Alešem popelje med meni tako ljube obiskovalce potujoče knjižnice.
Danes se počutim utrujeno, žalostno. Življenje se vztrajno ustavlja za bogve koliko časa zaradi enega jebenega virusa. Ki diktira celo dihanje. Bitje srca. Ki spreminja nekatere ljudi v brezčutne egoistične stvore. Ki ne dovoli objemov. Sem knjižničarka, ki izposoja knjige ter podarja objem in nasmeh. Sedaj pa mi ju to virusno sranje neusmiljeno jemlje. Danes bi obiskali VDC Polž, kjer nas vedno pričakajo z nasmehom, z željo po bližini, stisku roke, kakšnega cmoka na lica, ob katerem od sreče zažarijo. Pri tem moramo biti izredno pazljivi, saj se nate preveč čustveno navežejo, kar pa včasih ni dobro.
Pred leti se je tako name navezala Slavica, ki me ni izpustila izpred oči. Ko sem se za trenutek posvetila njihovi vzgojiteljici in ji pomagala pri izbiri knjig, je Slavica jezno pograbila res veliko in debelo enciklopedijo ter z njo lopnila to nesrečno vzgojiteljico po glavi. Mislim, da je imela kar nekaj časa močan glavobol, čeprav je vse skupaj izpadlo dokaj smešno.
Ker so varovanci osebe s posebnimi potrebami, potrebujejo specifičen pristop tudi pri izbiri knjig, čemur namenjamo vso pozornost, saj si želimo, da jim ne samo polepšajo življenje, ampak ga tudi obogatijo z znanjem, ki jim je dojemljivo.
/ SOBOTA, 14. MAREC
Jutranja vsakodnevna polurna telovadba, s katero si razgibam okorele in škripajoče sklepe ter ublažim škripanje vratnih vretenc. Ni druge, če veš, kako je, ko te križ križa. Ko ne dosežeš podplatov, da bi se obul, oni pa nočejo k tebi. Ko traja pot do stranišča pol ure, še pol ure pa se trudiš do tiste luknje zadaj, ki je daleč od oči in nosu in predaleč, da jo obrišeš. Čista jeba. Ne privoščim nikomur. Zato telovadba, ki res pomaga. Vzamem še uteži, da bom imela močnejše mišice kot ta presneti korona. Nabavila si bom še boksarsko vrečo in vadila knockout.
Če bi imela delovno soboto, bi bila v Staršah in Prepoljah, kjer mi je nekoč mimoidoča znanka rekla:
"A tu delaš?"
"Ja, v potujoči knjižnici."
"No ja, saj to je tudi neke vrste delo. Samo, da maš službo!"
Cenim svoje delo in cenim sebe. Kdor ne ceni sebe, tudi drugih ne more ali noče.
/ NEDELJA, 15. MAREC
Obvezen zajtrk, s pogledom skozi okno. Ustavi se na dveh vranah na drevesu. Mislim, da sta v razmerju, ker sta se zravsali. Malo mar jima je za meter in pol razdalje. Kako jima zavidam. Ena odleti, po moje on, ker če smo prave babe, se ne damo, druga pa s kljunom odlomi vejo in z njo odleti. Ali ga bo nahoblala ali pa spleta gnezdo za novo krakajoče življenje. Tudi nas čaka novo življenje. A kakšno?
Pišem dnevnik, kasneje bom nadaljevala s knjigo, ki jo dokončujem. Imam veliko časa. In mir. Si želim takšen mir? Ne. Preveč ga je. Širi se na vse strani, hkrati pa me duši. Vendar še sije sonce. Še žari in s svojo toploto preganja demone in temo in hlad. Samo verjeti moramo. Še nas bo vabilo na ulice, nas posedalo na klopi ob Dravi, nam izvabljalo nasmeh na usta. Še nas bo njegova toplota ogrela in v nas razplamtela nežnost, ki bo objemala. Strast, ki bo poljubljala. Ljubezen, ki bo ljubila. Prijateljstvo, ki bo združevalo. Slišim pesem, ki se širi. Z balkona, skozi okna, ustavi se v naših srcih. Dlake se mi postavijo pokonci.
/ PONEDELJEK, 16. MAREC
Trenutno nam življenje piše čuden scenarij. Ko se eni bojijo še lastne sence, ker ni oddaljena meter in pol, se nekateri še vedno norčujejo. Me zanima, kako bi reagirali, če bi jim kdo kihnil direkt za vrat.
Ej, Zemlja, naš edini dom, kako velika si, pa tako malo je potrebno, da padeš na kolena.
Berem o tragični novici. Ljudi poznam. Zazebe me. Zaradi komentarjev. Grozljivo. Smo res prišli tako daleč, da nam bo korona pokazal, koga naj se izogibamo in komu zaupamo? Kdo bo ostal človek in kdo se spreminja v brezčutno pošast?
Bliža se čas, ko bi morala na teren po Dravskem polju. "Samo da vas imamo," se nas vedno razveselijo, "kaj bi brez vas?" Topel stisk roke bi še podkrepil besede. Prišle bi cele družine, ki izbirajo knjige skupaj z otroki, katerih zvonki smeh bi se širil po bibliobusu ob vseh petkah, kepicah, bombicah, ki jih hoče imeti in deliti odštekana knjižničarka z velikim razigranim otrokom v sebi. Če vsak dan zasejemo seme nečesa dobrega, lepega, bodo nekoč, ko se nam bo zdelo, da smo sami na svetu, pognali in zacveteli lepi spomini.
/ TOREK, 17. MAREC
Nedolgo tega smo nazdravljali s "srečno v novem letu", sedaj pa izolacija. Mače se mi mota pod nogami, zunaj pa meni tako ljuba liščka švigata z veje na vejo in me spominjata na prvo knjigo, ki sem jo dobila. Liščki.
Osemindvajset let sem potujoča knjižničarka. Vsaka bolniška je zame kazen božja. Na bibliobusu, med bralci, si polnim baterije in prihajam domov polna energije. Pred kratkim mi je bralec dejal: "Pri vas je res neverjetno dobra, pozitivna energija. Prav čutim jo." To energijo ustvarjamo skupaj, obiskovalci in knjižničarji. Veliko se šalimo, smejimo, delimo mnenja, se poslušamo. V mislih sem na terenu. Mogoče bi kdo ponovno iskal knjigo "Kekec in Bosanec" ali pa "Jurij Kozjak, slovenski paničar". Mar nismo dandanašnji po malem vsi paničarji?
Ali pa bi, tako kot zadnjič, zazvonil telefon:
"Potujoča knjižnica, prosim?"
"Zlatan, kak se boma zaj zmenla? Keda mi boš prišo avto šraufat?"
Aleš: "Potujoča knjižnica tukaj ..."
"Čuj, reči keda, ne bi rad dugo čako ..."
Aleš: "Gospod, potujočo knjižnico ste dobili."
"Aja. V knjižnici pa mi res ne bi znali pošraufati avta."
V potujoči je vse možno.
/ SREDA, 18. MAREC
Še en dan izolacije. Misli se mi vrtinčijo, preskakujejo s teme na temo, a se vedno znova vračajo na bibliobus. Pogrešam ga. Z nostalgijo se spominjam potujočih utrinkov. Skrbno jih beležim, da bi se jih spominjala nekoč, v prihodnosti, pa me iščejo že danes. Recimo ta smrkajoči utrinek. Ko smrkeljček iz smrkljinega nosu išče svojo pot, v nobenem žepu pa ni robčka, pride prav papirnata brisačka v roki knjižničarke. Poiščem smrkavi nosek in obrišem bakterije, ki smrkajo in silijo na vse strani.
"Pihni!" Smrkavi nosek zajame sapo in kot slončkov rilček glasno zatrobi v brisačko. Potem se še nakremžijo usta in kihnejo vame: "Ačihaaaa!" "Na zdravje!" Me zanima, kdo bo meni čez nekaj dni brisal nos. Ali pa čokoladni utrinek, ko pride v bibliobus moj osebni doktor in mi podari čokolado, jebemti. Ko bom prišla k njemu v ordinacijo, pa bo rekel: "Ja, gospa Trs, shujšat bo treba!" Diagnostični utrinek triletne Tare: "Otroci imamo v vrtcu ledene koze, munivroze, hripavo."
Še zgodovinski utrinek. Hana: "Ati, kdo je Kleopatra?" Ati: "To je pa bla šefica Egipta!"
Povejte mi, kako ne bi imela rada svojega dela. Nora sem nanj.
/ ČETRTEK, 19. MAREC
Še eno izolirano jutro. Moji fejstbukovci čakajo, da napišem kaj udarnega. Navdihujočega. Za usta raztegnit. Ali za razjokat. Tudi FB-strani Mariborska potujoča knjižnica in Potujoče knjižnice Slovenije ne smem zanemariti, saj imata številne sledilce. Na FB sem našla izjemne ljudi, ki me spravljajo v smeh in polepšajo dan. Organizirala sem srečanje, imeli smo se fantastično. Marsikdo reče, da je FB eno veliko sranje. Ja, če si takšnega narediš. Za vsako objavo so ljudje, za sranjem tudi. Poglabljanje v plitke ljudi pa je popolna izguba časa in energije.
Nova vlada. Skeptična sem, ko politiki prisegajo, da bodo delali po svoji vesti. Kasneje se vedno izkaže, da je marsikdo od njih nima. Sedaj ji ni lahko. Da bo le delala razumsko. V dobrobit vseh nas. Ti dnevi dokazujejo, kako samotna je lahko tišina. Kako dragoceni so stiki z najdražjimi. S prijatelji. Pogrešam jih. Dotik. Pogled. Objem.
Ne vem, kdaj bo bibliobus ponovno krenil na pot. Upam samo, da se bomo vsi ponovno srečali. Živi in zdravi. Samo verjeti moramo. Se držati pravil, ki jih narekuje trenutno stanje. Da preživimo. Sin dela v eni izmed trgovin, zato sva na udaru oba. Ruska ruleta - mogoče bova imela srečo. Končujem in grem plesat na Corrrina, Corrina. Jebi ga, življenje gre vseeno naprej.
Objemam vas s toplim pogledom, iztegnjeno roko in razprto dlanjo.
Še dobro, da pogled seže daleč.
P. S.: 59. rojstni dan je bil najlepši v mojem življenju. Kakšen bo naslednji?
