/ PETEK, 20. MAREC
En teden (že) delam od doma. Neka rutina je že vzpostavljena. Čeprav je to ob mega radovedni triinpolletnici, ki ima za povrh še ose v riti, kot je pravila moja bica, že precejšen podvig. Pa saj v resnici ni tako hudo, narava mojega dela je taka, da lahko računalnik vklopim tudi zvečer, če v dopoldanskih urah ne opravim vsega. Sem pa v tem tednu ugotovila dvoje. Prvič. Imamo premajhno kuhinjsko mizo za dva računalnika (tiste v dnevni sobi sploh nimamo!), za mojo obvezno kavo in njeno čokoladno lužo (beri: kakav), za Izine pobarvanke in barvice, krožnik z malico, vse knjige, naključne igrače in kar se še takega znajde na njej. In drugič. Nekateri zmotno mislijo, da če sem doma, potem imam ogromno prostega časa in lahko tako mimogrede naredim še kaj. Seveda prostovoljno. Pa ne me razumeti narobe. Prostovoljka sem že polovico svojega življenja in mi to ogromno pomeni. Rada sem prostovoljka. Ampak da delam od doma, v resnici pomeni točno to – da delam. Samo lokacija dela se je po sili razmer spremenila. In vmes, ko delam, kot danes, recimo, razbojnici še nekajkrat popiham buške od plezanja po pohištvu, jo osemkrat preoblečem – v morsko deklico, strašnega zombija, čarovnico, baletko, pikapoko, Elzo v zimski obleki in Elzo v pomladni obleki in v navadno Izo, ki gre v vrtec (res ga že pogreša), ji pripravim malico (in drugo kavo zase), naredim bunker iz naslonjača, mize in odej, ji nalakiram nohte, trikrat preberem (trenutno najljubšo) knjigo Operacija strahec, dvajsetkrat zamenjam risanke, poiščem vse izgubljene kocke in skuham kosilo. In res nimam časa za kaj več. Šele ko pride iz službe Tomaž in se najemo, lahko malo zadiham.
/ SOBOTA, 21. MAREC
Slabo spim. Ne vem, ali so krive Izine noge v mojem trebuhu ali to, da preveč spremljam poročila in so se slabe novice obesile na možganske gube. Še Iza reče, ko jo vprašam, ali se je naspala, da samo na eno oko. Po zajtrku, kjer soglasno ugotovimo, da zna ata najboljše v mehko skuhati jajca, imam čas, da pregledam razpisno dokumentacijo občin za ljubiteljsko kulturo. Ker sem od nedavnega predsednica Kulturnega društva literatov Mežiške doline, me čakajo tudi take reči, čeprav si s prijavami na razpise že od moje prve zaresne službe nisem ravno na ti. Raje razpise pripravljam. Sploh literarne. Te vsako leto že od 2009. pripravljam za Pesniško olimpijado. Projekt, ki je lansko jesen praznoval dvajsetletnico, je namenjen vsem dijakom in študentom, zadnja leta tudi osnovnošolcem, ki pišejo poezijo v slovenskem jeziku. V enem jesenskem vikendu na Koroškem najdejo zavetje mladi iz vse Slovenije in zamejstva, ki pod taktirko hišnega mentorja, pesnika, pisatelja in urednika dr. Davida Bedrača (ki se mu vsake toliko pridruži še kak somentor) na štirih literarnih delavnicah spoznavajo poezijo po dolgem in počez.
Čez dve uri se vrneta Tomaž in Iza, umazana do kolen od raziskovanja gozda. Ugotovim, da bom za razpise, štirje so, potrebovala še kak dan. Res se težko zberem. Misli mi neprestano uhajajo k temu, kaj vse bo še prineslo tole 2020. Zaprem računalnik. Popoldne namenimo igri pred hišo, vmes naberem še regrat za večerjo (mila sreča, da imamo vrt z ograjo!), sestavljamo kocke, po videoklicu pokličemo bici in dedija, strica Aljoša in teto Teo, s katero se pogovarjamo v vseh čudnih podobah obraznih filtrov, kar jih premorejo aplikacije, ki video povezujejo. Tudi ljubezen na daljavo napolni srca. Ko Iza zaspi, Tomaža zaposli dokumentarec na Historyju, jaz pa preberem še nekaj naključnih pesmi iz moje najljubše pesniške zbirke Radosti pisanja Wisławe Szymborske in v mislih preletim naloge za jutri.
/ NEDELJA, 22. MAREC
Okoli 3. ure zjutraj se zbudim na kavču v dnevni sobi. Tomaž se že stiska k Izi. Umijem si zobe in v spalnici ugotovim, da rolete niso zaprte. Zaprem jih, iz postelje pa se oglasi Tomaž, ki me sprašuje, ali je potres.
6.24. Oba s Tomažem skoraj odnese iz postelje. Potresni sunek. Dvakrat. Ne me hecat! Je Tomaž jasnoviden? Naša stara hiša iz leta 1853 malo zaječi, ampak Ize tudi to ne predrami. Tomaž vstane in skuha kavo. Ob 7.02 se strese še enkrat. Iza še vedno spi. Preveriva, kje je bil epicenter, nedolgo za tem je facebook že poln objav o potresu v Zagrebu. Potem se zgodi še sneg in samo upam lahko, da si Zagrebčani čim prej opomorejo.
Preostanek dneva mine mirno. Zajtrk v troje, sprehod po gozdu, kuhanje kosila in popoldanske ustvarjalnice. Prava mojstrica iskanja zanimivih naredi si sam izdelkov sem že postala. Z Izo narediva pomladne okraske za na okno, potem gledamo risanko Bi se gnetli na tej metli? Sledi večerna rutina, pred spanjem še obvezno branje. Tokrat Čarovničin dvorec, kubanska ljudska pravljica. Pa ne enkrat. Šele četrtič je dovolj. Vsaj nekaj ima po meni ta otrok. Ljubezen do knjig in branja.
/ PONEDELJEK, 23. MAREC
Že tako ne maram ponedeljkov. Takih pa sploh ne. Šele druga jutranja kava mi dodobra dvigne veke. Kar hitro ugotovim, da bo dan dolg, nič nama ne gre po načrtu. Iza je že naveličana igre med štirimi stenami, jaz pa tudi ne prekipevam od energije. Ker službena e-pošta ne narekuje ne vem kakšnega delovnega tempa, dopoldne izkoristiva za valjanje po kavču, za knjige in risanke. Če en dan ne bova ravno produktivni, tudi ne bo nič narobe, a ne? Tako uredim samo štiri instagram objave v rubriki #knjižnicaliteratov na mojem profilu @izposojevalka_besed, v kateri predstavljam (mlade) glasove slovenske literature, pošljem še nekaj prošenj za sodelovanje in posodobim drugi instagram profil @Iza_in_mami_bereta, ki sem ga v zadnjih mesecih malo zanemarila. Ker sem si še pred tem koronastanjem naredila ogromno zalogo knjig zase in za Izo (držim pesti, da bo tole šlo mimo Tomaža, moja odvisnost od kupovanja knjig mu je veliko manj všeč kot meni), lahko kakšno tudi pogrešiva. Ena hitra nagradna igra za vse sledilce, da se malo oddolživa za instaodsotnost, in odložim telefon. Ne za dolgo, saj že isto sekundo zapiska. Nova e-pošta. Pet pozitivnih odzivov za predstavitve v #knjižniciliteratov. No, tale ponedeljek vendarle ne bo tako slab. In res ni. Popoldne je klasično namenjeno igranju in ustvarjanju z Izo, danes so na vrsti štumfzajci – zajčki, narejeni iz osamljenih nogavic. Navodila sva našli na Pinterestu. Narediva gospoda štumfzajca in štumfzajca mlajšega. Zvečer ponovimo vrstni red videoklicev. Tokrat pokličemo še mojo najboljšo prijateljico Matejo, ki živi in dela na Škotskem, kjer se trenutno prav tako pripravljajo na omejitve javnega življenja. Cel svet se zapira.
/ TOREK, 24. MAREC
Sredi dneva se zavem, da je še natančno dva meseca do dne, ko bo namesto trojke pri številu mojih let kraljevala štirica. Ne vem čisto prav, kako naj se ob tem počutim. Vem samo, da prvotni načrt, da v maju družinsko odpotujemo k Mateji na Škotsko, da proslaviva najini okrogli obletnici, odpade. Malo sem žalostna. Oddelam šiht, vmes me preseneti Iza, oblečena v črtaste modro-bele pajkice, v črno bleščeče tutu krilo, obuta v oranžne krokse in s helloween mačjo masko. To so časi, ko se hoče obleči sama. Večkrat sem že razmišljam o izzivu, ki vsake toliko časa zakroži po spletu. Bi si res upala en teden hoditi v službo oblečena v oblačila, ki bi mi jih izbrala ona? Močno dvomim.
/ SREDA, 25. MAREC
Spet se gremo cel dan ljubezen na daljavo. Mami sem namesto rož letos poslala posebno voščilnico, zvečer jo še pokličem. Materinski dan letos preživljam v najboljši družbi. Iza mi skuha kavo, naredi frizuro in dovoli, da si nataknem njeno zapestnico Frozen. Tako urejena grem v pisarno. Poleg službenih zadev do kosila odkljukam še dva razpisa za društvo, pripravim podloge za razpise za Pesniško olimpijado, pošljem svoje pesmi na dva natečaja, pripravim seznam posodobitev za spletno stran Pesniške in posodobim seznam prebranih knjig, ki ga vodim na Goodreasu. Sem mislila, da bom imela zdaj več časa za branje, a ni tako. Odkar sem doma, sem prebrala zgolj dve knjigi in pol (tistih, ki jih bereva z Izo, ne štejem). To me malce brcne v tazadnjo, zato se kar lotim tiste na pol prebrane. Iza ravno riše in barva, ni vrag, da mi ne uspe vsaj za kakšnih 15 minut. Na splošno je dan produktiven. Mogoče je pa res čarobna tale zapestnica?
/ ČETRTEK, 26. MAREC
Z Izo sva imeli danes projekt sortiranja tone njenih igrač. Tri kupe sva naredili. En kup je za v smeti. Polomljene igrače in igrače, ki jim manjkajo deli. Na drugem kupu so tiste, ki jih bomo še obdržali. Tretji je za bratrančka Liama. Liam je v resnici sinček Tomaževega bratranca, ki se je rodil v začetku marca. Res upam, da nam ga uspe videti prej, kot bo shodil. Res so čudni časi. Razdalja s Prevalj do Ljubljane se zdaj meri v astronomskih enotah.
