/ PETEK, 27. MAREC
Zjutraj se že nekaj dni ne zbujam z občutkom, da so vse to samo grde sanje. Da se bom prebudila, šla v službo in bo vse po starem. Da me Mateja pobere na Cankarjevi in se s smehom "terapirava" vso pot do šole. Ali da se peljem s kolesom in se jezim nad smradom iz klavnice. Če bi še jedla meso, bi mi ta vonj zagotovo meso zagabil.
Ne, zdaj sem dojela celo jaz, da je vse to res. Kako malo je potrebno, da nenormalne razmere postanejo normalne. Že nekaj dni nisem bila zunaj. Za to je več razlogov. V 14 dneh karantene sem stanovanje zapustila dvakrat. Sprehod proti Račjemu dvoru, kjer je bila prehuda gneča, skozi park v gneči in nato sem ostala kar doma. Moja jutra so sedaj popolnoma drugačna.
Vstanem brez budilke, ampak skoraj tako hitro kot običajno med šolskim letom. Pojem zajtrk, popijem svojo cikorijo, ob osmih sem že v virtualni učilnici. Dvajset minut pred običajnim začetkom pouka pregledam prisotnost v spletnih učilnicah. Pri vsakem imenu malo postanem, pred seboj imam obraz učenca in tako dalje po urniku za tisti dan. Pišem si z učenci, sodelavci, starši. Pregledujem primerno gradivo za delo na daljavo in razmišljam o drugačnih poteh do znanja. Hčerka dela družbo mami, sin živi sam in se še pogovarja težko po telefonu. Kaj jaz vem, mogoče pa se ta virus tudi preko telefona prenaša. Ko imam težave tehnične narave, vljudno prosim kolega Berliča iz sosednje učilnice za pomoč. Je izredno ustrežljiv in z njegovo pomočjo teče delo lepo dalje. Zvečer se odklopim s spleta, ker je preveč informacij slabo za moje duševno zdravje. O virusu ne berem več, ne gledam posnetkov pravih strokovnjakov in kvazistrokovnjakov. Ne gre več. Niti v glavo niti v srce.
/ SOBOTA, 28. MAREC
Juhej, prost dan. Po zajtrku čistiva stanovanje, nato greva na Meljski hrib, kjer za zdaj ni prav veliko ljudi. Narava je lepa, v zraku je saharski pesek. Imam šal pred usti. Bolj zaradi peska kot zaradi virusa. V trgovini nisem bila že od 12. marca. Me "šparajo" glede stikov z drugimi ljudmi. Po kosilu berem Večer, Delo, knjigo. Prijateljica Aleksandra je napisala uporaben članek. Ob njenih zapisih na facebooku o preživetju v času karantene se vsak dan znova krohotam. A od petka do nedelje dopoldan je splet pri meni izključen. Čisto dobro shajam brez njega.
/ NEDELJA, 29. MAREC
Nedelja je lepa, pred kosilom greva zopet na Meljski hrib. Razjezim se nad novim kupom smeti, ki ga v soboto še ni bilo. Embalaža od piva, kokakole in soka. Bojim se, da bodo packi ostali packi tudi naprej. Nekatere stvari pa ne bodo nikoli več iste. Zame ne. Čutim, kako krhka so naša življenja, zdaj pa smo skupaj v tem filmu. Nazadnje se mi je taka odpoved pouka zgodila v prvih razredih osnovne šole v Dvorjanah, ko se je v šoli pokvarila peč in smo imeli zimske počitnice podaljšane za en teden. Ne spomnim se več, kako smo to nadomestili. Spominjam pa se opojnega občutka svobode in srečice pred zaprto šolo, da bomo še en teden doma. Zdaj pa mi nekateri učenci pišejo, da bi radi prišli v šolo. Tudi jaz. Neskončno.
Po kosilu počitek, potem pa priprave na nov delovni teden. Štiri polne ure in še čez delam na daljavo kljub nedelji in nato je čas za spanje in prej še branje. Zaspim z mislijo na vse naše učence in kolege iz OŠ Draga Kobala. Preko trideset let je to tudi moja šola.
/ PONEDELJEK, 30. MAREC
Deževno jutro. Uspe nama skupni zajtrk po eni uri dela, ki sva ga opravljala brez ene same izmenjane besede. Učenci se odzivajo in oddajajo opravljeno delo za prejšnji teden. Nekateri so to opravili že isti dan. Verjamem, da tokrat ni lahko nikomur. Učencem, staršem in tudi nam, učiteljem. Med učenci so velike socialne razlike. Na vseh šolah imamo veliko tujcev, ki se komaj srečujejo z jezikom. Niti približno nimajo vsi enakih pogojev. Šole iščejo optimalne rešitve. Naš ravnatelj je poskrbel, da so nekateri učenci dobili tablice, ko niso delale, jih je odpeljal v šolo, da jih je naša pridna mravljica Vesna zopet usposobila. Nekaterim otrokom pošiljajo gradivo po pošti. Različni svetovi. Ministrica pa bluzi, da je to isto, kot da smo v šoli. Samo poti do ciljev so drugačne. Draga gospa, potem pa pojdite k družini z več šoloobveznimi otroki, s PP, s finančnimi in še kakšnimi težavami. Zato tak pouk ni in kljub vsemu ne more biti isto. Nekdo je nekoč zapisal, da ni problema, ki ne bi imel še darila zraven. Tu vidim to darilo za učitelje, da se izobražujemo in delamo ves dan, učenci pa tudi. Nekateri učenci mi pišejo, da jim tak način dela ustreza. Nekateri so sami dovolj odgovorni, nekateri pa ponoči igrajo igrice, potem pa pol dneva prespijo.
/ TOREK, 31. MAREC
Težko sem se zvlekla iz postelje. Pa nisem jutranji zaspanec. Pojem zajtrk in sem ponovno v spletni učilnici. Včerajšnji dan me je zdelal. Preko osem ur sem pregledovala izdelke otrok. Zato sem vmes delala qigong vaje, vaje za raztezanje telesa, se einstellen.
V glavnem odmoru, ki je tokrat okrog 13. ure, sem še vedno v pižami. Pred kosilom, ki ga družno skuhava, se stuširam in se oblečem v "službena" oblačila. Po kosilu kratek predah in ponovno pred računalnik. Devetošolci, danes vam ne morem niti odpisati. Jutri boste na vrsti. Danes so sedmošolci in osmošolci. Prijavila sem se na webinar ob 20. uri. Sedim pred računalnikom in se čudim, kaj vse se da narediti preko spleta. Jaz pa z učenci najraje delam igre vlog, odkrivam zanimive Mariborčane in jih predstavljamo zainteresirani publiki. To, kar delam zdaj, je daleč od tistega, kar me veseli. Festival sprehodov je prestavljen, moja viteza in vitezinji bodo takrat že v gimnazijah. Le kdo bo vodil po poteh Klare Kukovec? Rajzefiber, pogrešam ta naš čas. Pozabila sem napisati, da je z menoj na webinarju tudi moj kolega Berlič iz sosednje učilnice, čeprav se ni prijavil. Grozno, ne? Zraven pa sva jedla odličen štrudelj, ki so nama ga na prag nastavili zgornji sosedje.
/ SREDA, 1. APRIL
Pa tak 1. april. Preveč sem doma. Nihče me ne bo mogel naprvoapriliti, ker sem preveč osredotočena na svet med štirimi stenami. Še moja ljuba mama ne, ki ima skoraj zasluge za to, da sem bila v nevarnosti pred leti, ko sem se stegovala, da bi videla strupen oblak nad Dravo. Mama, nič ne bo danes. Itak sem samo doma. Največja akcija dneva je, ko se okrog 12. ure spravim iz pižame in zvečer (čim prej po možnosti) zopet v pižamo. Ne vem, kako se bom navadila na normalna oblačila. Razen če ne bo po vrnitvi v naši šolo dress code pižama.
Danes se smejem, ker gledam na FB-skupino, ki jo ureja naš Drago iz Dupleka. Sošolec ob eni fotografiji napiše, da sem bila glavna simpatija dvema sošolcema. Joj, kako sladki spomini. Ne, niti po petih desetletjih tega nisem pozabila. Hvala za te spomine, tako pogrejejo srce. K sreči imam preveč dela, da bi se spominjala tudi grdih stvari iz svojega življenja. Ki mi je dajalo in veliko preveč odvzemalo.
Večer (torkov večer mislim) je poskrbel, da mi je srce zaigralo. Stojan je na facebooku pri starem taborniškem tovarišu videl fotografijo nagačene opice. Kaj pa, če je to Scherbaumova opica? Marko? Takoj obvestiva Aleksandro in zdaj čakava na dober razplet zgodbe. Še obstajajo čudeži? No, za 1. april ravno ne.
/ ČETRTEK, 2. APRIL
Razmišljam, da bi vdrla na ozemlje sosednje občine in bi šla malo v zapor. Tam je zdaj veliko prostora. Bila bi zelo hvaležna za kakšno dobro knjigo in mir brez spleta. Ne, nič ne bo iz tega, ni tako strogo, kot sem mislila, da bo. Za take vdore te ne zaprejo.
V dobro voljo me spravi mejl našega ravnatelja. Na koncu tedna ne bo več potrebe po oddajanju poročil kot dokazu, kaj smo delali. Ker se vračamo v šolo baje počasi. Sem mu odpisala, da ne vem, kako bo, ker so meje še zaprte, jaz pa v moji Istri delam na daljavo. Kot da je tudi danes 1. april.
Proti večeru se oglasim v viber skupinah Borovničke in Krostate pa na messengerju skupini 3MIA. K sreči dela tudi telefon in klepetam z dragimi prijateljicami. Izmenjujemo si novice, šale, pa tudi slabe novice. Prijateljica je na čakanju. Pa je izredno uspešno delala preko spleta. Sinu so zmanjšali plačo. Baje zaradi vladnih ukrepov. Ne, zaradi pohlepa v tem primeru.
S kolegom Berličem bom imela danes sestanek v zbornici. Tam imava tudi zajtrk in kosilo. Izmenjava izkušnje o delu.
Stojan vsak dan odnese kosilo našemu brezdomcu. Težko je zanj, vsa javna stranišča so zaprta. Tudi njim je težko. In mi? Jamramo zaradi zaprtih stopnic na Kalvarijo? Ni kavarn, ni frizerjev, ni kozmetičark? Imamo pa streho nad glavo, hrano in sončen dan. Skrbi me za učence, ki jim je edini zdrav obrok hrana v šoli. Toda tudi za to so poskrbeli. Smo ostali, ki imamo vse, kar potrebujemo v življenju, razvajeni? Včasih pa res. Naj bo ta preizkušnja zato, da zbudi naša srca in poti do hvaležnosti, empatije, skromnosti in ljubezni.