Ena poletna: Gostinstvo in turizem

Pred nekaj tedni sem odprl manjšo turistično zmogljivost in se tako pridružil armadi upajočih, ki verjamemo, da sta gostinstvo in turizem ekspresno dvigalo za pot iz te preklemanske šlamastike. Po novem z drugačnimi očmi hodim po svetu in opazujem ter sočustvujem s sotrpini iz panoge. Sledeči tekst torej ni navadno obrekovanje, ampak bolj analiza stanja.

Korona je nekatere dejavnosti, ki so bile že prej čislane, spravila na raven kulta. Na prvem mestu je odhod na kavo. Štirje jezdeci epidemije (Janša, Poklukar, Jerala in Kacin) nam ponovno grozijo z jesenskim zaprtjem in nekoč vsakdanji obred pitja kave v bifeju je postal poslanstvo.

"Kolikokrat še grem na kavo, preden bodo lokale čez zimo zaprli?"

Tako prav pobožnjakarsko čepimo v bifejih in poduhovljeno opravljamo vse tisto, kar k temu obredju sodi. Srkanje kave, premišljanje, ali je že čas tudi za kratkega, klepet s prijatelji in proti večeru lajanje v luno.

Med temi rabotami žal trčimo na velik, pereč in skoraj nerešljiv problem, ki se imenuje osebje.

Videl sem kar nekaj delčkov naše celine. Kamorkoli sem prišel, sem si del svojega mnenja o dotični destinaciji ustvaril na osnovi postrežbe v lokalih. To počnemo vsi. In praviloma je ta postrežba kvalitetnejša, kot je v slovenskih gostinskih objektih. V naših restavracijah, gostilnah in hotelih še nekako gre, kafiči so odvisni od horoskopa in sreče. Ponekod je postrežba imenitna in je osebje zavzeto, čeprav zelo redko tudi v skladu z osnovnimi profesionalnimi standardi, drugje je situacija prav klavrna.

Zadnjič sem šel na Lent. Lepo je ob reki in tam se včasih dobimo v enem izmed lokalov. Dogovorjen sem s prijateljem, ki zamuja, zato se ne sekiram preveč, ko me osebje ignorira. Streže fantè, ki je videti povsem izgubljen, ker so prišli gostje in zavzeli recimo osemdeset odstotkov kapacitet. Malo mi je zabavno, ker se spomnim enega izmed vrhuncev Tofovega humorja, ko Rifle dahne: "Aber kelnar mene nicht šliven!"

Potem pride prijatelj in skupaj se posvetiva čakanju na osebje. Saj poznate tisto, ko pogovor ne more steči, ker nervozno pogleduješ, kdaj se te bo kelnar usmilil. Končno pride. Naročiva. Odrešitev. Ampak naročenega potem tudi ne prinese. Hodi gor in dol, prinaša pijače drugim gostom, najinih dišečih napitkov ni med njimi. Po kakšnih petnajstih minutah se ponovno prikaže in z resnobnim, od napora in skrbi zaznamovanim obrazom postavi ultimativno vprašanje vseh hobi natakarjev: "Kaj sta že vidva naročila?"

Sodu izbije dno, vstaneva, kelnar v zagovor pove, da je sam in da je gužva in da dela v gostinstvu, ter se premakneva v enega naslednjih lokalov.

Tam začnemo mnogo bolje. Osebje je v trenutku pri naju: sicer natakar deluje kot vpoklicanec s študentskega servisa, ampak takšna je pač realnost slovenske strežbe: 4,5 evra na uro in mirna Bosna. Tudi naročeno prinese sorazmerno hitro, a kaj ko se spotakne čez prag in naročeno zgrmi po tleh.

Moj macchiato na tleh lokala na Lentu začne svojo pot k zvezdam.

Da ne bom gorak le na osebje v lokalih meni ljubega mesta. Tudi pri nas v Svečini smo dali svoj prispevek h gostinski umetnosti.

Bilo je pred leti, ko se naš preljubi bife sredi vaškega trga še ni imenoval Panja in ga še ni vodil Stana, ampak je bil kar bife pod vodstvom trgovske verige, ki je imela v lasti tudi vaško trgovino. Zgodilo se je, da sva z ženo gostila posebno pomembnega gosta. Umetnika in enega od redkih ljudi, za katere lahko mirno trdim, da so olikani in uglajeni, a ne zaradi bontona, temveč je takšno njihovo naravno stanje. "Stara dunajska šola," bi se reklo. Po najboljših močeh sva pripravila obrok, nato sem gosta povabil na kavo v "Staro vaško jedro", kot smo ponosno imenovali na novo prenovljeno vaško središče. Lepo je pri nas pod pergolo in trto in obetalo se je popolno popoldne.

Pride natakarica: "Kê bote?"

Včasih mislim, da smo se Svečinčani naselili v naši vasi iz Polinezije. Če so se lahko tja naselili iz Peruja in Egipta in ne vem od kod vse, so lahko Polinezijci na svojih čolnih kasneje prišli po Pesnici navzgor tudi do Svečine. Naš dialekt namreč spominja na polinezijščino. Kot primer: pri nas besedno zvezo kolikor toliko izgovorimo kiko-tiko! Kar pa zveni čisto po polinezijsko.

Kakorkoli, najin cenjen gost naroči:

"Macchiato, prosim!"

"Kê?"

Natakarica še nikoli ni slišala za v začetku devetdesetih še ne tako razširjeno izpeljanko priprave kave, kot je macchiato danes …

"Veste kaj, prinesite mi kratko kavo in nekaj mleka zraven."

Natakarica odide, sam se gostu opravičim: "Smo pač podeželje, kaj češ!"

"Nikakor, nobene zadrege, prosim," pravi on. "Tudi v Ljubljani ne vedo, kaj je to macchiato! Veste, beseda v italijanščini pomeni packo oziroma madež ali liso in tudi v prestižnih lokalih se mi zgodi, da mi prinesejo kavo s preveč mleka. Tako sem se navadil, da naročim espresso ter mleko posebej in si sam kanem kapljico, ki nato naredi to znamenito lisasto kavo. Žal je takšen macchiato še vedno neustrezen, ker mora biti kapljica mleka zagreta, ampak pitje kave v Sloveniji je en sam kompromis!"

Zavzdihne nad obupno situacijo kavne kulture pri nas in pomenkujemo se naprej.

Ne mine pet minut, ko se natakarica prikaže s kratko kavo in litrom alpskega mleka v tetrapaku. In še preden je cenjeni gost uspel karkoli komentirati, mu je bila skodelica postavljena na mizo, iz tetrapaka pa je naredilo "glonk, glonk, glonk" in packa ali madež je postal jezero. Tako smo, popolnoma nič krivi, izumili znameniti svečinski macchiato.

Poduk ali nauk:

Ko se boste v teh poletnih dneh prepuščali ugodju primarne socializacije, kot je pitje kave s prijatelji - ne črtite preveč nesposobnega osebja! Pa ne zato, ker zaradi človečnosti popuščamo njihovi neprofesionalnosti in ignoranci do nekoč cenjenega poklica, temveč zaradi preprostega dejstva, da ste v lokalu morebiti zadnjič za zelo dolgo časa. Korona preži in nikoli ne spi.