Esej dijakinje: Kakšna bo naša prihodnost?

Danes se naš svet sooča z različnimi okoljskimi problemi, kot so onesnaževanje zraka, vode, globalno segrevanje, zmanjšanje ozona ..., ki povzročajo velike težave za okolje. Do onesnaženja pa prihaja predvsem zaradi uničujoče narave ljudi. Učinki podnebnih sprememb, ki se zaradi nenehnega pridobivanja in izgorevanja fosilnih goriv iz leta v leto slabšajo, lahko spremenijo zemeljske ekosisteme hitreje, kot se jim lahko prilagodimo, in tako ogrožajo obstoj ne le človeštva na tem planetu, ampak celo planet sam. Da bi dosegli napredek, je treba spremeniti temeljni način razmišljanja o podnebni krizi. Namesto da bi se osredotočili zgolj na znanstvene rešitve za našo sodobno okoljsko katastrofo, moramo rešitve iskati povsod, kjer jih je mogoče najti. Filozofija je odlično izhodišče za to, če je naš cilj spremeniti prevladujoči način razmišljanja o tem vprašanju.

Naš odnos do okolja je bolj ali manj porušen. Narava je neživ ''predmet'', ki ga uporabljamo, izkoriščamo in nad njim dominiramo za lastno korist. Vidimo jo le kot predmet za ekonomsko izrabo, saj spodbuja stalno rast, ki jo je pogosto mogoče doseči le z izkoriščanjem planeta. Vse, kar proizvedemo, zahteva surovine, ki nam jih poda Zemlja. Vsako leto je potrebnih več teh virov, tako obnovljivih kot neobnovljivih, da bi zadovoljili potrebe človeštva.

Pri ekološki krizi, ki je na vrhuncu, torej ni relevantno le vprašanje, kaj bom naredil jaz, ampak kaj bomo naredili kot družba – ekološka kriza ni le lokalni problem, ampak svetovni. Se pa tukaj zaplete, saj so tu vprašanja svobode, odgovornosti ... – danes namreč živimo v času hiperproizvodnje – če jo nepremišljeno zmanjšujemo, lahko ogrozimo svetovno gospodarstvo, zato je treba razmišljati o načinu ekoloških družbenih sprememb (kako naj torej ukrepamo, da bo za vse najboljše?).

Kapitalizem se je izkazal za zelo uničujočega za naravo, saj spodbuja denarno vodeno družbo, ki temelji na poseganju v izkoriščanje virov našega sveta. Naš odnos do narave je zdaj postal predvsem ekonomski, vidimo jo predvsem kot sredstvo za dobiček.

Problem globalnega trga je predvsem v tem, da večino storitev proizvajajo razvitejše države v manj razvitih državah, torej so "ustvarjene" v ekološko slabših razmerah, vendar se prodajajo na trgu v razvitejših državah, kjer je pravni red strožji, zato domačin ni konkurenčen tujcu. Bogati tudi ne plačujejo "ekološkega" davka, stanovanja prebivalcev manj razvitih držav so poplavljena, toplogredne pline pa ustvarjajo predvsem tisti, ki so najbogatejši in imajo najmanj ekoloških težav. Torej ljudje, ki živijo v gospodarsko razvitih državah, porabijo večje količine virov in energije na posameznika in tudi zapravljajo več virov. To pa vse za ceno revnih ljudi, ki so odvisni od virov in živijo v državah v razvoju. Resen okoljski problem je tudi neenakomerna porazdelitev bogastva in dostopa do zemlje in njenih virov. Razlika med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, se povečuje.

Seveda je najbolj smiselno pri ekoloških vprašanjih zaupati znanstvenikom, vendar kako lahko resnične izvedence za podnebna vprašanja sploh ločimo od namišljenih, samooklicanih?

Ne samo, da so znanstveniki mnogokrat zatirani – med mandatom predsednika Trumpa (vključno s prehodnim obdobjem) je bilo 154 dokumentiranih primerov cenzure znanstvenikov s strani zvezne vlade in 19 primerov samocenzure znanstvenikov. V času Trumpove administracije so bile s spletnih strani dvanajstih zveznih organov odstranjene informacije o podnebnih spremembah in druge znanstvene informacije, v večini primerov po navodilih uradnikov administracije. To je Američanom otežilo izobraževanje o podnebnih spremembah in drugih znanstvenih vprašanjih, kar je lahko Trumpovi administraciji olajšalo ukrepanje v zvezi s temi vprašanji, saj je zameglilo posledice ukrepov administracije.[1]

Politiki, ki so na tem področju nestrokovnjaki in nimajo nobene zveze z znanostjo, kot je na primer Donald Trump, poskušajo diskreditirati klasične znanstvenike tako, da pravijo, da so se zmotili in da so povezani z vlado. Pretvarjajo tudi resnice preteklosti, da bi ustvarili novo resnico prihodnosti. Nestrokovnjaki stvari opisujejo z zelo preprostimi razlagami v kratkih povedih ali pa gre pri njih pogosto za zarotniško mnenje (Trump je zagovarjal, da so si ekološko krizo izmislili levičarji, ker hočejo obnoviti komunizem), ki pa je opisano na zelo enostaven način in zgleda na videz logično, kar pa je problem, ker ljudje, ki nismo znanstveniki, to težko ločimo od resnice.

A tudi če bi ljudje imeli več znanja o ekološki krizi, to ne bi nujno vodilo v več etičnosti. Mnogi od nas se podnebnih sprememb bolj ali manj zavedamo, vendar večina ne ukrepa pretirano. Premalo smo moralno ozaveščeni – izobraževanje o ekologiji je zgolj informativno, mora pa tudi ''spremeniti'' človeka oziroma njegove vedenjske vzorce, kar je lahko naporen in dolgotrajen proces.

Kakšne moralne dolžnosti pa imamo že obstoječe generacije do prihodnjih, še neobstoječih generacij ljudi? Čeprav ne vemo, kdo so – ne samo, da nimamo informacij o identiteti prihodnjih ljudi, ampak tudi ničesar ne vemo o njihovih predstavah o dobrem življenju ali tehnološkem napredku, ki ga bodo dosegli, je vseeno pomembno ohranjanje virov za prihodnje generacije. Če pretiravamo in zlorabljamo vire in energijo iz fosilnih goriv, bodo naše prihodnje generacije zelo težko preživele. Če smo mi prevzeli planet ''v uporabo'' od prejšnjih generacij, je od nas odgovorno, da ga zapustimo v podobnem stanju, kot smo ga prevzeli – ni prav, da ljudem, ki bodo živeli za nami, pustimo slabše pogoje za življenje.

Morda pa je najbolj temeljno vprašanje, ki si ga je treba zastaviti v zvezi z okoljsko etiko, kakšne obveznosti in dolžnosti imamo ljudje do naravnega okolja. Če je odgovor, da bomo kot človeška bitja propadli, če ne bomo omejili svojih dejanj do narave, potem velja, da je ta etika ''antropocentrična'', katere značilni predstavnik je filozof Immanuel Kant, ki podeljuje moralno vrednost samo ljudem. Neracionalni subjekti, kot so nečloveške živali, torej nimajo pravic in lahko, po Kantu, z njimi ravnamo, kakor želimo. Kant namreč v ljudeh vidi nekakšno posebnost samo zato, ker smo razumna bitja in nas zato postavlja v ospredje. Obstaja celo skrajna oblika antropocentrizma, t. i. ekofeminizem, kjer so ženske manj vredne, saj so bolj ''naravne'' – človek je moški, potem pa je vse ostalo. To ''antropocentričnost'' lahko pogosto zasledimo v vsakdanjem življenju – učbeniki za biologijo se na primer večinoma osredotočajo le na človeka, otroške igrače so pogosto izdelane tako, da prikazujejo človeka v vlogi lastnika in upravljavca narave, športi, za katere je narava na voljo za izkoriščanje in uporabo ...

Smiselno pa je razmisliti tudi o tem, ali imajo tudi živali moralno vrednost. Takšen pogled je utilitarističen, saj so tudi živali bitja, ki lahko čutijo ugodje in bolečino. Živali je torej treba vključiti v presojo, ker so tako kot ljudje bitja interesov – ne smemo oceniti le, kako naše odločitve vplivajo na ljudi, ampak tudi, kako vplivajo na živali. Na primer, tudi če bi se izkazalo, da krčenje gozda ljudem koristi, je treba upoštevati tudi dobro počutje živali, ki živijo v gozdu in okoli njega, katerim pa bi to seveda škodovalo.

Če pa poleg ljudi in živali vključimo še vse žive organizme, pa govorimo o t. i. biocentrizmu. Biocentrizem postavlja v središče sveta živa bitja in trdi, da ima življenje organizmov moralni status. V primerjavi s tem zatrjuje ekocentrizem, da imajo poleg živih bitij moralni status tudi zemlja, voda, zrak, ekosistemi oziroma celotna narava - in ne le živi organizmi. Biocentrična etika okolja priznava vsem organizmom (ne pa tudi vrstam) lastno vrednost in moralni status, kar pomeni, da so deležni moralne obravnave in imamo do njih odgovornost (Stenmark 2004: 94).[2]

Eden najvplivnejših predstavnikov ekocentrične etike je naravoslovec Aldo Leopold. Zemlje ne moremo obravnavati zgolj kot objekt, kot smo to počeli v preteklosti. Zemlje ne moremo obravnavati kot mrtvo lastnino in je uporabljati kot lastno željo, kot smo to počeli v preteklosti. Namesto tega je treba zemljo obravnavati in nanjo gledati kot na živ organizem. Po Leopoldu bi bilo napačno, če bi zemljo razumeli le kot stvar. Zemlja ni zgolj prst, niti ni le lastnina, temveč jo je treba razumeti kot vir energije, ki spontano priteka iz zemlje.[3]

Zavzema se tudi za to, da naša primarna etična skrb ne sme biti posamezna rastlina ali žival, temveč zdravo delovanje celotne biotske skupnosti. Pogosta kritika tega je, da zagovarja oziroma dovoljuje žrtvovanje dobrega posamezne živali za dobro celote. Ali je torej moralno sprejemljivo popolnoma iztrebiti določeno vrsto, če bi to ostalim koristilo?

Vendar ljubezen ni nikoli brez "ostanka". Ali je res mogoče reči, da ljubimo vso naravo, tudi iztrebke, viruse, bakterije? Lahko je ljubiti naravo, kadar jo zastopajo hišni ljubljenčki ali ledeniška jezera, težje, če jo predstavljajo virusi ali potresi.

Običajni odgovor deep ecology na ta očitek, namreč, da je temu "paradoksu" ljubezni do narave kriva napačna perspektiva, človekova "antropocentrična" naravnanost, ki ni sposobna videti organskega reda narave v celoti in stvari presoja le z vidika njihove koristnosti, je prekratek vsaj v eni točki: ne pojasni, kako je to človekovo odstopanje sploh mogoče, če je tudi on (kot vse) v izhodisču del organske celote narave. Ljubezen globoke ekologije tako morda lahko vključuje viruse, ne more pa (v skrajnosti) človeka škodljivca. Katerokoli stališče že zavzamemo, ''ekološko" ali ''vsakdanje", v naravi je vselej neka reč preveč, reč, ki povzroča, da se ljubezenska izjava "Rad imam naravo!" prej ali slej popravi v "Naravo imam rad, razen ...''[4]

Pri ljubezni do narave bomo vedno naleteli na neko oviro, na nek ''tujek'', katerega ne moremo tako rekoč ''ljubiti'' – ljubezen je namreč selektivna, nekoga ali nekaj ljubimo, drugih pa ne. Nekaj nam je lahko tudi bolj ljubo kot pa kaj drugega – mislim, da bi človek težje imel tako rad kamen kot ima lahko rad psa, vendar mislim, da bi redkokdo brez kakršnega koli razloga uničeval kamne, samo zato, ker niso živi. Narava nam je draga, tudi če nikomur ne služi - notranje čutimo, da je ne uničujemo brez utemeljenega razloga. Po drugi strani pa je ljubezen lahko dobra motivacija za moralno delovanje, saj lahko v ekologiji deluje kot spodbuda za varovanje narave.

V starih časih so ljudje vedno cenili gore, reke, gozdove, drevesa in številne živali. Tako je bil velik del narave čaščen in zaščiten.

Kljub prevladujočemu antropocentrizmu so se tudi v preteklosti pojavljali odmiki od prevladujočega pogleda na naravo. Zasledimo jih v mistiki, vzhodnih religijah, zahodnem puščavništvu, teocentrizmu Franciška Ašiškega, rusojevstvu, romantiki, pri Thoreaju, Emersonu in transcendentalistih, v nietzschejanskem dionizičnem kultu, ezoteriki, folklornih običajih, etnologiji, tudi v posameznih društvih za zaščito in varstvo narave, pri planincih idr. (Visković 2011: 14).[5]

Romantika se je v Združenem kraljestvu razvila po industrijski revoluciji in do neke mere kot odgovor nanjo. Romantiki so častili naravo, se zlili z njo z dušo, na drugi strani pa smo imeli ljudi, ki jim narava ni bila mar, mar jim je bil le industrijski napredek. Številni intelektualci in umetniki so imeli industrializem za nehumanega in nenaravnega in so se uprli – včasih precej nasilno – proti vse bolj nečloveški in nenaravni mehanizaciji sodobnega življenja. Sprememba družbene in politične zavesti je mogoča s pomočjo protestov, kar je tudi ena od možnih rešitev. Protesti so učinkovito orodje, tudi če so ''moteči''. Videti, kako drugi ukrepajo, motivira ljudi na drugih mestih, da sprejmejo podobne ukrepe, tudi če niso fizično sodelovali v prvotnih protestih ter spodbudijo posameznike o bolj ozaveščenem razmišljanju v povezavi z naravo. Z opazovanjem protestov, neposredno ali prek medijev, se mimoidoči lahko poistovetijo s protestniki, kar lahko poveča njihovo prepričanje o lastni moči povzročitve družbenih sprememb. Protesti lahko tudi pomagajo doseči spremembo politike, uspeli so celo spremeniti sodne odločitve.

Je pa mnogokrat problem, ko civilna iniciativa, ki ''na ulici'' zagovarja ekološko spremembo oziroma nasprotuje vladi in politikom, ki ne naredijo dovolj za okolje, postane strankarska oziroma vstopi v parlament. Tam se seveda mora ravnati po demokratičnih pravilih in zagovarjati stališča, ki jih prej ''na ulici'' ne bi, saj šteje le glas večine. Tako potem njihov glas, ki bi lahko veliko bolj pripomogel k reševanju ekološke krize, ni več slišan.

Po tisočih letih družbenega razvoja smo se znašli na vrhuncu tehnologije in onesnaževanja. Učinke naših industrijskih načinov že opažamo z izumrtjem vrst, taljenjem ledenikov in uničenjem pokrajine. Naše prepoznavanje teh učinkov nakazuje, da je naša vloga v naravi veliko bolj vplivna, kot bi morala biti. Zato je nujno, da naredimo velike spremembe in da jih naredimo kmalu. Naša vloga v naravi bi morala biti ''sosedska''. Predolgo smo izkoriščali svet in posledice tega početja so povsod. Zato moramo spremeniti, kako vplivamo na zemljo. Spoštovati moramo naravni red stvari in najti način za življenje v skladu s tem.

[1] gl. Webb in Kurtz, 2022, https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8793038/, datum citiranja: 23. 2. 2023

[2] gl. Čeh Steger, 2015: str. 57

[3] gl. Eba, 2020, https://www.researchgate.net/publication/351457097_A_Critique_of_Aldo_Leopold_Land_Ethic_for_Environmental_Management, datum citiranja: 23. 2. 2023

[4] gl. Omladič, str. 55

[5] gl. Čeh Steger, 2015, str. 55