Miha Dajčman
Ob prebiranju Večera sem se pred dobrim letom odločil, da se pridružim odpravi slovenskih prostovoljcev v eno najmanjših afriških držav, Gambijo. Nekaj časa sem okleval, vmes odločitev, da se kot novinar pridružim slovenskim študentom arhitekture, ki so gradili novo šolo, preložil, naposled pa sem si za 23. rojstni dan zaželel, da še letos obiščem črno celino. Oddal sem prijavnico, se udeležil delavnice za prostovoljce v Ljubljani in izbral termin - poletni tabor 3. Da je življenje na tej celini nekaj zame nepoznanega, sem dal vedeti, ko sem na vprašanje, kaj je moja prva asociacija na Afriko, odgovoril: "Didier Drogba." Koordinatorici društva, ki v Gambiji organizira potovanja za prostovoljce, ni bilo nič jasno, še manj drugim prostovoljcem.
Šel sem na pot. Z avtobusom iz Maribora do Benetk, od tam z letalom do Barcelone. Naslednja destinacija Banjul, Gambija. Glavno mesto skoraj dvomilijonske države, po velikosti primerljive s Slovenijo, meji na Senegal in na zahodu na Atlantski ocean. "Že na letališču bo šok. Ko se boste vkrcali v letalo, bo tam veliko temnopoltih," sem se z nasmehom spominjal besed koordinatorice na delavnicah. Na moje začudenje ni bilo nič drugače, pa sem ostal miren. A ko v letalo ravno pred menoj niso pustili dvema gospodoma, ker nista imela svojih potnih listov, vsaj tako je dejala letališka delavka, sem prvič postal vznemirjen. Let je bil miren. Skozi okno sem opazoval severno obalo Afrike pa zahodno, točno sem vedel, kdaj smo nad Saharo, saj je bilo nebo motno od peska.
Že na letališču bo šok; ko se boste vkrcali v letalo, bo tam veliko temnopoltih
Trideset stopinj naj bi bilo
Pristali smo zvečer, okoli osme. Ura v Gambiji je dve uri za našo, prestavil sem si jo, ko sem stopil iz letala, in vame je pihnila afriška vročina. Trideset stopinj naj bi bilo, pa sem jih čutil vsaj deset več. Močna vlaga mi je dala misliti, da bom v treh tednih porabil veliko deodoranta. Do terminala nas je zapeljal ličen avtobus, podoben tistim Tamovim, ki jih za letališča izdelujejo v Mariboru.
Če imaš veliko deklet, si bogat moški
Ko smo prispeli, me je pred kompleksom, v katerem smo živeli, prijazno pozdravil Mohamed: "Pozdravljen, srečen človek. Ravno ko si prišel, je začelo deževati. Srečo prinašaš. Prvič letos dežuje v deževnem obdobju." Da sem srečen in bogat moški, sem naslednje tedne slišal še nekajkrat, saj sem bil pogosto v družbi deklet. Spali smo v urejenih sobah, z vodo, ki sicer za Evropejce ni pitna, prhami … Prvo noč sem spal bolj malo, ker se je s sosednjega dvorišča, kjer tamkajšnja družina ni živela v razmerah, primerljivih z našimi, glasno oglašala koza, privezana k drevesu. Razlog za nemirni spanec so najbrž imeli tudi učinki antimalarika, ki sem ga jemal enkrat na teden in naj bi povzročal "žive sanje". Ob petih zjutraj sem se presenečen zbudil, ko je iz bližnjega minareta zazvenel klic k molitvi. Prvo takšno jutro zame.
V Gambiji iščejo ljubezen
"Razglednice jim pravimo," so nam članom novega tabora razlagala dekleta, ki so se vračala v Slovenijo. Ženske, predvsem starejše dobro situirane Evropejke, pridejo v Gambijo iskat temnopolte moške. In takšni pari, podobni tistim iz filma Paradiž, so upodobljeni tudi na gambijskih razglednicah. One so srečne, ker dobijo, kar so želele, mladi Gambijci pa tudi, ker so za trenutek preskrbljeni, hkrati pa verjamejo, da jim bo preko teh oseb uspelo priti v Evropo. Hitro se zgodi, da sta oba razočarana. On se v Evropi ne navadi na tukajšnji način življenja, ki je drugačen od ležernega gambijskega, ona v Evropi deluje povsem drugače kot v Gambiji, mine jo in temu sledi konec. Kar nekaj "razglednic" smo videli v treh tednih. Ne samo Evropejke, tudi moški pridejo v Gambijo iskat "ljubezen", a jih je manj. Že na splošno so Gambijke manj vidne na ulici, Evropejke, tudi prostovoljke, pa domačini zelo pogosto ogovarjajo. "Kakšno je tvoje ljubko ime?, Kakšno je tvoje prelepo ime?" in še nekaj oguljenih fraz imajo, s katerimi navežejo stik. Večina teh ljudi je spoštljiva, prijazna, dobronamerna, a kaj hitro se zgodi, da te želi sogovornik le zavesti ali izigrati.
Najprej ostanejo brez nohta
Moje prostovoljno delo kot novinar v Gambiji je hitro šlo v pozabo. Nekaj fotografij in vsebin sem nabral, a po prvih dneh dela v šoli, kjer smo delali z otroki, starimi od treh do okoli 15 let, sem uvidel, da bo največ energije usmerjene v to delo. Ker nas je bilo prostovoljcev v tretji poletni skupini manj, smo imeli zahtevno delo. Da smo jih zamotili, smo včasih v šolo povabili bobnarje in umetnike. Ko nismo imeli več idej in energije, so se organizirali sami. Skok v daljino, nogomet, lovljenje ... Bosi so tekli na vso moč. Pa je komu odtrgalo noht na nogi, a je po nekaj urah na to hitro pozabil in znova tekel po pesku. Štirje nohti na teden, smo statistiko zabeležili prvi teden, kasneje na te poškodbe sploh nismo bili več pozorni. Odmislili smo tudi vse brazgotine, izpuščaje in gnojne rane, ki so jih imeli otroci.
Kadijo boba marleyja
Druga Jamajka pravijo Gambiji, državi, kjer sta homoseksualnost in droga prepovedani, a v zraku kljub temu občasno vonjaš marihuano. "Bob marley" zvitku marihuane rečejo Gambijci. V enem od klubov na plaži, kamor smo se neki večer odpravili, so nam razložili, da so muslimani, ki kadijo marihuano, rasta muslimani. Nekaterim Gambijcem ni pretirano mar za pravila. Ob vstopu v vsako vas je zapora, kjer stoji vojska ali policija. Nekateri te pregledajo, drugi samo zamahnejo z roko in naprej pijejo atajo. Ko smo se en dan z avtom s slovenskimi vinjetami na vetrobranskem steklu, ki ga je vozil gospod, ki ima več žena, zaleteli v vozilo pred seboj, je njegov voznik le pogledal zadnji odbijač in nam pomahal. Takrat nas je bilo v avtu, kot skoraj zmeraj, preveč, pa smo se le smejali.
Gambijci živijo v svojem ritmu, reggae ritmu
