Stopala sem imel že kar ledena. Na pot, ki me je od Mostarja preko Sarajeva in Zenice vodila do Banjaluke, sem vzel le tanke platnene teniske. Čudno je bilo, da sem se sploh odločil s seboj vzeti jakno, saj je bilo v Mostarju, ko sem krenil na pot, 40 stopinj Celzija. Jakna ni prav veliko pomagala ne zmrznjenim stopalom ne želodcu, v katerega se je naselil neki nemir. Nisem se mogel znebiti misli na pokojnega prijatelja. Posledično sem razmišljal o človeški nestanovitnosti in minljivosti. Še posebno hudo mi je bilo, ker nisem našel besed, s katerimi bi lahko potolažil njegovo Sanelo. Ampak on je najina nenehna tema. Vem, da od mene ne pričakuje tolažbe, toda vseeno sem samemu sebi zameril, ker mi te stvari ne gredo bolje od rok. V glavnem mrko obmolknem in pogledam stran. Zresnim se, kar mojemu obrazu sploh ne pristaja. Tedaj sem videti, kot da sem že od nekdaj pomirjen z vsem, kar nas lahko doleti v življenju, čeprav to nikakor ni res. Včasih sem na svoje selitve in potepanja gledal kot na prikrivanje sledi pred tisto skrajno neizogibnostjo. To možnost sem že zdavnaj opustil, toda potepal sem se še naprej. Nagel prihod jeseni mojim mračnim mislim ni bil v pomoč. Enako velja za ljudi, ki se niso znašli in so presenečeno tavali skozi ta nepričakovani jesenski dan.
Potovanja čustveno vse slabše prenašam. Predvsem ker nimam rad sloves. Ta so še posebno težka, potem ko z nekom preživiš nekaj dni in se z njim intenzivno družiš. Resne količine popitega alkohola ne pomagajo tej sivkasti obleki, v katero se ogrne duša, potem ko se poslovi od prijateljev in se zdelana po prekrokani noči odpravi naprej, da lahko oni lažje pozdravijo svojega mačka in se vrnejo v vsakdan. Obrazi in ulice se mešajo, medtem ko odhajaš. Včasih ne veš niti tega, katero mesto zapuščaš, vendar se ne oziraš. Jutri, samo da prideš domov, boš vse obraze, vse zgodbe, vse dogodke in vse ulice postavil na svoje mesto. A nisem se še odpravil domov, ko je prišel prvi jesenski dan, nenavadno grobi 1. september 2020. Koliko slabega in nepričakovanega nam lahko še prinese to leto? Tega nihče ne ve. Vem, da vsi prostodušno upamo, da prihodnje leto ne bo tako. Samo, da ne bo še huje. Težko bi lahko bilo - omahujoče in nanizano upamo vsi in vsi enako prostodušno, od univerzitetnih profesorjev do čistilcev ulic. Dva jesenska dneva in en odlog vrnitve domov v strahu pred vožnjo z avtobusom sem mrzlih nog preživel v Banjaluki. Preganjala me je nespečnost, kar je zame nenavadno, zato sem ponoči praznil mini bar in sedel pred odprtim oknom svoje hotelske sobe v tretjem nadstropju hotela Bosna.
Tri jutra sem tako premražen presedel pred oknom. Spanec me je ujel šele ob svitu, ko je telo pokleknilo pred svežino noči. Toda vse se je zdelo omahujoče, tudi noč. Kot da ves svet omahuje in nima pojma, kaj bi ukrenil glede česarkoli. Kam gremo? Nikamor. Nimamo kam, razen prav tja – nikamor. Tako je že od nekdaj. Hodimo v krogu. Le vse bolj skrbno beležimo ta nesmisel. Vojne v 20. stoletju niso bile najbolj krvave v zgodovini. Bilo so le najbolje dokumentirane. Tako zdaj tudi mi osupli gledamo nekaj, kar se nam zdi podobno vrnitvi na neko točko, s katere smo se morda odpravili na pot.
Na začetku avgusta sem iz Zagreba odšel v Split. Dva dni sem preživel na obisku pri prijateljih in se nato odpravil v Zadar. Nenavadno je bilo na začetku avgusta videti razmeroma opustele splitske ulice. Opustele glede na živžav, kakršen je na njih vladal v preteklih letih. Odločil sem se uživati v dejstvu, da lahko hodiš po ulicah in dviguješ pogled proti oknom zgradb brez strahu, da te bo pomendrala množica ljudi, ki so ravno po tej pripeki nekam namenjeni. Mesto letos ni dišalo po vrelem olju. Veter je skozi stare ulice ponesel tudi vonj morja. Vprašal sem se, kje so zdaj in kako preživljajo dneve vsi tisti ljudje, ki so se pretekla leta gnetli po tesnih splitskih uličicah, tisti, ki so se prerekali s taksisti, ki so jim poskušali za vožnjo do letališča izstaviti račun v višini švicarske mesečne plače, tisti, ki so za navadne burgerje odšteli deset evrov ali uživali v ciknjenem plavcu, tisti, ki jih je pijane namlatila objestna domača mladina in ki so kupili gram moke ter zanj plačali toliko kot za gram kokaina. Le kaj se je letos zgodilo z vsemi temi ljudmi? To sem se spraševal. Kje so lepe Skandinavke, ki jim je dalmatinsko sonce opeklo gola ramena? Potem sem se spominjal avgustovskih dni, ko sem iz svoje knjigarne odšel v Varoš na kosilo, se povzpel do terase Bamba, kjer sem preživel preostanek dneva in klical prijatelje, naj z mano gledajo jadrnice, ki iz marine plujejo na odprto morje. Potem sem poskušal ustaviti naval spominov, ker se mi je zazdelo, da poskušam s spomini prikriti izostanek sedanjosti, ker mi – pa če me nekatere stvari še tako motijo – ni bilo jasno, kaj je to in kakšna je to sedanjost, zato niti te običajne situacije na ulici nisem mogel sprejeti kot nekaj, kar se pravkar dogaja. Kot da se sedanjost odvija nekje drugje, kot da je skrita pred nami, odpeljana na servis in poliranje, da nam jo bodo predstavili vso bleščečo in sijajno, kakor hitro bodo na njej opravili remont kot na kakšni razbitini stare ribiške ladje iz spinutske luke. Kaj bo sicer zaznamovalo naš dan, če ne moremo nikogar srečati, kaj bo zaznamovalo naše leto, če nikamor ne odpotujemo, bomo enkrat to leto 2020 izbrisali iz zgodovine in koledarja? Zgodilo se je toliko vsega, pa vendarle se nam ni zgodilo nič pomembnega, nismo se mogli približati lepoti, niti se lepota ni mogla približati nam, obstali smo, kot da imamo odmor, naše male navadne sedanjosti ni, bila nam je odvzeta, imamo samo to veliko, neprijetno skupno sedanjost, iz katere se ne bomo nič naučili, ker se iz takih ustavljanj planeta, ki jih ni manjkalo, še nikoli nismo nič naučili.
Po Kalelargi je prav tistega popoldneva, ko sem se hitel preobleči, da bi pravočasno prišel na predstavitev romana, stekla reka ljudi. Tega dne je v Zadru prvič to poletje pristalo meni neznano število letal. Zgrožen sem bil nad prizorom, skozi katerega sem prehajal, kakor da se nisem še sinoči čudil miru in tišini na zadrskih ulicah. Morda bo svetu vendarle kdo pomagal, morda meni tako neodločnemu ni pomoči, meni, ki preziram in obožujem ljudi ter njihovo norost in nagnjenje, da se vedejo kot čreda, pa jim vseeno nikakor ne uspeva, da bi se obnašali kot odgovorna skupnost.
Dalmacija se je svetila kot servirni pladenj pod reflektorjem, ko smo se iz Zadra vozili proti Mostarju. Avtocesta je bila prazna kot še nikoli. Nismo se vozili, ampak prodirali skozi ta s soncem obsijani prostor kot skozi kak svetlobni tunel. Mostar pa je bil opustel in nekako usodno tih. Skorajda smo lahko slišali, kako sonce praži asfalt kot žar cigarete človeško kožo. Samo Neretva je kljubovala in se ni zmenila za težki in mračni značaj mesta nad seboj. Že stoletja teče proti svojemu morju, da z njim postane eno. Z morjem se združujeta celo večnost. Morje, ki mirno čaka kot mestni pobalin pred kakšno staro kino dvorano. Neretva, ki teče skozi kamniti svet kot vznemirjena študentka s podeželja na prvi zmenek. Kako vztrajna je ta ljubezen in zakaj se od nje ničesar ne naučimo, če pa vidimo, da se skozi vso zgodovino z glavo zaletavamo ob isti zid ter blebetamo o svobodi, ne da bi se sploh ustavili in se vprašali, kaj sploh je svoboda.
Ko je v Mostarju vroče, potem razmišljaš, kot da imaš sončarico. Ko se tega spomniš, pišeš, kot da imaš sončarico. Čeprav sediš v Zagrebu. September je, leto 2020.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
