(INTERVJU) Katja Strniša: Pomembno je, da imamo nekoga blizu, ko smo v stiski, da nas objame, nam prisluhne

Osamljenost običajno povezujemo predvsem s starejšimi, ki so, zlasti tisti z nizkimi pokojninami, nekateri brez bližnjih, v veliki stiski. Obenem je zaradi načina življenja, ki ga krojijo zasloni, osamljenih vse več mladih. Zakaj se kot družba bolj ne ukvarjamo s to problematiko?

"Osamljenost je občutek, da nikamor ne pripadamo, da smo izločeni iz družbe. Naše osnovne psihološke potrebe so povezanost, pripadnost, varnost, sprejetost, če tega ni, se pojavi osamljenost. Z zahoda pa smo prevzeli naravnanost, da je vsak posameznik sam odgovoren zase, za svojo srečo, uspeh, zato je tudi stigma, če tega ne dosegaš. V potrošniški družbi tudi ne prepoznamo več pomena človeka v starejši dobi. Nekoč je veliko več družin živelo skupaj, pri čemer so imeli starejši pomembno vlogo. Najprej je treba torej redefinirati vlogo starejših, se zavedati njihovega pomena za družbo."

Skoraj dve leti že dobivamo navodila, da moramo biti narazen, da se ne smemo družiti. Tako posameznik kot socialno bitje ne more zadovoljevati omenjenih potreb. S tem se tudi skupnost razkraja.

"V tem obdobju je število depresij, anksioznih stanj, občutkov osamljenosti zelo naraslo. Na naše terapije sicer ne prihaja toliko starejših, ker je tudi to še zmeraj družbeno zaznamovano. Zato pa smo imeli veliko več mladih, ki so jih svojci nagovorili, da poiščejo pomoč. Mladostniško obdobje, zlasti najstništvo, je čas, ko se posameznik umešča v družbo, v kratkem času doživi ogromno sprememb, in če je takrat odmaknjen od vrstnikov, interakcij, je tudi ta razvoj otežen. Študenti, ki se v teh letih že osamosvajajo, so bili prav tako prikrajšani za te izkušnje.

Tudi sicer nekateri mladi živijo v svetu iger, na primer. Nimajo hobijev, gredo v šolo, potem pa pred zaslone, kjer se navidezno povežejo z drugimi. Toda kljub vsem tehnologijam in kontaktom na daljavo je namreč povsem drugače, če imamo neposreden stik. Ker čutimo energijo, osebo vidimo v celoti, njeno držo, gesto. Zlasti je pomembno, da imamo nekoga blizu, ko smo v stiski, da nas objame, nam prisluhne."

Kje so razlogi za občutek osamljenosti?

"Ker je to odvisno od tega, kakšne so naše psihološke potrebe, so tudi občutja med posamezniki zelo različna. Razlikovati moramo med samostjo in osamljenostjo. Samost nam kdaj ustreza, pomaga, da se odmaknemo, se pogovorimo s sabo. Pri osamljenosti pa imamo občutek, da nikamor ne sodimo. In tudi nima natančnih karakteristik, ne moremo reči, da je to značilnost introvertiranih oseb. Te lahko imajo težave pri navezovanju stikov, ni pa nujno, da se bodo počutile osamljene. Več težav lahko imajo ekstrovertirane osebe prav zato, ker potrebujejo več stikov, večjo skupnost okoli sebe.

Do tega lahko pripelje tudi sprememba okoliščin. Če ponazorim na primeru - v krogu prijateljic samo ena še nima ne partnerja ne otrok. S tem naenkrat ni več pomemben del skupnih zanimanj. Takrat lahko meni, da se nima več z nikomer pogovarjati o svojem življenju. Občutki osamljenosti so odvisni tudi od izkušenj v otroštvu. Če je bila oseba zasmehovana, lahko ima težave pri navezovanju stikov, lahko je pri njej prisotno razmišljanje o tem, da so ljudje v osnovi slabi ali da sama ni dovolj dobra. In potem težko ustvarja bližino, navezuje pristne stike. V težjih oblikah sta prisotni tudi depresija in anksioznost, strahovi o lastni prihodnosti denimo. Zmeraj je razlogov več, ni samo eden, lahko je tudi depresija posledica osamljenosti ali obratno. Potem so tukaj še zunanje okoliščine, kot sta finančno stanje, socialni status. Običajno namreč aktivnosti, kjer vzpostavljamo odnose, terjajo tudi denar. In zato lahko ob to pride še sram zaradi finančne neuspešnosti."

Nekatere raziskave so pokazale, da lahko osamljenost vpliva tudi na fizično zdravje. Da se tveganje za sladkorno bolezen v petih letih znatno poveča, prav tako za razvoj srčne bolezni.

"Res je, a bi bilo treba te raziskave podrobneje pogledati, zato o tem ne želim veliko govoriti. Predvsem ker menim, da to vedenje osamljenemu ne bo pomagalo, kvečjemu ga bo spravilo v še večjo stisko. Je pa dobro, da se tega kot družba zavedamo. Za družbo je slabo, če je zmeraj več ljudi osamljenih, imajo občutke otožnosti, depresivnosti, da čutijo odpor do drugih ljudi, so jezni, odrezavi, nastrojeni zoper druge, čeprav si v osnovi želijo odnosov, pripadnosti. In zaradi teh stanj so ti posamezniki tudi manj funkcionalni v vsakdanjem življenju. Imajo manj energije za opravljanje dela, dodatnih obveznosti. Zato je dobro, da se o tem govori in da kot družba začnemo delati v tej smeri. Pri nas opravljamo tudi psihološke teste za podaljšanje vozniškega dovoljenja. Pri tem opažamo, da so starejši, ki so še zelo aktivni, imajo hobije, obiskujejo medgeneracijske centre, tudi bolj vitalni, ohranjene imajo kognitivne spodobnosti."

Kako prepoznati prve znake osamljenost, tako pri sebi kakor pri drugem?

"Pri sebi smo pozorni na svoje misli. Ko imamo težave, pa se nimamo s kom pogovoriti, pomislimo, da nismo slišani, ljubljeni. To se lahko razvija počasi. Lahko se pokaže tudi tako, da nimamo energije, da smo kar naenkrat nepojasnjeno otožni. Ne vemo, kako bi pristopili k drugim.

Ker gre za občutek, ga pri drugem zlahka spregledamo, zlasti če ima ta veliko ljudi okoli sebe, a hkrati občutek, da ne spada mednje. Bodimo zato pozorni do nekoga, ki gre morda skozi drugačno fazo v življenju, s katero sami nimamo izkušenj. To ne pomeni, da ne moremo biti prijatelji, samo prepoznati moramo to, videti, znati poslušati, stati ob strani. Je pa to težje pri starejših, ki so odmaknjeni, ki nimajo družine. V blokih smo se odvadili navezovati stike s sosedi.

In če se nam nekdo zaupa, da je osamljen, je pomembno, da ne odvrnemo, da pretirava. Namesto tega vprašamo, kako to, da se tako počuti, kdaj je prišel do teh občutkov. Prisluhnemo, ni pa treba takoj začeti reševati njegovih težav. Nasploh moramo postati bolj pozorni drug do drugega, tako tudi pomagamo."

V predprazničnem času smo še bolj deležni impulzov o idilični povezanosti, družinski sreči, toplini. To pa lahko še okrepi siceršnje občutke osamljenosti.

"Kako se bo človek počutil, je najbolj odvisno od tega, koliko mu ti prazniki pomenijo. Če je nekdo imel razširjeno družino in so preživljali ta čas skupaj, pa to potem iz različnih razlogov izgubi, se seveda lahko občutki poslabšajo. Ali če se je v tem času soočil s kakšno izgubo. Lahko pripelje tudi do hujšega, do poskusov samomora. Toda to so ekstremi. Osamljenost pri vsakem povzroča stiske. Ni pa nujno, da težko doživlja te čase, kakor nekdo, ki mu prazniki veliko pomenijo."

Kako se izkopati iz teh občutkov?

"Če dolgo ne spoznavamo novih ljudi, terja veliko napora, da se odločimo, da stopimo ven in vzpostavimo stik. Če morda naletimo še na zavrnitev, ko na primer nekdo nima časa za kavo z nami, lahko to hitro prevedemo v omejujoče prepričanje, da nismo dovolj dobri, da je tako zaman, da smo se potrudili. Grajenje odnosov je proces in terja kar nekaj časa in truda, da se (spet) vzpostavijo.

Že pri vsakem od nas se je vsaj malo poznala distanca, omejitev družbenega življenja zaradi epidemije. Nenavadno nam je bilo denimo, ko smo spet videli več ljudi na kupu. To je pokazatelj tega, da če nečesa nekaj časa ne počnemo, je to težko spet začeti. Tako je tudi pri navezovanju stikov, če tega ne počnemo pogosto. Potrebujemo čas in ne smemo biti prestrogi do sebe. Je pa to pri vsakem posamezniku drugače. Če je nekdo imel slabe izkušnje, bo trajalo dlje in bo moral napredovati z majhnimi koraki. Ni treba, da takoj nekoga povabi na kavo, dovolj bo že, da gre kam, kjer je več ljudi. Na razstavo in si zgolj ogleduje razstavljeno ali le koga vpraša za smer, ni treba, da gre takoj v družbo."