(INTERVJU) Peter Kotnik: Kolajna bi prišla prej, če bi bil kot starš malo bolj “zajeban”

Oče Peter, trener deskarske reprezentance gostiteljev olimpijskih iger, in hčerka Gloria, dobitnica olimpijskega odličja. Družinska zgodba Kotnikovih iz Velenja zveni kot knjižna/filmska uspešnica. Lahko je navdih vsaki običajni slovenski družini, saj je do svetovnega vrha šlo brez supertalenta in bogastva v zaledju, a ne brez jeklene volje, želje po dokazovanju, ljubezni do športa, trdega dela skozi desetletja in kančka sreče, ki spremlja pogumne.

Začelo se je povsem po naključju. Peter Kotnik je v tem športu pristal, ko je hčerko vozil na treninge in so ga kot učitelja deskanja "ponucali" za delo z nadobudneži, ko so se ostali razbežali. Nadaljevalo se je spontano in v tem slogu poteka še danes. "Najprej smo jih začeli voziti na tekme nižjega ranga, in ko so začeli malo zmagovati, so prišli v leta, ko se moraš odločiti, ali boš šel v Fis. Takrat so me pa že klicali z zveze, ali bi šel z njimi, ker so bili dobri. Sem rekel, 'valda, ni problema', ker je bila hčerka zraven. S pokalov Topolino, Pinocchio smo prinesli prvo, drugo, tretje mesto, zmagali smo vse, kar je bilo možno," se je začetkov spomnil Peter Kotnik.

Kasneje so se mu odpirala nova vrata. Ko je Tomaž Bernik pred dobrim desetletjem in pol odšel v Turčijo, je postal glavni trener članske reprezentance ter z Rokom Flandrom in njegovimi vrstniki dobil fante za svetovno špico. Včasih so se mu kakšna vrata tudi zaprla, vsaj v Sloveniji bolj zaradi politike kot strokovnosti, pove 55-letni Velenjčan, ki je zato Nizozemki Nicolien Sauerbreij pomagal do olimpijskega zlata že v Vancouvru 2010, delal s srbsko reprezentanco in s Slovenci mimo smučarske zveze. Ko se je v naslednji olimpijski sezoni uradno vrnil na čelo, pravi, da je dobil odpoved po mejlu na silvestrski večer. "Ker sem nekaj ugotovil za neki denar. Tak človek sem, ni mi všeč, če tekmovalec ne dobi svojega," nam je ob kavi razlagal Kotnik.

S slovenskimi olimpijci je vseeno odpotoval v Soči, z Žanom Koširjem osvojil dve kolajni in spisal še sanjsko sezono 2015 z vsemi tremi kristalnimi globusi. "Imel sem tudi malo sreče. Ni vedno tako, da moraš biti najboljši trener, včasih tekmovalec naredi trenerja in ne trener tekmovalca. Nikoli ne vemo, kaj se bo novega pojavilo. Lahko pride en brezzvezen tekmovalec, vozi čisto po svoje, kot mu ni nihče rekel, vendar leti kot mina. Lahko se samo čudimo. Tu ni pravila," je povedal deskarski strokovnjak. Ko je Tržičan zaradi težav s hrbtom izpustil eno sezono, se je poslovil od slovenskega deskanja, nedavno pa se vanj poskusil vrniti. Žal neuspešno. Vmes je - po priporočilih deskarskih šefov na FIS Kitajcem - preživel sedem let pri prirediteljih zadnjih zimskih olimpijskih iger.

Peter, pogovor bova začela z lepimi stvari, ena najlepših tudi v vašem ne le športnem življenju, ampak v življenju nasploh, je olimpijska kolajna vaše hčerke Glorie. In to takrat, ko je bila že praktično odpisana. Kaj vam to pomeni?

"Olimpijska kolajna je eno, a vsak starš si v osnovi želi, da otrok konča šolo in postane samostojen. Mi smo Glorio pripeljali do samostojnosti že do Sočija. Takrat je diplomirala in takrat sem rekel: 'Gloria, zame si vse naredila.' Če bi bil kot starš malo bolj zajeban, bi se rezultat, kolajna, zgodila prej. Ampak mi smo vedno malo tehtali, bili smo rezervirani, nismo šli all-in v šport. Si je pa po Sočiju zaželela, da bi še naprej deskala, čeprav smo mi kot družina rekli stop. Do takrat smo vse plačali, potem pa več ne. Vse sponzorje si je sama pridobila, hotela je dokazati, da je sposobna narediti take rezultate kot Rok Marguč, Žan Košir. Bila je dobra, ampak uspeh nekako ni prišel. Te kolajne res nismo pričakovali."

Je v Pekingu šla čez sebe ali bi jo morali že prej večkrat videti na stopničkah?

"Ni šla prek sebe, se ti pa mora iziti od a do ž vse. Boljše ne bi mogla narediti. Imela je svetovno srečo, ni preveč trenirala, prišla je neobremenjena. Rekla je, da se pride malo poslikat, 'češ, bila sem na treh igrah, pa nimam nobene slike'. Je pa prej garala, hotela je vzeti medaljo že v Koreji. In če bi takrat v prvi vožnji premagala Rusinjo Aleno Zavarzino, bi jo dobila, bila je trikrat boljše pripravljena. Na Kitajskem pa je bilo zelo sproščeno, zelo smo se zabavali, toda že na treningu je pokazala, da bolj gotove od nje ni bilo nobene. Sneg je bil mrzel, težaven in ne zelo hiter. In ko je bil tak, je ona znala, kontrolirala z vsem, kar se je naučila v življenju. Mala je imela vse pod kontrolo. Še do srebne kolajne bi šlo, naprej pa ne več."

Čez Čehinjo Ester Ledecko nikakor?

"Ne, tisto je preveč. Če bi jo vi videli, kako je peljala ... Če bi se temperatura spremenila za 15 stopinj v plus, Glorie ne bi videli na stopničkah. Šlo je naravnost, lahko je spustila, ker je vedela, da bo zagrabilo, in to je špilalo. Žan Kranjec je v veleslalomu dobil kolajno na enak način. Ampak on jo je dobil v drugi vožnji, Gloria pa jih je morala odpeljati šest. Tudi on je spustil smuči direktno, malo je zamujal v zavojih, ampak je vedel, da ko bo smuči postavil na kanto, da bo šlo. Imel je malo daljše dile kot drugi."

Kako ste doživljali kolajno, ste sploh verjeli, da jo je osvojila, ali ste bili šokirani?

"Ah … Morate vedeti, da mala prej ni bila nikoli na podiju. Na svetovnih pokalih je bila četrta, četrta, peta, šesta … Vse se je dogajalo, ampak tega v Sloveniji nihče ne vidi. Vidijo le ena, dva, tri, pa še to, če je svetovni pokal, velja en teden, za svetovno prvenstvo dva, za olimpijske igre pa bo mogoče pol leta. Potem se pozabi. Bil sem tam trener kitajske reprezentance, ampak tudi kot starš. Gloria je ves čas z nami trenirala in smo ji mi desko pripravili, ker itak ni imela serviserja. Bilo je 50 odstotkov našega dela."

Priznala je, da ste ji kar pomagali, ko ste jo vabili na treninge, da je lahko preizkusila olimpijsko prizorišče, se spoprijateljila s progo, snegom, kar je pri deskanju zelo pomembno. Saj najbrž boste skromni, ampak koliko ste zaslužni za kolajno? Verjetno ste z njo ogromno časa preživeli na snegu, če odštejemo zadnja leta?

"Lahko odkrito povem, da po odhodu na Kitajsko nisem mogel biti njen trener ali trener slovenske reprezentance. Normalno, biti moraš profesionalec. Ko sem se odločil, sem bil tam maksimalno zapisan. Nekaj drugega pa je, če je tvoja hčerka. S šefi sem se zmenil in je lahko z nami trenirala, dvakrat je prišla po mesec dni. Tudi na tekmah sem ji še kdaj rekel, kako naj pelje. Pač sva povezana, vsi to vedo. Isto je bilo na olimpijskih igrah, ves čas sva bila skupaj. Njej je zagotovo pomagalo, da je bilo vse zelo domače. Ko na olimpijskih igrah zmagaš v prvi furi in greš mimo mene, potem pa te šef smučišča, Novozelandec, ki ga je Gloria zelo dobro poznala, reče: 'Ajde, gremo še enkrat.' Vse to pripomore k sproščenosti."

Je bila Gloria že kot otrok potencial za olimpijsko kolajno, je imela izklesano telo, je bila cel paket?

"V deskanju alpskega sloga imamo dve disciplini, slalom in veleslalom. Če bi me kdo nekoč vprašal, bi rekel, da bo v slalomu zagotovo nekaj naredila, v veleslalomu pa ne. A zgodilo se je ravno obratno. Letos me je presenetilo tudi to, da je na progi na Kitajskem, kjer sta bili zelo pomembni dolžina deske in teža tekmovalca, tako dobro odpeljala. S tem je vse pogojeno, če ni nekih hitrosti, če je proga dolga. Ni mi jasno, kako ji je uspelo, ima le 55 kilogramov."

Zakaj ste ji pripisovali več možnosti v slalomu?

"Zato, ker je krajša disciplina, bolj dinamična in hitrejša, bolj moraš biti eksploziven. Včasih je bila v slalomu vrhunska. Če pogledate tudi v alpsko smučanje, v veleslalomu so že močni dedi, za slalom moraš pa biti hiter, eksploziven. Vsa čast, da ji je uspelo."

Vemo, da je vrhunski šport krut za telo in denarnico. Ste jo želeli odvrniti od njega?

"Imamo dve hčerki, če bi v obe vlagali, bi verjetno bankrotirali. Pred 15 ali 20 leti je dan treninga stal 100 evrov, danes stane 250 evrov. Med hčerkama je osem let razlike, tudi mlajša je začela deskati in smo jo imeli v nekih pogonih. Ampak ko smo prišli do točke, ko bi lahko šla v tekmovalnega, smo izračunali, da za našo družino to ni sprejemljivo. Takrat sva z ženo poskušala balansirati, Glorii nikoli nismo pokazali, da za kaj nimamo, Lauri pa smo omogočili neke druge stvari, nismo je silili v šport. Če hočete, da bo otrok nekaj naredil, mora za tem stati cela družina. Če se razdre, uspeha ne bo. Za uspešnim športnikom stoji, ne bom rekel uspešna družina, ampak kompaktna družina. Otroku moraš pomagati, ko mu gre najslabše, ko mu gre najboljše, pa ga moraš malo pritiskati k tlom. Mi smo vedno znali balansirati življenje in šport. Vedno smo šli, kamor smo želeli, nismo se pretirano odpovedovali, nikoli pa tudi nismo pretiravati. Vedno smo skušali tudi najti ravnovesje med šolo in treningi. Gloria je v svoji generaciji prva diplomirala. S tega vidika morda ni imela takšnih rezultatov kot drugi, ker so se ti mogoče bolj posvetili športni karieri. Vedno sem rekel, da je šola neka garancija."

Je bila Gloria športno nadpovprečna?

"Ne bi rekel. Trenirala je tenis in so mi trenerji takoj rekli: 'Ne se tega iti. Lahko bo na koncu dobra, ni pa super talent.' Ni nadpovprečna športnica, zna pa zjutraj vstati, kar nujno potrebuješ. Nismo je velikokrat budili ali da bi rekla, da se ji ne ljubi. To se je mogoče zgodilo dvakrat, trikrat."

Kako kolajna vpliva na vašo družino? Ste dobili potrditev, da ste se prav odločili, da se vam je vse odrekanje povrnilo? Ali ste s tem razčistili že s Sočijem 2014, kot ste prej omenili?

"Kolajna je za vsako družino, za vsakega starša seveda nekaj vrhunskega. Itak, da vemo, da je poplačan trud za to, kar smo delali pred 20 leti. To je normalno, ampak kolajne ne jemljem kot odskočne deske za naprej. Rekel bi tako: zaslužila si je kolajno in naj jo ima!"

Vam res ne more biti odskočna deska, ste že uveljavljen trener. Sedem let Kitajske je za vami in vrhunec je mimo. Vas bomo kar naravnost vprašali: kolajna je bila za gostitelje olimpijskih iger pričakovana, kako ste doživeli neuspeh?

"Ne, ni neuspeh, glede na to, kaj se je dogajalo na Kitajskem. Mogoče sem prej še mislil, da je neuspeh, ampak nam je to prinesla korona. Do leta 2020 smo bili v igri za kolajno, ampak če je ne bi bilo, sem skoraj 100-odstoten, da Glorie ne bi bilo na stopničkah, ker bi se karte čisto drugače premešale. Dejstvo je, da so Kitajci v zadnjih dveh letih preveč spoštovali covidna pravila. Mi nismo trenirali, ampak samo spoštovali, kar je rekla vlada. Eno leto sploh nismo šli na svetovni pokal, izgubili smo stik z realnim svetom. Na žalost je njihov sistem tak, da ko nekaj rečejo, ni državljana, ki tega ne bi spoštoval. Pri nas je prevelika demokracija, vsak reče, to bom, tega ne bom, je ustavno, ni … Covid je zavrl naš cilj, do zadnjega dneva smo le izpolnjevali njihov glavni cilj – da nismo fasali korone. Če bi jo jaz kot trener, bi izgubil službo. Moj pomočnik Mathieu Bozzetto jo je. Za božične praznike smo šli domov za sedem dni in ob vrnitvi v bazo v Radstadtu šli na testiranje. Jaz, Jure Hafner, Jani Kavčič in avstrijski serviser smo bili negativni, on pa pozitiven. Kaj se je zgodilo? Za en teden je šel v karanteno, spal zgoraj v sobi, potem pa samo domov, 'nisi več za našo ekipo'. Škoda, da se je to zgodilo."

Saj če pogledamo rezultate, je Kitajka Naiying Gong že pred tremi leti zmagala v svetovnem pokalu ...

"In na zadnjem svetovnem pokalu v Scuolu je bila osma! Mi smo imeli še vedno prave rezultate! Gloria letos sploh med 16 ni bila, mi pa petkrat, šestkrat. Imeli smo kvoto za 16 tekmovalcev v svetovnem pokalu, bili smo druga največja nacija.​ Punce so bile še vedno za kolajne, njihova težava je bila, da so bile mentalno bolj fokusirane na covidna pravila. Preveč smo se s tem ukvarjali."

So se pa s to situacijo zagotovo boljše spopadli kot Slovenija, Evropa?

"Zagotovo. To je milijarda in 400 tisoč ljudi. Če bi naredili tako kot mi, ko lahko vsak dela, kar hoče, gre država … Zelo dobro so se spopadli, ampak so za moje pojme malenkost preveč radikalni. Kar je preveč, je preveč. Športnikom bi morali malo popuščati, slalomirati, in mi bi še vedno imeli dobre rezultate. Oni pa postavijo pravila, in če se tega ne držiš, te skoraj ubijejo. Poglejte, mi smo naročili neke plošče za deske in oprema je mesec in pol ali celo dva stala na letališču. Nismo je mogli dobiti, ker je morala biti oprema v karanteni, kaj šele človek. Potem sem pa vprašal naše, kako mislijo, da bomo naredili rezultat, če s tem ne moremo trenirati in zadeve naštudirati. Odvrnili so samo, da je to okužena stvar."

Kako je na Kitajskem potekalo življenje?

"Povsem normalno. Na Kitajsko sem šel lani junija in sem 28 dni preživel v karanteni, v sobi v velikosti 22 kvadratnih metrov. Potrkali so ti, trikrat na dan prinesli hrano, 28 dni po trikrat vsakič enako, riž in ne vem kaj vse. Zmešani so. Ampak ko sem to preživel, sem vstopil v državo in nisem potreboval nič več, samo green pass in čao, Pepi. Lahko sem šel, kamor sem hotel. Ko se je pojavil kak nov primer korone, so spet zaukazali maske, vendar to je bilo minimalno. Tam ni bilo težav, ampak vstop … Z olimpijskimi igrami se jim je sicer sistem malo podrl, število okužb se je povečalo. Ukrepe so poostrili, ni jim problem dati desetmilijonskega mesta v karanteno. Mislim, da bodo rešili težave, ampak bodo tak sistem imeli še lep čas. "

Kaj se vam je dogajalo med karanteno?

"Sploh ne vem, kako sem jo preživel (smeh). Pa ne enkrat, dvakrat sem šel po tej poti. Največji problem so hoteli, ki so tik pred tem, da jih porušijo in zgradijo nove. Njihovi lastniki so z vlado sklenili dogovor in iz njih so naredili karantenske hotele. Boljše, da vam ne pokažem teh slik. Vse je že uničeno, ampak smo preživeli."

Ste morali to bivanje sami plačati?

"'Normalni' ljudje so imeli 21 dni karantene, kdor dela za vlado, en teden več. Meni je vlada plačala, ker sem delal zanje, ostali pa so si sami. Zato so letališča hiše strahov. Prej je bilo 30 letov na dan v Peking iz Münchna, Frankfurta, Pariza, zdaj le en na teden."

Verjetno ste se vrnili domov takoj po olimpijskih igrah …

"Prvi dan!"

Imate informacije, kako uspešne so bile? Kaj se govori na Kitajskem?

"Imam jih, ampak jih ne ocenjujejo po športnem vidiku. Že prej so si zadali, da jih bodo po številu okužb. Ne vem, zakaj."

Zakaj se še vedno tako bojijo virusa?

"Ne vem. Enkrat bi morali iti na Kitajsko, videti, kako hitro se razvijejo ceste, zgradijo novi stanovanjski kompleksi. Toda pri njih ni nakupovalnih središč, ampak zelo veliko majhnih trgovin, obrtnikov, ulice niso čiste kot pri nas, na njih so nagneteni obrtniki. Ljudje živijo vsepovsod, kot pri nas pred 40 leti. To je nevarno, če te ljudi izgubijo, ta segment, uničijo 50 odstotkov ljudi."

Koliko ste lahko uporabili slovenske prijeme, metode dela, koliko ste se morali prilagoditi Kitajcem? Verjetno funkcionirajo precej drugače kot mi?

"V trenerstvu je malo drugače, oni so se morali malo nam prilagajati, če so želeli biti dobri. Vedeli so, da se morajo podrediti sistemu, ki deluje. Dobro jim je uspelo, spet po drugi strani so pa Kitajci. Ko smo prišli v Evropo in sem kaj potreboval, ni bilo problema. V trenutku smo kupili. Ko smo bili na Kitajskem, pa ni bilo možno, čeprav smo imeli denar. So mi rekli 'Peter, tu moramo poročilo napisati, k šefu poslati, ko bo odobril, dobimo nazaj, in potem še finančnik odobri ...' In gre pol leta mimo. Tam ne moreš ukrasti centa. V Evropi pa smo imeli keš in smo šli v trgovino, vzeli smo račun in je šlo. Največji problem je bil, da smo sploh vzpostavili sistem za nakup opreme. Ugotovil sem, da imajo letni in zimski šport v istem košu, kar pa se nam ni izšlo, ker je vsa oprema prišla januarja ali februarja. Če takrat pridejo vse deske, smo mrtvi, lahko jim imamo šele za naslednjo sezono. Moral sem jih prepričati, da smo šli nazaj v avgust. Ni bilo enostavno, dve leti sem potreboval. In tisti dve leti, ko so nam omogočili, da smo pravočasno dobili opremo, smo imeli rezultat. Zadnji dve leti tega spet ni bilo ..."

Na Kitajsko ste prišli leta 2015. S čim ste začeli, so že znali deskati?

"Ne. Bili so na nuli. Ko so prišli na vlečnico, so imeli narobe nogo zapeto - zadnjo. Ampak okej. Prvo leto sploh nismo šli na tekme, ker sem vedel, da bi bila katastrofa. Eno leto smo trenirali le prosto vožnjo in jih poskušali čim več naučiti. Šola deskanja. Potem smo začeli s položnimi progami, in ko smo čez dve leti prišli na FIS tekmo, smo hitro zmagali. Tudi v evropskem pokalu smo, punca je na prvi tekmi v svetovnem pokalu prišla med 16 in nikomur ni bilo jasno, kako je to možno. Vzeli smo si čas, nismo silili, hitro smo prišli do nekega nivoja, ampak potem smo se spet ustavili zaradi korone."

Kaj vam je izkušnja dala osebnostno? Verjetno je bilo tudi nekaj trenutkov, ko ste se vprašali, kaj vam je bilo tega treba in bi najrajši spakirali?

"Kakšnih dvakrat mogoče res. Imel sem sanjsko službo in verjetno bi naredili sanjski rezultat, ampak pikola, ti Azijci in njihov način razmišljanja okoli korone, vse se nam je podrlo. Do takrat sem ogromno letel, v enem letu 18-krat Ljubljana-Peking. V ponedeljek sem šel, v sredo sem se vračal. To ni bilo vprašanje, poslovni razred, delali smo, kar smo želeli. Imeli smo neomejene resurse, če je bilo treba, smo šli za en mesec na Novo Zelandijo ali kamorkoli drugam. Šel sem do vseh evropskih proizvajalcev desk in naročil, kar smo želeli. Vse smo naredili, kar je bilo treba. Imeli smo večji budžet kot ... Avstrijci takšnega ne bodo imeli nikoli."

Se bo pipica zdaj priprla?

"Te informacije nimam. Vsako leto menjajo šefe, zdaj jih bodo spet ... Marsikaj sem že ugotovil pri njih, vsega pa še ne. Ni nujno, da ne bom spet delal zanje, točno vedo, da imamo proces, ampak pod nekimi drugimi pogoji. Ne grem več za mesec dni v karanteno. Smo se že pogovarjali, če pridejo sem, ni problema. Seveda mi ne bodo ukinili karantene, ko en sistem vzpostavijo, ga ni mogoče zrušiti. Mislim, da bodo zadnji na svetu, ki bodo ukinili karanteno. Tako ni možno več delati, sem že malo prestar, da bi se vlačil po nekih sobah ..."

Bodo olimpijska prizorišča še živela za turiste, tekmovalce, bodo to njihovi trenažni centri? Kakšen je master plan Kitajcev? Bodo še naprej vlagali v zimske športe, sploh te zanje dokaj nove, če odštejemo umetnostno, hitrostno drsanje?

"Olimpijska prizorišča za deskanje in smučanje so imeli že prej zgrajena. Že lani in predlani so imeli vsaj v Secret Gardnu vsak dan najmanj 20 tisoč obiskovalcev. To je bazen, napojen iz Pekinga, vlak pripelje za deset evrov, ob sedmih starta, v 45 minutah odpelje 300 kilometrov, kupijo si karte, cel dan smučajo, ob štirih zaključijo, ob petih so doma. Sistem deluje, sem preveril. Nastanitvene kapacitete imajo ob koncih tednov zapolnjene, lani so nam rekli, da od petka do nedelje ne smemo trenirati. Da se ne bi usedel poleg koga na sedežnico in se okužil. Med tednom smo imeli pa posebno linijo, turiste so ustavili, da sem sam sedel. Posebej označeni smo bili. Tam je bil lajf pred korono, nemške pivnice, pubi, Avstrijci so špilali. Tae Woo, Secret Garden, Wan Loo, to morate iti, trije, štirje resorti v petih kilometrih kroga in vlak pripelje v sredino."

Kako se je zgodila eksplozija smučanja, kako je potekala promocija?

"To se jim je zgodilo z olimpijskimi igrami. Saj na poletnih igrah so itak že številka ena, zdaj si želijo prevlade še na zimskih, a tu bo težko, tu je tradicija. Je pa njihov predsednik rekel, da je pred petimi leti smučalo 30 milijonov Kitajcev, leta 2024 pa jih bo 300 milijonov. Hočejo se približati temu cilju, mogoče jih bo 200 milijonov, ampak morate videti, kako se razvijajo ta smučišča in koliko denarja imajo ljudje, kaj si privoščijo. Ko sem prišel leta 2015 in postavil progo, se noben Kitajec ni upal spustiti po njej. Če pa se kdo je, se je kot pajek zapletel v zaščitno mrežo. Pet let kasneje ni nobenega več v njej, mojstri se vozijo po robnikih, postali so dobri smučarji."

Glede na to, da smo videli vaše ime na volitvah za predsednika zbora in odbora deskanja na SZS, smo mislili, da ste s Kitajsko zaključili.

"Kandidiral sem samo zato, ker sem želel v slovensko deskanje prinesti svež veter. Želel sem dokazati, da se še vedno da kaj narediti. Pri nas so v zadnjih desetih, dvanajstih letih povsem pozabili na podmladek. Želel sem to vzpostaviti. Boli me, da smo nacija, ki ima super uspehe na vrhunskem nivoju, kolajne na svetovnih prvenstvih, olimpijskih igrah, nobeden od teh ljudi na zvezi pa se nikoli ni pobrigal za podmladek. Neki denar vedno dobimo, zdaj sta ga spet Tim in Gloria prinesla, da bo za naslednje štiri leta pokrito. Ampak se narobe odločajo, zdaj bomo spet nekaj kupili in bo konec, nihče ne razmišlja, kako bi kdo prišel od zadaj. Jaz sem bil vedno za podmladek, na mladih svet stoji. Nič drugega nisem hotel, na Kitajskem sem nekaj zaslužil in lahko dam svoj čas in znanje in bi pripomogel, da bi slovensko deskanje živelo z mladimi. Moja vizija je bila izključno vzpostaviti spet vse mladinske pogone, ne samo alpin deskanja, tudi v fristajlu in krosu. Na žalost ni bilo posluha."

Kaj je šlo narobe, da niste bili izbrani vi, ampak Dragan Gojković?

"Težko je reči. Mogoče sem se prepozno spravil zraven, po mojem pa je šlo narobe to, ker je tu cel kup brezzveznih interesov. Ljudje na zvezi gledajo le na to, koliko denarja je in koliko bo kdo pokasiral. Ni tu športnega vidika, sploh ne delajo strategije za šport, to je največji problem. Ne vidijo, da je treba vložiti v podmladek, če hočeš nekaj dobiti. Vidijo samo, kako bi se slikali s Timom in Glorio, da pokasirajo denar in ga nekam dajo, pet minut dela in konec. Želel sem jim predstaviti model italijanskega deskanja, ker je njihov šef Cesare Pisoni striktno šel v deskanje kot operativec. Ne iz pisarne. Morali bi začeti lobirati po osnovnih šolah, smučarskih klubih, kako bomo dobili nove člane in imeli čim več deskarjev. Delati je treba, če se dobiš nekajkrat na leto, ne moreš rešiti slovenskega deskanja. Jaz sem si to zamislil s svojimi nekdanjimi tekmovalci, ki bi mi dali podporo. Pravijo, da se ne da, a lahko zdru​žim vse slovenske trenerje. Če bi to naredili, bi mogoče že čez štiri leta imeli ekipe za svetovni pokal ali celo za olimpijske igre, čez osem let pa zagotovo. Tako pa se bojim, da bomo takrat imeli, saj veste, koga - tiste, s katerimi se bodo še vedno samo očetje trudili."

Mislite, da nova garnitura tega ne bo izvedla?

"Ne, ker ni operative. Danes v deskanju ni problem denar, ga je dovolj, vprašanje je le, kako ga razdeliš. Treba se je usesti v avto in iti od vrat do vrat. Če zjutraj nimaš trenerja, spremljevalca, ki bi otroka odpeljal na tekmo ali trening, ti starši več ne bodo zaupali. Moraš vzpostaviti sistem, da tekmovalcem omogočiš trening. Pri nas ni piramide, da jo vzpostaviš, traja štiri do pet let. Je pa res, da bi bil kak rez. Starejši tekmovalci si še vedno zaslužijo, njim moraš dati, pošteno je. Bi pa lahko preostali denar šel v izgradnjo, zdaj pa bo šel le za - igrače. Škoda."

Kako pa bi rešili situacijo, da bi naši najboljši bili bolj složni? Se je sploh smiselno truditi za to ali jih je boljše pustiti vsakega na svojem koncu?

"Glejte, toliko so stari, da to ni več smiselno. Treba jim je omogočiti le čim lažje delo, da imajo čim manj težav. Vse ostalo energijo pa je treba vložiti v razvoj mladine, mladinskih reprezentanc, v trenerje, ljudi, ki bi želeli z njimi delati. Mislim, da je zdaj pravi trenutek, ker obstaja zanimanje otrok. Ko imaš otroke, imaš vse. Tudi sponzorje dobiš."