(INTERVJU) Gloria Kotnik: Točno vem, kaj je pomembno. In to ni zmaga na tekmi, ampak da je moj otrok srečen, zdrav, zadovoljen

Gloria Kotnik je najprijetnejše slovensko presenečenje na olimpijskih igrah. Velenjska deskarka se je v Peking uvrstila skozi šivankino uho in nato presenetila konkurenco, ko se je v 16-letni karieri med svetovno elito šele prvič uvrstila na stopničke. Lepšega darila za dolga leta garanja in vztrajanja si ne bi mogla želeti. Morda se je zdelo, da ji nikoli ne bo uspelo, ker je že prekinila kariero in se odločila za materinstvo, a edina mama v slovenski reprezentanci je odpeljala paralelni veleslalom življenja, ki ji je pri 32 letih dal novega zagona v športu. "Veliko sem dala skozi. Zdaj imam družino, sem čisto druga oseba in cenim druge stvari. Tudi v preteklost gledam drugače, kot sem včasih. Ta kolajna ima res večjo težo, kot bi jo imela katerakoli prej," nam je dejala v pogovoru ob čaju v Celju, kjer si je z družino ustvarila dom.

Ste eno najprijetnejših presenečenj celih olimpijskih iger in kar en majhen slovenski čudež.

"Res je. Lepa zgodba je tudi od ameriške tekmovalke v bobu, Elane Meyers Taylor, edina je v Peking pripotovala z otrokom. Ko sem to prebrala, sem takoj rekla: 'Kako je ona lahko šla z otrokom, jaz pa ne.' (Smeh.) Ampak ko sem brala naprej, sem ugotovila, da ima njen otrok Downov sindrom in potrebuje posebno oskrbo, pa tudi dojila ga je še. Na koncu je tudi ona osvojila medaljo."

Bi sina Maja vzeli zraven, če bi imeli možnost?

"Vem, da je boljše, kar se tiče moje tekme in fokusa, da ne, vseeno pa me je stisnilo, ker sem ga pustila doma."

Spisali ste posebno zgodbo, ker ste šli na Kitajsko s povabilom mednarodne smučarske zveze. Malce nas spomnite, kako je šel Goran Ivanišević do naslova v Wimbledonu, danski nogometaši do zlata na EP 1992 ...

"Poznam te zgodbe. Moja je majčkeno drugačna. Zadnji dve sezoni sta šteli kot kvalifikacije za Peking. Jaz sem izpustila celo prejšnjo in prvi dve tekmi v tej v Rusiji, ker nisem želela pustiti sina doma. Imela sem le pet tekem za dosego norme. Na koncu sem vedela, da me bodo verjetno poklicali, ker ni šlo le za Claudio Riegler (Avstrijka je ostala doma, ker se ni cepila, op. p.). Selina Jörg je postala mamica in zaključila kariero, je pa imela dovolj točk. Nastop sem zaradi sproščene kvote po tihem pričakovala, seveda pa je bilo vse odvisno od smučarske zveze in Olimpijskega komiteja Slovenije, da sta me potrdila."

Ob vabilu ste menda malce oklevali. Niso olimpijske igre največ v življenju športnika in odložiš vse, da se tam pojaviš?

"Mogoče so za koga, ampak jaz sem zdaj v prvi vrsti mama. Najprej sem pomislila na otroka. Saj je moj partner takoj rekel: 'Ne razmišljaj, ne govori bedarij, saj veš, da bomo poskrbeli za otroka. To je par dni, boš videla, kako hitro bo minilo.' Vem, da se je cela družina organizirala, ni mu bilo dolgčas in ni bil videti slabe volje. Seveda pa sem bila super vesela, ko se mi je uspelo uvrstiti."

Takrat verjetno niste razmišljali o olimpijski kolajni.

"Ne. Ob vrnitvi po odsotnosti sem že v Carezzi videla, da sem sposobna, da deskati nisem pozabila. Največji preskok sem naredila v glavi. Ob odhodu v Peking sem vedela, da sem se sposobna uvrstiti med 16 in najbrž tudi med osem. Osredotočila sem se, da dam vse od sebe, da ponovim vožnje s treningov. Odmislila sem pričakovanja drugih, zdaj mi je pomembno le, kar sama želim, in potrudila sem se, da bi bili name ponosni vsi domači. Pa ne le zato, da sem bila olimpijka. Mogoče bi komu to veliko pomenilo, meni več ne, ker sem šla že četrtič. Nisem pa si postavila rezultatskega cilja, ker vedno, ko sem to počela, sem pregorela. Saj cilj je pomemben, a pot je bolj. Če je takšna, kot mora biti, tudi rezultat pride."

Kdaj ste se prvič poigrali z mislijo, da je odličje lahko vaše?

"V tekmi za tretje mesto, nič prej. Vsako vožnjo sem vzela posebej, v vsaki sem uživala kot še nikoli prej. Saj se je videlo, kako sem samozavestna, suverena, nisem delala večjih napak. Zdelo se mi je, da ne morem obležati v snegu. V malem finalu pa sem si rekla: 'Ne boš četrta, sploh pa ne tukaj.' Teh je bilo že dovolj. Nisem čutila nervoze kot velikokrat prej, prepričana sem bila, da me nič ne more ustaviti. Presenetila sem se. Večino zadnjih tekem in preden sem prekinila kariero, sem bila v krču, nervozna, nesproščena, nisem se dobro počutila in redkokdaj sem na tekmi uživala. Mogoče kdaj v vožnji ali dveh, a nikoli čez celo. Naložila sem si breme, ki se ga nisem znala znebiti."

Je torej bil to vaš popolni dan?

"Ja, vse se je izšlo, še koleno me ni bolelo. Dva dni prej niti na nogo nisem mogla stopiti zaradi stare poškodbe, čeprav tega nisem želela obešati na veliki zvon, da ne bi kdo rekel, da iščem izgovor. Imeli smo zelo dobrega fizioterapevta. Olimpijske igre so na štiri leta, trikrat prej ni bil moj dan, vse je šlo narobe (smeh)."

Veliko slabih dni ste imeli v karieri, če preletimo številke. Kar 137 nastopov v svetovnem pokalu pa "le" tri četrta mesta, 14 nastopov na svetovnih prvenstvih, to so bile že vaše četrte olimpijske igre. Nikoli prej niste bili na stopničkah. Kaj vas je gnalo, da ste vztrajali, da ste že 16 let na veliki sceni?

"Vložila sem ogromno truda, res sem si želela, vendar se stvari niso izšle. Vedela sem, da sem dobra in hitra. Tiste najine vožnje z Ester Ledecko (dvakratno olimpijsko zmagovalko, op. p.) ... Zelo me je jezilo, da sem ji bila blizu, pa vendar tako daleč. Da, nikoli prej nisem stopila na stopničke. Je pa res, da sem bila konstantno izčrpana, kar se je izkazalo v izgorelosti, pretrenirana, preobremenjena. Vsega je bilo preveč in se nisem mogla skoncentrirati na tekmo. Goriva sem imela dovolj za eno, dve vožnji, kasneje pa se je že poznalo, da nisem več spočita, da nimam miru. To je zdaj drugače."

Vas je materinstvo napolnilo z energijo?

"Ja."

Ampak materinstvo so nespečnost, otroške bolezni, manj časa, manj treningov, več težav ...

"Materinstvo mi je dalo mentalno stabilnost, točno vem, kaj je pomembno. In to ni zmaga na tekmi, ampak da je moj otrok srečen, zdrav, zadovoljen in da so takšni ljudje okrog mene, družina. Športni uspeh je le dodatek. Zaradi sina sem se naučila manj načrtovati, ni mi treba več imeti dneva natempiranega do konca, ne stresiram se, če nekaj ne gre. Morda je on razlog, da zdaj nisem utrujena, sem spočita, sveža. V tem športu sem od petega leta, ogromno je bilo truda, treninga, ponovitev in na olimpijadi je šel iz mene avtomatizem. Tega ne znam opisati, ampak za takšno tekmo ne potrebujem dvesto treningov. Bila sem dobro fizično pripravljena in vse to ni bilo naključje, zgolj sreča. Veliko let se je sestavilo v en dan."

Po drugem otroku boste torej še boljši?

"(Smeh.) Želim si še enega, ampak zdaj si želim naužiti Maja. Ko bo samostojen, potem mogoče, ni pa vse odvisno od mene."

Ledecka ima dva otroka - desko in smuči.

"(Smeh.) Res ne vem, kako ji uspeva. Zelo bi ji privoščila, da bi v Pekingu osvojila še kolajno v smučanju, zelo ji je bila blizu, ampak saj ji je uspelo že v Pjongčangu. Ona je talent, garačica, ima željo in zelo je tekmovalna. Ima pa tudi odlično podporo. Ne predstavljam si, da bi se jaz ukvarjala z dvema športoma. Mislim, da je ona ena redkih žensk na svetu, ki lahko to počne. To je nezemeljsko."

Boste Čehinjo kdaj premagali?

"Želim si, seveda. Za to bom trenirala."

Ste kdaj sanjali o olimpijski kolajni, verjeli, da bo nekoč vaša?

"Gotovo, saj o njej najbrž sanja vsak mlad športnik. Zelo sem si jo želela, mogoče preveč in v Pjongčangu se mi ni izšlo, pa sem bila vrhunsko pripravljena. Tam je bilo razočaranje res hudo. Da toliko vlagaš, treniraš, vse narediš na 200 odstotkov, potem ti pa spodleti ..."

Koliko je za vaš uspeh "kriv" vaš oče Peter, glavni trener kitajske reprezentance? Koliko njihovih bonitet ste izkoristili?

"S trenerjem Acom Sitarjem so naju vedno odprtih rok sprejeli na treningu in se jim še zdaj zahvaljujem. Mislim, da so v začetku oni imeli skoraj več koristi, ker punce niso bile na takšnem nivoju in so se od mene veliko naučile. V zadnjem obdobju pa, da sem izkusila pogoje, so oni meni več pomagali. Drugih bonitet nisem imela. Kar se opreme tiče, ta plošča na deski, ki smo jo vozili jaz in trije moški, je bila posebna verzija, ki jo je Sitar izpopolnil prav za te olimpijske igre. Prilagodil jo je na progo in sneg, po mojem mnenju je naredila veliko razliko v tehniki. Zelo sigurno sem se počutila. Dobila jo je tudi Ledecka, ampak je ni imela časa testirati."

Kar se teh plošč tiče, s Sitarjem menda tudi poslovno sodelujeta.

"On je inovator in izumitelj tega, jaz pa mu pomagam pri prodaji. Bilo mi je omogočeno, da je to tudi moja služba, ki je žal nimam v javni upravi kot drugi športniki. To je tudi moje preživetje in mi je lažje usklajevati, ker je na mojem področju."

Ne bi inovacij raje zadržali zase, kot da jih prodajate konkurenci?

"To je res, haha. Saj imamo vsi dostop do opreme, na koncu pa zmaga tisti, ki je najboljše tehnično podkovan in najboljše pripravljen. Vsi imamo enake možnosti."

Nimate pa vsi enakih možnosti, kaj si privoščite v pripravah. Kako s skromnimi financami sledite velikim nacijam?

"Bilo mi je zelo težko, ker sem morala še marsikaj početi zraven športa. Treninge sem si morala sama organizirati, letalske karte, prevoze, hotele, vsa organizacija je bila na meni. Ne morem si privoščiti najboljših ledenikov, Švica je marsikdaj odpadla. Izbirali smo dostopnejše lokacije, zato se mi zdi, da Slovenci ob slabših pogojih od sosedov kar čaramo rezultate."

Kako imate sestavljeno ekipo okrog sebe?

"Aco je trener na snegu, pri kondiciji mi pomaga Sašo Pustotnik, na tekmah je reprezentančni serviser Dare Centrih. Ekipa je majhna in vsi so prilagodljivi. Saj vemo, da bi bilo fajn tudi, da imaš fizioterapevta na voljo ves čas, ampak vse ne gre. Pač delaš iz tega, kar imaš, in se skušaš ne obremenjevati s tistim, česar nimaš. Vse se je moralo sestaviti v celoto, tudi vsi trenerji od prej so zaslužni za ta rezultat, veliko ljudi je zaslužnih."

Kakšno vlogo pa ima v vaši karieri danes oče?

"Pomaga, če le lahko. V zadnjem obdobju je bil trener na Kitajskem. Na olimpijskih igrah se nisva veliko pogovarjala o deskanju. Zelo dobro me pozna, ocenil je, da sem sproščena in mirna, da imam vse. Tekmo je spremljal iz cilja in me le spodbujal. Zdaj je le v vlogi očeta, mojega podpornika, kar je zmeraj bil, mi pa seveda še vedno da kakšen nasvet. Škoda, da tudi kdo drug od moje družine ni mogel biti tam, mama je bila v Vancouvru in je bilo lepo."

Vam je bilo pomembno, da je bil v finalnih vožnjah tudi Tim Mastnak?

"Seveda! Časa ni bilo veliko, a sva bila po razvrstitvi parov kar blizu. Lepo je bilo videti, ko se je po vsaki vožnji vrnil na start. S Timom se super razumeva, veliko smo pred odhodom v Peking skupaj trenirali in je bilo zelo sproščeno, kot doma, haha."

Danes ste nasmejani, na Kitajskem pa ste bili ves čas v solzah. Kaj je bolj vaše?

"Tisto so bile solze sreče. Po vsaki vožnji sem jokala, od kvalifikacij naprej, ampak ne, ker bi mi bilo hudo. Čustva so kar vrela iz mene, bila sem vesela, da mi je uspevalo, kar sem si zamislila. Občutki so bili povsem drugačni, kot sem bila navajena na tekmah pred prekinitvijo. Spet sem začutila šport, ki ga imam zelo rada in do katerega sem vmes že izgubila veselje."

Greste torej naprej?

"Ja. Grem naprej. Mislim, da še imam nekaj časa."

Pri 32 letih niste med mlajšimi, ampak dve Avstrijki iz finala na Kitajskem sta bili še dve leti starejši, Japonka Takeuči jih ima šest več.

"V tem športu ogromno pomenijo izkušnje. Fizično se počutim še zelo pripravljena. Imam veliko energije, zagona. Če bo šlo vse po sreči, bom vztrajala do olimpijskih iger v Cortini d'Ampezzo."

Menite, da bo ta kolajna prinesla boljše čase?

"Želela bi si jih. Želela bi, da se spremeni moj status, da dobim službo in se stoodstotno posvetim športu. To bi mi veliko olajšalo, sploh zdaj, ko imam družino. Upam, da se mi bodo odprla kakšna nova vrata, možnosti za sodelovanje, sponzorstvo, da si lažje sestavim program za naprej, da bi imela boljše pogoje in si mogoče privoščila boljši trening in podporo. Sem optimistična, mislim, da ima olimpijska kolajna neko težo."

Je že bilo kaj klicev ali to počnemo le novinarji?

"Iskreno povem, da sem en teden le v medijskih obveznostih. Prvo polovico dneva namenim temu, menim, da je to zdaj moja dolžnost, popoldne pa, ko pride sin iz vrtca, se mu skušam stoodstotno posvetiti. Šele v novem tednu bom dejavna na tem področju, bom preverila mejle. Ponudbe so že prišle in se začnemo pogovarjati."