(INTERVJU) Radioamater Aleksander Špindler: S preprostimi antenami premagamo celotno evropsko srenjo

Aleksander Špindler, Ljutomerčan, ki z družino že več kot trideset let živi na Ptuju, je prav toliko časa član Radiokluba Ptuj, od leta 2013 pa njegov izredno agilni predsednik. Klub je v sedmih desetletjih nanizal številne uspehe na domačih in mednarodnih tekmovanjih, v določenem obdobju je imel več kot 300 članov. S prihodom mobilne telefonije je nastal precejšen osip. V začetku 90-ih let jih je bilo okoli 70, ko je Aleksander Špindler, za prijatelje Sandi, prevzel predsedniško funkcije, le 25, zdaj pa 31. Ob 60-letnici so izdali zbornik z bogato vsebino, v letošnjem pa izstopa opis, kako so po 64 letih z zahodnega stolpa Ptujskega gradu prestavili anteno na novo postojanko na Gomili.

Kako ste postali radioamater? Kaj nekoga tako pritegne, da je pripravljen ure in ure sedeti pred računalnikom in vzpostavljati zveze s kolegi?

"V rodnem Ljutomeru je tamkajšnji klub organiziral tečaj za radioamaterje. V večji skupini šestošolcev je bila tudi sošolka, ki mi je bila všeč. Od štirih tečajnikov, ki smo leta 1981 opravili izpite, smo Rado, Andrejka in jaz še vedno aktivni. Nagrada za vse skupaj je duševni mir. Vsi imamo skrbi, probleme … Ko prižgem radijsko postajo in si dam slušalke na glavo, se odpre svet, v katerem zame ni problemov. Sam obožujem delo v telegrafiji, in ko začnejo možgani dekodirati črte in pike, v njih ni več prostora za razmišljanje o problemih. Sprejemaš signale in pišeš, kar ti nekdo z drugega konca sveta natipka. Čar, ki me pritegne, je v tem, da iz radijskega šuma izluščiš drobne signale, ko jih polovica zgine nekje v šumu, se spet vrne nad šum in ti ga uspe dekodirati … V prvem poskusu morda ne sprejmeš celega klicnega znaka, v drugem, tretjem sestaviš klicni znak, in ko sprejmeš raport in potrditev, da je radioamater na drugi strani sprejel tvoje podatke, si vesel, da si naredil zvezo s Havaji, z Južnoafriško republiko ali Aljasko ali s sosednjo Avstrijo. Vse zveze so nam ljube. Ukvarjam se tudi s konstruktorstvom anten. Ko anteno, ki sem jo sam modeliral in izdelal, privlekel na 25 metrov višine, pričvrstil, potegnil kabel do postaje in jo obrnil proti Pacifiku in tam z otoka Gvam prileti odličen signal, vem, da antena dobro dela, da je zveza uspela ... To mi daje notranje zadovoljstvo, za katerega ni plačila. Radioamaterstvo je hobi, ki nam daje moč, da premagujemo vse druge težave, ki nas spremljajo v življenju."

Poleg vztrajnosti je pomembna tudi telesna kondicija?

"Na Korziki smo prenesli več kot 3600 kilogramov opreme. Antene za šest frekvenčnih obsegov, okrog štiri kilometre povezovalnih kablov, sprejemno-oddajne postaje in računalnike. Poleg tega je tudi potovanje dolgo in utrujajoče. Tudi lov na lisico je fizično precej zahteven. Tekmovalci morajo s potrebno opremo prehoditi 10 do 15 kilometrov in običajno poiskati pet oddajnikov, skritih na različnih lokacijah, do katerih je včasih dostop kar zahteven. Najboljšim to uspe v eni uri, torej so tudi zelo dobro fizično pripravljeni."

Radioamaterstvo ni zgolj hobi, temveč izredno pomembna dejavnost. V času naravnih katastrof, vojn ste pomemben člen civilne zaščite.

"Delujemo v civilni sferi, neposredne povezave z vojaško strukturo nimamo. Delujemo v okviru Zveze radioamaterjev Slovenije. Imamo organizirano radioamatersko omrežje za primer nesreč ARON (elementarne nesreče, večje ekološke nesreče ali nevarnosti, prometne ali druge nesreče in nevarnosti večjih razsežnosti ...), ki ga sofinancira Uprava RS za zaščito in reševanje preko Zveze radioamaterjev Slovenije, v katero se združujemo radioklubi. Smo pomemben člen, ki je nekje v ozadju, v pripravljenosti, če padejo telekomunikacije. Švedska vlada je pred kratkim objavila rumeno beležko v primeru krizne situacije ali vojne, v kateri priporoča, naj imajo ljudje med drugim pripravljen radio na baterije, mogoče bi lahko dodali, da naj poiščejo tudi najbližjega radioamaterja. V takih situacijah mi lahko prenašamo sporočila med prebivalstvom in oblastmi. To se je dogajalo med vojno v Bosni in Hercegovini. Takrat smo s ptujskega gradu iskali stike s svojci ljudi, ki živijo tukaj.

Vsak se lahko najde v tem hobiju, če ga zanima. Imamo kratki val, z njim vzpostavimo zveze po celem svetu, imamo ultra kratki val, z njim delamo zveze tudi do 1000 kilometrov, vzpostavljamo zveze preko satelitov, Lune. Ukvarjamo se z radioamaterskim radiogoniometriranjem, poznamo cel spekter različnih komunikacij, od telegrafije (Morsejeve abecede) do telefonije, različnih digitalnih načinov komunikacij … Nabor možnosti je tako širok, da sam z več kot 40-letnim stažem v radioamaterstvu priznam, da se lahko ukvarjam samo z delčkom tega. Sem radioamater po duši, brez tega si ne znam predstavljati življenja, vendar lahko samo del tega izkoriščam. Za radioamaterje ni meja, še vesolje ni naša meja."

Koliko pa je meja družina?

"V mojem primeru je družina zelo razumevajoča, imam pa tudi pri sebi neko mejo. Družina je zelo pomembna. V mojem početju mi stoji zelo ob strani, enostavno so vsi uvideli, da to me veseli, mi daje krila, ni trenj zaradi tega. Odločil sem se za delo na kratkem valu, delo v tekmovanjih, nazadnje še vodenje radiokluba. Radi mi pomagajo, ko potrebujemo pomoč. Žena Brigita kakšno slaščico speče, Sanja pomaga pri organizacijskih zadevah, Matic vskoči, ko je treba dvigovati anteno, poiskati kaj v računalniku … Petletna vnukinja Lea pa je na vprašanje, kaj bo, ko bo velika, odgovorila - radioamaterka. Takrat sem imel ogromna krila."

O čem se pogovarjate, ko vzpostavite zveze?

"Odvisno o vsakega posameznika. Zdaj je na primer zelo popularen digitalni način komunikacije FT8, v katerem v 15 sekundnih intervalih radijska postaja in računalnik sprejemata in prav toliko sekund oddajata. V bistvu se med seboj sporazumevata računalnika. Na ta način so možne zveze izpod ravni šuma, kar v telegrafiji ali foniji ni možno. Če šum prekrije signal, zveze ni. Računalniki se sporazumevajo na osnovi programa, ki ga je ustvaril Joe Taylor, fizik, radioamater, Nobelov nagrajenec, ki se ukvarja z raziskovanjem črnih lukenj v vesolju.

Zveze v telegrafiji so malo daljše, v foniji pa, če naletite na kakšnega klepetavca, se lahko z njim pogovarjate do onemoglosti. Naše zveze so v prvi vrsti odvisne od aktivnosti Sonca in zdaj smo v obdobju sončnega maksimuma. Zdaj je Sonce zelo aktivno in ob izbruhih v vesolje pošilja toliko magnetnega polja, da lahko tudi v naših krajih tu in tam opazujemo polarni sij. Ima pa Sonce izjemen vpliv na telekomunikacije in tega se zavedamo. Če sedem k radijski postaji, imam svet na dlani."

In jaz vam kradem čas z intervjujem ...

"Ne, ne (smeh), ampak pogoji so tako izjemni, da omogočajo zveze po celem svetu z normalno razumljivostjo, z odličnimi signali. Čez pet let bomo take signale sanjali, ne bo jih, zveze ne bodo mogoče. Na 28 MHz sploh ne bomo vzpostavljali zvez, zdaj smo jih na Korziki v tekmovanju naredili 2400, medtem ko pred leti s Korzike nismo 'naredili' niti enega Američana, na primer. Sonce ima vpliv na naše komunikacije, obenem pa še dan in noč. Če smo na nizki frekvenci, ki je mogoča samo ponoči, lahko do sedmih, pol osmih zjutraj z Američanom klepetamo, potem pa pogoji med Evropo in Ameriko tako padejo, da se več ne slišiva."

Več vrst tekmovanj imate, katera so?

"Na eni strani so tekmovanja na radijskih frekvencah, na drugi radioamatersko radiogoniometriranje – to je lov na lisico. Eden od radioamaterjev iz Črne gore je rekel: naj živi naš radio šport. Nismo pogosto v medijih, a vseeno. Imamo tekmovanja, ki so na kratkem valu, na UKV in na višjih frekvencah. Tekmovanja na UKV so 24-urna, na kratkem valu pa običajno trajajo 48 ur. V soboto in nedeljo si vzamemo čas, vzpostavljamo zveze z drugimi radioamaterji, zmaga tisti, ki jih vzpostavi največ z drugimi kontinenti in s čim več državami sveta. Dnevnike, v katere vpišemo zveze, po končanem tekmovanju pošljemo organizatorju, ki jih združi v računalniku, jih navzkrižno preveri, briše neveljavne in izda končni rezultat. Problem je, da to pri najbolj prestižnih tekmovanjih traja tudi dva do tri mesece. Pri organizatorjih še ni prave volje, da bi pristopili k online preverjanju, saj imamo vsi dostop so svetovnega spleta in lahko minuto po končanem tekmovanju pošljemo dnevnik. To je ideja, ki jo že lep čas poskušamo udejanjiti pri organizatorjih največjih tekmovanj, vendar nam še ni uspelo."

Tekmovanja, kot jih mi razumemo, so običajno za vse tekmovalce v istem kraju ali dveh. Pri vas je to drugače.

"Mi imamo slovensko licenco za delo radioamaterjev, ki je hkrati tudi mednarodna. Omogoča nam, da lahko iz vsake države, ki priznava mednarodno dovoljenje, vzpostavljamo zveze. V tekmovanjih ni določeno, od kod moramo tekmovati. Sami izberemo, od kod bomo tekmovali. Lahko iz domače kleti, druga stvar pa je, kar delamo s kolegi iz Domžal in iz vse Slovenije. Okrog 15, 16 zanesenjakov nas je, ki smo se združili v ekipo. Z njo hodimo že nekaj let na Korziko, ker nam lokacija omogoča, da lahko v Evropi zmagamo, ker tam ni veliko radioamaterjev. Vsaka država je množilec in vsakdo želi vzpostaviti zvezo z novo državo, zato smo iskani. Če ni drugega aktivnega s Korzike, smo zanimivi za ostale tekmovalce in na vsak način želijo narediti zvezo z nami. Če grem iz Slovenije tekmovat, nas je v tekmovanju aktivnih 150 in smo dokaj nezanimivi. Ko vzpostaviš zvezo z državo prvič, ti naslednje zveze s to državo nosijo točke, ne pa novega množitelja."

Je zaradi odličnih rezultatov slovenske državne reprezentance zdaj v tekmovanjih že gneča na Korziki?

"Zadnje leto hodijo tudi drugi na Korziko, ampak v tem tekmovanju smo si izborili primat na Korziki, čeprav lahko nekdo pride tekmovat v sosednjo hišo. Na obali za teden dni vzamemo v najem hišo za deset ljudi, pripeljemo vso opremo, postavimo vse antene na obali 300 metrov levo, tristo metro desno, čisto ob vodi, ker izkoriščamo morsko vodo. Prvi odboj radijskega vala na morski vodi nam omogoča, da smo slišani po celem svetu. V hiši postavimo vso opremo, povežemo šest radijskih postaj, ojačevalnike, računalnike, vsa priklopna vezja … Vse skupaj traja tri dni, v petek vso opremo preizkušamo, sledi 48-urno tekmovanje. Vseh šest pozicij je bilo letos zasedenih 48 ur, bilo nas je enajst operaterjev. V ponedeljek smo očistili ves teren in hišo, v torek zjutraj smo bili na trajektu za Livorno. Ekipa, akcija, dogajanje … na koncu je uspeh v tem, da smo zrušili deset let star evropski rekord, izboljšali smo ga za okrog deset odstotkov, postavili mejnik 11.000 zvez v 48 urah. Morda je to celo plafon, kar je sploh mogoče narediti, saj smo naredili največ zvez od vseh na svetu v tej kategoriji – multi singel. Uživali smo v tem, kar nas vleče v radioamaterstvo. Običajno vprašanje je, ali dobimo kaj plačano – ne, to si sami plačamo. Imamo sicer donatorje, tudi Zveza radioamaterjev Slovenije nam zadnja leta pomaga pri tem projektu, saj ponesemo ime slovenskih radioamaterjev po vsem svetu."

Zelo vas cenijo v tej več kot dvomilijonski svetovni družini radioamaterjev, kajne?

"Pravijo, da smo ena najboljših ekip na svetu glede na to, na kakšen način smo organizirani. S preprostimi antenami premagamo celotno evropsko srenjo. V svetovnem merilu iz Evrope ni mogoče zmagati zaradi načina točkovanja. Zveze z Evropo prinesejo eno točko, zveze z drugimi kontinenti pa tri točke. Mi smo v centru Evrope in v 50 odstotkih evropskih zvez smo hendikepirani v primerjavi s tistimi, ki so na Kanarskih otokih ali na Madeiri ter imajo Evropo in Severno Ameriko na pladnju – ker so v Afriki, jim vsaka zveza prinese tri točke. Zato ni mogoče iz Evrope in Severne Amerike zmagati na svetu. V prednosti so lokacije, ki so zunaj glavnih območij aktivnosti, tako da se je treba umakniti iz Evrope in Severne Amerike, da lahko zmagaš na svetu. To pa stane! Mi smo znani kot 'low cost' ekspedicija, saj za 500 evrov po osebi doživimo Korziko na svoj način. Ekspedicije, ki hodijo po svetu, imajo proračun v tisočih evrih na člana."

Torej gre za veliko entuziazma.

"Entuziazem je, ko rečemo r in končamo z r - radioamater!"

Znanje telegrafije ni več pogoj za članstvo?

"Morsejeva abeceda je med nami živa, profesionalne službe so jo izločile iz prometa v 90-ih letih, mi smo jo obdržali in jo negujemo. V največjem svetovnem tekmovanju, govorni del, ki je konec oktobra, je bilo organizatorju poslanih 10.000 dnevnikov s celega sveta, v telegrafiji, ki je konec novembra, pa nekaj čez 9000. Ko se naučiš Morsejeve abecede, ko slišiš to melodijo, ni problema s komunikacijo. Občasno v ptujskem Centru interesnih dejavnosti organiziramo otroške delavnice, dvakrat tudi s Telegrafijo okrog sveta. Otroci, stari od 10 do 14 let, so v štirih dneh usvojili celo abecedo, kot radioamaterju z dolgoletnim stažem se mi je to zdelo nenavadno. Če bi vadili dalje, bi v dveh mesecih usvojili sprejem in oddajo Morsejeve abecede. Enkrat sem jim povedal, da je dobro, če poznajo vsaj dve črki - S in O. Če bi kdaj doživeli potres in ostali zasuti v nekem prostoru brez izhoda, naj poiščejo kovinski del in po njem trkajo SOS. Verjetno jih bo nekdo slišal in jim pomagal. Z mladimi sicer težko najdemo stik, tudi v klubih, ki jim to uspeva in mladi opravijo tečaj in izpit, ne ostanejo. Pogovarjali smo se, da bi se usmerili na populacijo, ki razmišlja, kaj bo počela po upokojitvi. Tako bi morda pritegnili stare od 40 do 60 let. Morda pa so ljudje, ki imajo čas in bi želeli spoznati čar tega delovanja."