(INTERVJU) Tatjana Mihelj: Čutila sem, da bom zmagala

Med interpretacijo pesmi na odru festivala Melodije morja in sonca ste bili mirni in predani. Bilo je jasno, da je to glasba, ki jo čutite, da so popevke tisto, kar boža vaše srce. Kaj imajo, da si jih želite peti?

"Imajo čudovita besedila, takšna, s katerimi lahko izrazim svoja čustva. Kadar pojem, mi je zelo pomembno, da ljudem prenesem sporočilo, bistvo pesmi, ki se jih bo dotaknilo. Da tisti, ki me posluša, z mano doživlja zgodbo pesmi, ljubezen trenutka."

Tega nimajo vse pesmi. Kaj pesem naredi prav takšno?

"Gotovo, kot rečeno, besedilo. Ob tem pa tudi prijetna melodija, ki jo hitro ujame uho, si jo hitro zapomniš. To imajo slovenske popevke, sploh dobre stare slovenske popevke čudovitih avtorjev, kot so Jože Privšek, Mojmir Sepe, Jure Robežnik. Ti mojstri so pisali zelo močne skladbe, saj so jih ustvarjali s srcem. Mislim, da ko si na odru, ni dovolj le peti. Pesem je treba predati, z interpretacijo seči v srce poslušalca."

Vse to ima tudi vaša skladba Ples v dežju, zmagovalka MMS, ki jo je sicer napisal mlad avtor, a s kvalitetami klasičnih, večnih, kar je v novem valu skladb težko najti.

"Res, Žiga Pirnat je mlad avtor, mlad po videzu, a star v duši. Je mojster glasbe v svetovnem merilu, konec koncev živi v Los Angelesu in dela z glasbenimi zvezdami svetovnega kova, kot sta Andrea Bocelli in Barbra Streisand, bil je tudi producent za oskarja nominirane filmske glasbe. Na glasbeni univerzi Berklee je uveljavljen glasbeni aranžer in skladatelj."

Kako ste se našli s tem fantastičnim maestrom in konec koncev s pesmijo Ples v dežju?

"Odločilni korak proti Žigi je naredila moja punca Maja, s katero sva par že petnajst let. Zelo dobro pozna mojo glasbeno kariero, mojo pot in to, kako se mi kljub dvaindvajset let dolgi pevski karieri ni uspelo prebiti v ospredje. Saj sem vedno nastopala v svoji okolici, na Primorskem, tudi veliko čez mejo, a pravega preboja med uspešne slovenske glasbenike nekako ni bilo. Morda tudi zato, ker ob sebi nisem imela kompozitorja, s katerim bi skupaj lahko uspela, ki bi pisal pesmi, kakršne mi ustrezajo. Tako sva nekoč doma spremljali intervju z Žigo in občudovali njegovo delo. Takrat me je Maja vprašala, ali si želim sodelovati z njim. Kako da ne?! Ampak ali bi Žiga Pirnat delal s Tatjano Mihelj, sem bila skeptična.

Po tem pogovoru je moja partnerka zbrala posnetke mojih nastopov, posnetke na youtubu, tudi na televizijskih šovih in jih poslala Žigi. Seveda mi za vse to ni povedala, dokler se ni odzval. Spomnim se, da je bila sobota, ko sem izvedela, da je poslušal moje petje in da si želi sodelovati z mano. Bila sem vzhičena! Tako se je počasi začelo ... Ko je na Slovenski popevki z njegovo pesmijo zmagala Eva Hren, smo se tudi osebno spoznali in se dogovorili, da za prihodnjo Popevko prijavimo skladbo. No, takrat mi je napisal Ples v dežju, a nas na Popevko niso sprejeli."

Niso sprejeli pesmi Ples v dežju, te iste?

"Da ... Res je neverjetno, da na festival podobnega glasbenega žanra pesem ni sprejeta, leto kasneje pa zmaga. (Smeh.) A podobne primere poznam pri nas in tudi na tujih festivalih. Kaj naj rečem ... Malce sem bila užaljena, priznam. Tudi zato sem letos s prijavo na Melodije morja in sonca nekoliko oklevala."

Gotovo je velika stvar, da se kot relativno neznan izvajalec prijaviš na velik festival. Odločiš se stopiti iz cone udobja na velik oder, pred tolikšno občinstvo. In potem te zavrnejo. Kaj to povzroči pevcu, njegovemu glasu?

"Seveda je zavrnitev boleča. A čez čas je treba pogledati vase, nekako ozavestiti to bolečino in se morda vprašati, zakaj se to dogaja. Sama sem spoznala, da je to pravi način. Ničkolikokrat sem bila zavrnjena, da o krivicah ne govorim. Ampak tako kot sem povedala ob koncu nastopa na MMS: Nikoli ne nehajte sanjati. Če verjameš vase, bo prišel trenutek, ko se življenje obrne v tvojo smer. Meni se zdaj dogajajo neverjetne stvari. Zelo sem hvaležna za ta koronski čas, ki nas je upočasnil. Začela sem delati na sebi, spoznala, da sem prej nekako živela mimo same sebe. Počistila sem z nekaterimi starimi vzorci, ki so me omejevali na poti, in tako se je klobčič začel odvijati. Začutila sem, da prihaja moj čas, da je konec dvaindvajsetletnega dokazovanja. Saj vem, da mi še veliko manjka, a kljub temu občutim plačilo za ves trud, jasno vidim svoje poslanstvo. Petje! Velikokrat sem se spraševala, ali je to res to, za kar živim."

Kako ste po vsem tem doživeli festival, svoje sodelovanje na njem?

"Zanimivo in lepo, da na Melodijah morja in sonca nisem čutila nobene tekmovalnosti. Obljubila sem si, da če bom sprejeta, se bom popolnoma osredotočila le na svojo pesem. Da se ne bom primerjala ne poslušala spletk in podobno. Tja sem se podala s takšnim odnosom in namenom, da ljudem zapojem pesem, ki jo bodo vzljubili in si jo zapomnili. Pesem ima močno sporočilo in vsak jo lahko začuti, kot bi bila napisana zanj. Ko sem jo prvič slišala posneto - to je bilo sredi noči, saj mi jo je Žiga poslal iz ZDA, sem bila tako vzhičena, da sem se kar tresla. 'Saj ne vem ali jo bom lahko odpela', sem takrat rekla, tako me je ganila. Vedela sem, da je fantastična pesem."

Ko imaš tako dobro pesem, ko verjameš vanjo, verjetno tudi nastop postane lažji, samozavestnejši si? Vaš nastop ni potreboval ničesar drugega, kar bi ga na odru obogatilo.

"Da, tudi spodbude, ki sem jih bila v Portorožu deležna, so me bodrile. Veliko glasbenih poznavalcev mi je reklo, da je pesem res dobra. Ob tem pa sem v sebi nosila še veliko odgovornost. Obiskala sem tudi nekdanjo atletinjo Brigito Langerholc, da sva naredili vizualizacijo nastopa na MMS, in to sem si predvajala doma, se poskušala vživeti ... Tudi Brigita mi je rekla, da sem z energijami zelo dobro podprta in da bom gotovo uvrščena med prve tri. Takrat sem ji rekla, da preprosto čutim, da bom zmagala. Strinjali sva se, da moram biti oblečena v belo, kar je bila tudi zamisel stilistke Vesne Mirtelj. Vse se je nekako odvijalo samo, teklo zelo gladko. Čeprav mi je režiser prenosa predlagal, da bi med izvajanjem pesmi vstala s stola, se za to nisem odločila, pri čemer me je podprl tudi Samuel Lukas, češ, naj bom drugačna, saj vse pevke stojijo, širijo roke ...

​In, veste kaj, tudi v eni od vizualizacij sem slišala Maria Galuniča, kako reče: Zmagovalna pesem je Ples v dežju Tatjane Mihelj."

Ta zgodba o vaši pesmi, o vaši zmagi - konec koncev ste pobrali večino nagrad festivala, je ena taka čarovnija.

"Da. Toliko stvari se je sestavilo, da je težko le racionalno verjeti. Celo moja drugačnost je dobila priložnost. Lahko bi se kdo spotaknil ob mojo spolno usmerjenost. Saj vemo, da na naših odrih običajno zmagujejo dekleta v lepih oblekicah. Tudi zato mi je bilo velikokrat hudo, da nisem povabljena na Slovensko popevko, saj mi je tovrstna glasba pisana na kožo. Jaz pa nisem sodila tja ... Verjetno pred leti marsikdo ne bi glasoval za žensko, ki je bila na naslovnici znane revije fotografirana s svojo partnerko. Mislim, da se ljudje prebujajo, da postajajo dojemljivi za drugačnost in ne obsojajo več toliko, ne ponižujejo.

Cel tisti vikend, ko je tudi referendum uspel, sem doživljala kot prižiganje luči, čutila se je svoboda. Kot bi si ljudje želeli novega neobremenjenega življenja, brez strahu, brez zavidanja, le dobro in sodelovanje."

Radi in veliko govorite o Maji, svoji partnerki že petnajst let. Pravite, da je vaša sorodna duša, in brez zadržkov govorite o vajinem odnosu.

"Res sva sorodni duši, dopolnjujeva ena drugo in Maja je moja velika opora. Tako zelo sva povezani, da včasih ne potrebujeva besed ali pa ko jaz nekaj razmišljam, ona to pove na glas. Zavedam se, da imajo redki srečo najti koga, ki jim je tako blizu. Najino srečanje je bila ljubezen na prvi pogled in v petnajstih letih skupnega življenja nisva imeli partnerske krize."

Ste vedno brez zadržkov govorili o sebi, svoji spolni usmerjenosti?

"Po tem, ko sem prvič povedala na glas, naredila 'comming out', da. Ker to pač sem. Na glas povem tudi zato, ker je gotovo v naši deželi še kdo, ki mu bo moja zgodba lahko pomagala. Nekdo, ki se boji obsojanja. Morda se mu tako življenje obrne na bolje."

​Vas je kdaj strah onesposobil?

"O, da! Leta 1999 na Emi. Zato sem se takrat umaknila in nekaj časa nisem pela. Ampak mene je bilo takrat strah lastne identitete, strah pokazati, kdo sem. Oblekli so me v punčko, kar se ni skladalo z mojo identiteto. Takrat se je vse zgrnilo name. Avtor pesmi Dlan okrog srca mi je želel pesem vzeti, ko je slišal, da sem bila sprejeta na Emo. A smo se nekako pogodili. Na nastopu nisem imela podpore, bilo je grozno, želela sem kar umreti in ne peti. Čeprav je bila pesem lepa, sem se slabo uvrstila."

Ves ta čas se v drugih delih Slovenije vaš glas ni slišal. Nastopali ste v svoji okolici, na Goriškem, in veliko v Italiji. Kaj je tam drugače?

"Veliko. Poglejte primer - včeraj so mi v stari Gorici v kulturnem domu pripravili sprejem, česar v Novi Gorici nisem doživela.

In šele po klicu direktorja kulturnega doma iz Gorice na občino v Novo Gorico so mi sporočili, da me drugi teden vabijo na sprejem. Prav tako me je po zmagi v svoj studio povabil le Radio Robin. V Italiji pa te ljudje sprejmejo, ne da bi te secirali, kaj si in kaj nisi. Če te začutijo, te sprejmejo in te imajo preprosto radi. V Italiji sem res veliko nastopala, bila sem vabljena na številne festivale, dogodke, tudi skupaj z drugimi slovenskimi izvajalci. V Italiji mi ne verjamejo, da v Sloveniji nisem znana pevka. (Smeh.)"