Jurij Drevenšek: Da se ne odzovemo, je srhljivo. Ej, zakaj?

Polomil sem ga že takoj v začetku, ko sem mu pripisal, da bo letos, ko bo podelitev boba leta res drugačna, tretjič vodil to Večerovo prireditev. "Naj te popravim, četrtič bo tokrat. Trikrat smo bili v esengeju. En olimpijski cikel je že kar lep dosežek. Letos smo četrtič, bomo videli, kako in kaj naprej." Hitro doda, da je prireditev večja kot katerikoli voditelj v kateremkoli času. "Se mi zdi fajn, da je prireditev nad voditeljem," doda.

Ko sva uredila številčno stanje njegovih bobov, sva se vrnila na oder. No, v studio. Tistega SNG-jevega je moral zamenjati za - kaj? "Kaj si me že vprašal?" Odpade veliko prizorišče, publika, televizija, vse v živo … "Ja, tisto veliko dvorano sem moral zamenjati za studio, ki je bil čisto … no, 'sve po propisima'. Nič se nisem mogel pritoževati. Je pa imel eno hecno lastnost: deloval je kot sterilno laboratorijsko okolje. Z Juretom sva sicer vajena delati v še manjšem prostoru, kot je ta, ampak veva, da bo končni produkt na koncu postavljen pred test, pred publiko."

Ni pa to isto, ne? Jurij pravi, da lahko sicer predvideva, kako bo, kako se bodo ljudje odzvali na nocojšnjo prireditev, a ta predvidevanja so lahko tudi povsem napačna. Da so se ljudje odzvali drugače, včasih celo bolj intenzivno na mestih, kjer tega ni pričakoval. "V tem smislu je bilo snemanje v studiu bolj čudno, ker je šlo za končni produkt. Ni bilo tega odziva publike." Se pa mu zdi, da so z ekipo poskušali vse čim bolje izvesti: "Glede na situacijo se mi zdi, da je taka skrajšana varianta izpadla predvsem - fajn. Zelo fajn, a govorim o svojem okusu. Ne more pa vse to nadomestiti živega dogodka, kjer gre predvsem za druženje. Pa dajanje prostora javni besedi."

Manko adrenalina, ki pa ga ni pogrešal

Januarja, ko se je bližal datum, ko bi moral z bobi na oder, pred publiko in pred televizijske kamere, se je prvič zavedal, da bi moral biti takrat na odru. "Primerjaš občutke, kako je bilo lani, zbiraš energijo, se poskušaš umiriti in razmisliti, kaj vse bo ta sprememba terjala od tebe. V tem smislu me je presenetilo, da sem - ob manku adrenalina, pa ne da bi ga pogrešal - gledal z nekim čudnim sentimentom nazaj. Hecno je bilo - hkrati se pripravljaš na bobe, a ne v taki obliki." Ker publika ti da, pravi, eno veliko energijo. Pred publiko je lažje, odziva se, daje energijo, tudi ko je odziv tih, je dobro. "Delamo za ljudi. Delamo za reakcijo. Za to gre. Manjkalo bo." Poleg tega, ko si v dvorani, pravi, delaš dvofazno, saj se zavedaš, da je tam tudi televizija. Na oboje moraš misliti. "Letos, ko smo delali samo za kamere, je absolutno manjkala publika."

Najbrž je kar velik izziv, ko se ti oddaja, dogodek postavi na glavo?

"Ja, je - pa ni. Najbolj hecno je, da bobi so, hkrati pa imam občutek, da jih ni. Nekaj smo naredili in je prav, da smo naredili …" razmišlja na glas. Pa da se mu "ful dobro zdi", da se Večer kljub epidemiji ni odločil za prekinitev akcije. "Ampak, glej, tudi večje prireditve so odpadle, svetovni filmski festivali se prestavljajo, odpovedujejo. Ubrali smo na koncu eno dobro pot. Naslednje leto pa v pravem obsegu!"

Kaj s satiro v takšni politiki?

Pa spet z odra, iz studia na vsebino. Večerovi bobi so že po tradiciji tesno povezani s satiro. Zanjo je značilno, da potencira, pretirava, ko opisuje, interpretira resnično življenje družbe in politike. Toda politika je v zadnjem letu sproducirala toliko vsebin, da se skoraj vse medijske satirične rubrike in tudi naš Toti list ugotavljajo, da so na poti samoukinitve, saj so domislice in afere politikov takšne, da si jih profesionalni satiriki ne bi mogli domisliti niti v najbolj norem deliriju. In v tem kontekstu je zanj logično vprašanje - kako, za božjo voljo, boste, boš, premagali, presegli politično norost?

"Zastavljaš temo in vprašanje, ki je že dlje časa prisotno. Kaj s satiro v taki politiki? Zadnje dni se pojavljajo debate, kako se politiki zavezujejo, da se ne bodo več obkladali z žaljivkami, ampak vi, politiki, ste ti, ki ta nivo v resnici producirate." Jurij ima občutek, da želijo biti zvezde, ki bi rade bile slišane - a samo one, četudi samo po eni izjavi ali žal bedastočah. Občutek imam, da je nekoliko v stiski, kam zapeljati politiko in satiro, a hitro nadaljuje: "Pomembno je izpostaviti, da sami nimajo zdravega, ironičnega odnosa do sebe, da ne premorejo nobene ironične distance do funkcije, ki jo opravljajo, ki je hkrati ne jemljejo zelo resno, vsaj tak vtis dajejo. Ko pa se jih nekje špikne, pa na to odreagirajo preveč burno, saj so se tako odzivali tudi na Toti list. In govorili, da to pa gre predaleč." Jurij omeni objave po facebooku, tiste povsem resne odzive na Toti list: "Oni s tem največ povedo, v svoji topoumnosti, žal nimam druge besede, stvari prevečkrat resno jemljejo."

Kako torej z javno besedo in satiro funkcionirati v teh časih? (vzdih) "Še naprej se mora ukvarjati s tem, kar ne štima. Velikokrat se reče, da se gre predaleč, da se politike ne razume. Ne, politiko se zelo dobro razume. Oni se premalo zavedajo, da mogoče vendarle niso tako globoki ali pa ... kako bi rekel ..., da nimajo toliko plasti, kot mislijo, da jih sporočajo, ampak da so v resnici zelo plitki. In potem jih zmotijo bodice, ko se jih na to opozori. Ampak tako je prav - včasih so imeli za to dvorne norčke, ki so imeli bianco karto, da so lahko te stvari povedali, in tudi v svetovni dramatiki so prisotne te vloge. In to je od nekdaj bilo in to je bil način, da se sprostijo zadeve. Ampak oni danes tega ne dojemajo. Mislim, da sami sebe preresno dojemajo. Tu je problem."

Vloga satire, je prepričan, je v današnjem času še bolj pomembna. In še bolj prav pride. Je pa njena vloga vse težja ob vse nižjem javnem diskurzu in ob takšnih bedastočah, ki prihajajo, dodaja.

"Zadnji primeri so seveda moja mama na meji in pijem vodo. Ljudje niso neumni!" Ocenjuje, da ni vloga satire, da premagamo, presežemo politično norost. "To tudi ni moja naloga. Tudi si ne mislim, da bi bil sposoben to narediti. Pri bobih se predvsem odzivamo tako, da samo povemo, kar vidimo. Ponujati recepte? Hitro bi padli na isto stran. Mi smo osvetljujemo misli in dejanja. Prednost satire je, da ni poklicana, da nudi odgovore, je samo refleksija tega, kar je."

Kdo je tukaj jezen?

Jurij je tudi kolumnist naše sobotne priloge. Jezo, in to ne majhno, je bilo zaznati v seriji njegovih zadnjih kolumn. Saj ne da bi bilo v njegovem kulturnem sektorju vse oh in ah, nasprotno, ampak ta frontalni napad na kulturne ustvarjalce - brezdelneže, zažiralce javnega denarja, proračunskih priseskov, izrojenih umetnikov … "No, glede jeze, da smo kulturni ustvarjalci … ja, točno to, kar si navedel …" Temo nato načne z druge strani. Da se v Sloveniji pogosto zdi, da je edino, kar je pomembno, politika. Da je tisto, kar proizvede politika, edino vredno. Mimogrede še okrca medije, da prevečkrat pograbimo samo to, pa naj bodo to "blesavi vulgarni primitivni izpadi, s katerimi se obmetavajo in se pošiljajo po umobolnicah". "Če samo to poslušamo, potem me - iskreno - ne čudi, da smo vsi ostali odveč na neki način. Žal danes analfabeti in ljudje, ki ne dojemajo družbe široko, odločajo. In so pripeljali do tega, da se pogovarjamo samo še o tem, kaj je v naši družbi koristno ... No, saj se to dogaja že nekaj let. Saj so nas že takrat začeli nagovarjati z davkoplačevalci, kot da smo samo ... vstani, delaj, pojdi spat. In ta diskuz, kdo je koristen, je zelo nevaren. In tu si čutil mojo jezo. Absolutno."

Jurij pravi, da se nikoli ne bi postavil v položaj, da bi za kogarkoli drugega govoril, da je nekoristen. Pa se, ko piše, drži nazaj, da ne bi zapisal dobesedno vsega, kar mu leži na duši in roji v glavi? "Ja, se držim nazaj, nazaj pa se držim tudi zaradi tega, ker mi je popolnoma jasno, da lahko v Sloveniji - žal so moje izkušnje takšne in to govorim po dvanajstih letih profesionalnega dela - hitro postaneš nergač. In potem pa, kao, da itak nihče noče delati. Današnja cenzura pa je ekonomska, te pač ne najamejo, te ne vzamejo. Sam nimam tega strahu in nimam te zavore, da bi se tega bal. Če pa nekaj takega ne poveš, pa naj gre res vse v maloro, no!"

Molk sivih glav

Še nekaj ga jezi, vem. Molk avtoritet. "So ljudje, ki so višje rangirani od mene in dosti bolj eminentni, no, oni bi morali kdaj povzdigniti glas. Se pa mi zdi, da se je tudi kultura zaprla, no, v eno stran, kjer govori, da je kritična, ampak v resnici ni. Dostikrat je to ena taka hinavska pozicija - smo kritični točno toliko, kot so hollywoodski filmi globoki. Na hitro obdelamo vse teme. Na hitro. Da si operemo vest in gremo naprej."

In po premoru doda: "Tako da, ja, držim se nazaj … No, nazaj … Pač povem, kar mislim. Se ne cenzuriram." In ko je bilo videti, da bova skočila na zadnjo temo, je po nekaj sekundah premora nadaljeval: "To, da se je celoten diskurz glede neke cele družbene skupine zožil na to, da so nekoristni, neki zažiralci, to pa je grozljivo. Menjaj besedo kulturnik s katerokoli drugo besedo ... Pa saj novinarji verjetno isto občutite, saj vi ste tudi ne vem kaj vse, od režimske falange do udbovcev. Pomagam si s tem, da poskušam vse te stvari prevajati na neko razumljivo stopnjo ... pri takih bedarijah ... ker je vse skupaj res nedoumljivo. Če bi se o komerkoli drugem pogovarjali na tak način, ne vem, kuharjih, učiteljih, o delavkah na pošti, da so zažiralke, zažiralci ... Vsak zdrav človek bi se vprašal, kaj je z vami?" In nadaljuje z domislico, ki ji jo je v zadnjih dneh nekje ujel - lahko vzameš Slovenijo iz 19. stoletja, ne moreš pa vzeti 19. stoletja iz Slovenije. "To je popolnoma res. In ni čudno, da potem skozi Cankarja, Prešerna citiramo. Kot da se vmes skoraj 200 let ni zgodilo nič. To je zame srhljivo. Vsi drugi narodi se ponašajo s svojo kulturo, so ponosni, mi nismo. Mi nismo ponosni niti na jezik." Znamo se, doda, pred tujci pohvaliti, da imamo dvojino, pa še te ne znamo uporabljati. Ponosni na kulturo smo samo zato, razmišlja, ker smo tako zaprti, mali, ker nas v resnici nihče "ne šljivi". "Lahko si domišljamo, da smo svetilniki Evrope, pa da vsi vse vedo o nas … ja, ja, blablabla. Poznajo Dončića pa Dragića ali pa Tino Maze, ki so zaslužni, da se njih pozna, da bi pa kdo zaradi njih Slovenijo poznal, to pa ne ..." Za trenutek zastane in zavzdihne: "No, pa sem naredil ovinek."

Močnejši nad šibkejše

Zelo se je angažiral v domači akciji #nisisama. In spet sva pri sivih glavah. Molk avtoritet. Molk starost. Molk institucij. In to je okolje, v katerem najbrž o strašljivih izkušnjah ne bo spregovoril še kdo. Pričakovalo se je, da se bo vsulo. Razčiščevalo. Govorilo. Ker je treba.

"Saj veš, že na dvorišču se močnejši spravljajo nad šibkejše. Čakal sem, da bom prišel v ta leta, da bom jaz rekel, zdaj pa vi spiz... z igrišča. Pa jim vzameš žogo in jim jo nabiješ v tri krasne. Ko sem bil starejši, se nisem mogel pripraviti do tega. No, mogoče ta frustracija govori iz mene. Ampak ... spravljanje na nekoga s pozicije, mene je to razkačilo! Da se nekdo, ki bi se moral zadržati, ni. Ne želim pozivati k linču, ne, nič od tega, ampak sem v tem primeru iskreno začutil pravo moč in odločenost, da ne smem biti tiho. Zato sem se izpostavil. Moramo se zoperstaviti temu pojavu nasploh. In če je to k nam pljusknilo s triletno zamudo, je pljusknilo."

Prav se mu zdi, da starejši kolegi, predvsem moški, dajo podporo kolegicam. "Ker sem tudi sam slišal te zgodbe. Ne smemo biti tiho. To je najhujše, ker potem se nič ne bo spremenilo. Ti, ki so tiho, so boječke." Govoriva o avtoritetah? "O teh, ki si jih navedel. Sprašujem se, zakaj so tiho. Ne v smislu obtoževanja, ampak ..." Velikokrat plastično predstavi problem, na konkretnem primeru. Tokrat je bil to Drevenšek, ki je oropal črpalko, ukradel tri tisoč evrov. "Vsi bi rekli, ja, tu ga je polomil. Kaj mu je bilo tega treba?" V primeru spolnih zlorab pa se kaj takega kar ne zgodi. "In to mi je čudno. A hkrati berem od ljudi, ki se ukvarjajo s kulturo, kako zagovarjajo strpnost, enakopravnost, nenasilje ... Ko se nekaj takega pojavi, pa ... Ne rečem, da je treba obtožiti in kazati s prstom na človeka, to naj opravijo institucije, absolutno, ampak da se nihče ne postavi zoper pojav ... Ne nihče, dosti ljudi se je, večinoma tisti, ki so že tako angažirani. Da pa se kot skupnost ne odzovemo na to, to pa je srhljivo. Ej, zakaj?"

Jurij pravi, da ne pozna rešitve, kaj šele končnega odgovora. "Lahko pa opozorim na to, kaj ni prav." In doda, da je celo otroštvo preživel z mamo in sestro in da ima bržkone drugačen pogled, kot je tisti patriarhalni, da mora "tip imeti hamer pa malo vžgat ženo, pa jo kresnit po riti in izreči neprimeren komentar". In za drugačen pogled od tega je hvaležen: "Ne čutim nobenega manka v svoji moškosti, če pač rečem, ej, folk, lahko spoštujemo, lahko gremo z eno ljubeznijo en proti drugemu, delujemo z ljubeznijo in spoštovanjem. Zaradi tega sem se angažiral."

Samo vseeno se zdi, da je vstala manjšina, da se je ustavilo, nekje obtičalo. "Ne vem, kje smo, to je širša stvar, ki se mora zgoditi. Ne vem. Upam, da bo družba rekla, da to ni v redu!" In potem bere šovinistične izjave na omrežjih. Jezi ga, da se teh stvari ne briše. In omeni tiste komentarje, češ, zakaj je šele tri leta kasneje spregovorila: "Sorry, baby boomers, The Times They Are a-Changin". Bob Dylan je o tem že pel. Mislim, da ste ga pozabili razumeti. Pa sva prišla od jeze do Boba Dylana. Kar je v resnici kar ista stvar." In skoči na dokumentarce, kjer se spoštuje ljudi, ki so nekaj povedali: "Danes se umetnike tlači nekam, potem pa se jih citira. To je hinavsko, popolna hipokrizija. Všeč nam je, dokler so umetniki na majicah kot pop simboli, ko pa kdo od njih kaj reče, pa so sesalci javnega denarja."

Breznik spregovori

A lahko greva na koncu mimo Primerov inšpektorja Vernka? Zagotovo. Lahko pa z Jurijem narediva diverzijo in razjeziva vse, kar po Sloveniji leze in gre. Nam lahko Marko Breznik pove, kdo je morilec v Brez zavor? "Ja, bom odgovoril vsem tem ljudem, ki so že itak razkačeni (smeh). Je človek, ne bom rekel človek, oseba, ki govori razumna sporočila." Prepričan sem bil, da bo tu končal, a se zaplete. Minuto, dve traja, da Jurij mirno zloži "blesave" komentarje, pa mariborščino, ne mariborščino, pa da je Maribor vesolje zase, pa kjer se Mariborčanom očita, da ne govorijo mariborsko ... V bistvu pa želi morilca razkriti z dialektom: "Kdo je morilec? Oseba, ki hkrati govori ozke in široke oje. To lahko napišeš."